Z govorom papeža Frančiška se je danes dopoldne v rimskem Avditoriju sprave začelo srečanje o geografski krizi v Italiji in svetu. Spletni dogodek z naslovom »Splošno stanje rodnosti« je sklical Forum družinskih združenj, udeležil pa se ga je tudi italijanski premier Mario Draghi. Papež je v govoru odprl vrsto tem, ki so tesno povezane z vprašanjem rodnosti, ter med drugim spodbudil k pogumni odločitvi za življenje:»Pomagajmo si, da bomo ponovno odkrili pogum za darovanje, pogum za izbiro življenja.«
Italija se že leta nahaja v položaju z najnižjim številom rojstev v Evropi, ki »postaja stara celina ne več zaradi svoje slavne zgodovine, temveč zaradi svoje visoke starosti«. Kakor da bi vsako leto izgilo mesto z več kot dvesto tisoč prebivalci, je papež Frančišek dejal med svojim otvoritvenim govorom in izpostavil, da je leta 2020 bilo doseženo najnižje število rojstev: ne le zaradi covida-19, temveč zaradi »stalnega, progresivnega trenda upadanja«, »vse bolj ostre zime«.
Po papeževih besedah se zdi, da vse to še ni pritegnilo splošne pozornosti, ki je osredotočena na sedanjost in tukajšnjost, pri čemer se je skliceval na italijanskega predsednika, ki je poudaril pomen rodnosti in jo označil za »najbolj kritično referenčno točko tega obdobja«, pri tem pa dejal, da »družine niso vezno tkivo Italije, družine so Italija« (avdienca s Forumom družinskih združenj, 11. februar 2020). »Koliko družin je moralo v teh mesecih delati nadure, deliti domove med službo in šolo, s starši, ki so bili učitelji, računalniški tehniki, delavci, psihologi! In koliko žrtev se prosi stare starše, ki so pravi rešilni čolni družin! A ne le to: so spomin, ki nas odpira v prihodnost,« je poudaril.
Otroci so upanje, ki prenavlja narod
Da bi prihodnost bila dobra, je treba poskrbeti za družine, predvsem mlade, obremenjene s skrbmi, ki lahko ohromijo njihove življenjske načrte, pri čemer je navedel zbeganost zaradi negotove zaposlitve, strahove zaradi vse večjih stroškov vzgoje otrok. »To so strahovi, ki lahko pogoltnejo prihodnost, so živi pesek, ki lahko spodkoplje družbo.« Prav tako je spomnil na »ženske, ki jih na delovnem mestu odvračajo od tega, da bi imele otroke«, ali pa »morajo skrivati svoj trebuh«. »Kako je mogoče, da se ženska mora sramovati najlepšega daru, ki ga lahko ponudi življenje? Ne ženska, ampak družba se mora sramovati, kajti družba, ki ne sprejema življenja, neha živeti. Otroci so upanje, ki prenavlja narod!« je izpostavil Frančišek. »Če družine ne bodo v središču sedanjosti, ne bo prihodnosti, če pa se bodo družine začele znova razvijati, se bo vse začelo znova.«
Najprej je dar
V nadaljevanju govora se je papež zaustavil pri »ponovnem zagonu« ter ponudil tri miselne smernice, ki bi lahko prispevale k rešitvi »demografske zime«. Na prvo mesto je postavil besedo »dar«: »Vsak dar se prejme in življenje je prvi dar, ki ga vsak prejme. Nihče si ga ne more dati sam. Najprej je bil dar. Je najprej, na katerega v življenju pozabimo, saj smo vedno usmerjeni gledati v potem, k tistemu, kar lahko naredimo in imamo. Predvsem pa smo prejeli dar in poklicani smo, da ga posredujemo naprej. In otrok je največje darilo za vse in je pred vsem drugim. Z otrokom, z vsakim otrokom, je povezana ta beseda: najprej. Tako kot je otrok pričakovan in ljubljen, preden se rodi, moramo dati najprej prednost otrokom, če želimo po dolgi zimi spet videti svetlobo. ”Pomanjkanje otrok, ki vpliva na staranje prebivalstva, in prepuščanje starejših njihovi boleči samoti posredno dokazuje, da se vse konča pri nas, da štejejo le naše osebne koristi” (Fratelli tutti, 19). Pozabili smo na prvenstvo daru, ki je izvorni zakonik skupnega življenja. To se je zgodilo predvsem v premožnejših in bolj potrošniških družbah. Pravzaprav vidimo, da je tam, kjer je več stvari, pogosto več brezbrižnosti in manj solidarnosti, več zaprtosti in manj velikodušnosti. Pomagajmo si, da se ne bomo izgubili med življenjskimi stvarmi, da bomo ponovno odkrili življenje kot smisel vseh stvari.«
