Vsak človek potrebuje Božje usmiljenje.
Vprašanje bralke:
V Marijini hvalnici vsak dan v večernicah beremo: »Spomnil se je svoje dobrote do Abrahama in vseh njegovih potomcev.« Slovenski standardni prevod je na tem mestu nekoliko drugačen in pravi: »… in se spomnil usmiljenja, kakor je govoril našim očetom: Abrahamu in njegovemu potomstvu na veke.«
Kljub temu sem bila v obeh primerih pozorna na to, da Božja beseda govori o usmiljenju le do Abrahama (in njegovih potomcev), ne pa tudi do njegovih prednikov. Kako je torej z usmiljenjem in odrešenjem ljudi od prvega človeka do Abrahama?
Ključnega pomena je, da Gospoda s hvaležnostjo povabimo in sprejmemo v svojo življenjsko zgodbo. FOTO: Pexels.
Odgovarja Anton Jamnik, ljubljanski pomožni škof:
Pri besedilu, ki ga navajate, in pri vseh drugih odlomkih je treba upoštevati širši kontekst Svetega pisma, med drugim dopolnitev Stare zaveze v Novi zavezi, kar biblicisti imenujejo z besedo »intertekstualnost«.
Omemba Abrahama ima v Marijini hvalnici velik pomen, saj je Bog sklenil zavezo z Abrahamom, to je prva in temeljna zaveza, ki jo je Bog sklenil s svojim izvoljenim ljudstvom in je zaveza vključevalne narave (ne izključevalne), to pomeni, da bo po Abrahamu odrešenje doseglo vse ljudi (»… v tebi bodo blagoslovljeni vsi rodovi na zemlji«, gl. 1 Mz 12,3).
So pa druga besedila, kot je Jezusov rodovnik pri Luku, kjer je Jezus povezan ne samo z Abrahamom, temveč tudi z Adamom: (Lk 3,23-28): Ko je Jezus začel delovati, je bil star okrog trideset let. Bil je, kakor so mislili, Jožefov sin, Jožef pa Élijev … ta Enósov, ta Setov, ta Adamov, Adam pa Božji …
Rodovnik, opis izvora (človeškega) Jezusa sega do Adama in po njem do Boga. Že začetek Lukovega evangelija kaže, da delo Božjega odrešenja povezuje po Jezusu celotno človeštvo do stvarjenja.
V veroizpovedi rečemo, da je Jezus Kristus šel pred pekel, od mrtvih vstal … Na podlagi teh besedil Svetega pisma in cerkvenega učiteljstva kristjani verujemo, da je Jezus Kristus s svojim odrešenjskim delom odrešil vse ljudi do Adama.
To vero in upanje lepo izraža starodavna homilija velike sobote, ki izrecno omeni Adama in Evo: »Zemlja je zatrepetala in umolknila, ker je Bog-človek zaspal in je zbudil speče od začetka … Iskat gre Adama, našega prvega očeta, izgubljeno ovco. Obiskati hoče tiste, ki sedijo v temi in smrtni senci; zasužnjenega Adama in sosužnjo Evo gre rešit bolečin Bog in Sin njegov …«
Ko je govor o Božjih lastnostih, kot je lastnost usmiljenja, ob upoštevanju celotnega Svetega pisma jasno vidimo, da je Bog stvarnik in odrešenik vseh ljudi vseh časov. Res so nekatere osebe izbrane za posebne naloge, kot na primer Abraham, Mojzes, David itd., a narava Božje svetosti ne dopušča, da bi bil Bog do izbranih bolj usmiljen kakor do drugih.
Ko beremo, da se je Bog »spomnil usmiljenja, kakor je govoril očetom …«, iz spoznanja nedeljive Božje svetosti lahko sklepamo, da se Bog dejansko spominja usmiljenja v odnosu do vseh ljudi dobre volje.
Nekatera besedila pa nam približajo celo obljubo, da bo Bog v svojem načrtu odrešenja izkazal usmiljenje tudi do ljudstva, ki ga bremenijo velike krivde, čeprav se največkrat izpostavlja prepričanje, da je Bog usmiljen samo do tistih, ki mu vedno zvesto sledijo in se kesajo svoje krivde, ko jo zagrešijo.
Globina dojemanja Boga v njegovem razodetju vključuje globino dojemanja človeka v njegovih čudovitih možnostih, pa tudi v njegovih mejah. Spoznanje Božje svetosti vključuje spoznanje, da pred njim nihče ni pravičen, da torej vsak človek potrebuje Božje usmiljenje.
Tako ugotovimo, da je Božje usmiljenje najpomembnejše sporočilo o odnosu Boga do človeka, ker je usmiljenje izraz posebne Božje ljubezni do šibkega človeka, ki ga kliče k popolnosti, ki je sam ne more doseči.
Izraelov Bog je Bog nežnosti, ki je dober do vseh ljudi in je »njegovo usmiljenje nad vsemi njegovimi deli« (Ps 145,9), je zapisal papež Frančišek v Apostolskem pismu Patris corde. Torej za vsakega človeka obstaja upanje, saj je Božje usmiljenje namenjeno prav vsem.
Ključnega pomena je, da Gospoda s hvaležnostjo povabimo in sprejmemo v svojo življenjsko zgodbo, kajti potrpežljivo nas čaka, On nas prvi in najprej išče, obiskati nas hoče in nam podariti svoj mir.
Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina (23/2021).