»Pomagajmo si, dragi prijatelji, da bomo ponovno odkrili pogum za darovanje, pogum za izbiro življenja,« je povabil sveti oče in navedel evangeljski odlomek, ki lahko vsakomur, tudi tistemu, ki ne verjame, pomaga usmerjati njegove odločitve. Jezus pravi: »Kjer je tvoj zaklad, tam bo tudi tvoje srce« (Mt 6,21). »Kje je naš zaklad, zaklad naše družbe? V otrocih ali v financah? Kaj nas privlači, družina ali iztržek? Potreben je pogum, da bi izbrali tisto, kar pride najprej, kajti tam se bo povezalo srce. Pogum za izbiro življenja je ustvarjalen, saj ne kopiči ali množi že obstoječega, temveč se odpira za novost: vsako človeško življenje je resnična novost, ki v zgodovini ne pozna ne prej ne potem. Vsi smo prejeli ta neponovljivi dar, talenti, ki jih imamo, pa služijo temu, da iz roda v rod prenašamo prvi dar Boga, dar življenja.«
Papež Frančišek in italijanski premier Mario Draghi
Generacijska trajnost
Druga beseda, na katero je papež Frančišek navezal svoje razmišljanje, je bila trajnostnost, ki je ključna za gradnjo boljšega sveta. Pogosto govorimo o gospodarski, tehnološki in okoljski trajnosti. A kot je izpostavil, treba je govoriti tudi o »generacijski trajnosti«. »Ne bomo zmogli vzdrževati proizvodnje in varovati okolja, če ne bomo pozorni do družin in otrok. Trajnostna rast prihaja od tukaj. To nas uči zgodovina. V fazah obnove po vojnah, ki so v preteklih stoletjih opustošile Evropo in svet, ni bilo ponovnega zagona brez eksplozije rojstev, brez sposobnosti, da bi mladim generacijam vlili zaupanje in upanje. Tudi danes se nahajamo v situaciji ponovnega zagona, ki je tako težaven kot poln pričakovanj: ne moremo slediti kratkovidnim modelom rasti, kot da je za pripravo na jutri potrebno le nekaj hitrih popravil. Ne, dramatične številke o rojstvih in grozljive številke o pandemiji zahtevajo spremembe in odgovornost.«
Po papeževih besedah je trajnost povezana z odgovornostjo, pri čemer je poudaril, da je zdaj čas za odgovornost, da bi tako družba zacvetela. Poleg primarne vloge družine je tukaj temeljnega pomena tudi šola, ki »ne sme biti tovarna pojmov, ki jih je treba zliti na posameznike«, temveč »mora biti privilegiran čas za srečanje in človeško rast«. »V šoli se ne zori le z ocenami, ampak tudi z obrazi, ki se jih srečuje. Za mlade pa je bistvenega pomena, da pridejo v stik z visokimi vzori, ki oblikujejo tako srce kot um.« Vzor na področju izobraževanja naredi veliko, pri čemer je papež izpostavil tudi svet zabave in športa. »Žalostno je videti vzornike, ki jim je pomembno le, da se kažejo kot vedno lepi, mladi in v formi. Mladi ne odraščajo zaradi ognjemetov videza, ampak zorijo, če jih pritegnejo tisti, ki imajo pogum slediti velikim sanjam, se žrtvovati za druge in delati dobro za svet, v katerem živimo. Ostati mladi ne prihaja od ”selfijev” in njihovih obdelav, temveč od tega, da lahko nekega dne zremo v oči svojih otrok. Včasih se namreč posreduje sporočilo, da samouresničitev pomeni denar in uspeh, medtem ko se otroci zdijo skoraj kot neka popestritev, ki ne bi smela ovirati osebnih želja. Takšna miselnost je gangrena za družbo in povzroča, da je prihodnost netrajnostna.«
Strukturalna solidarnost
Trajnost potrebuje dušo in ta duša je solidarnost, s čimer je Frančišek prišel do tretje izhodiščne besede. Kakor potrebujemo »generacijsko trajnost«, tako potrebujemo »strukturalno solidarnost«. Spontana in velikodušna solidarnost mnogih ljudi je v tem težkem obdobju številnim družinam omogočila, da so hodile naprej in se spoprijele z naraščajočo revščino. A po papeževih besedah »ne moremo ostati v okviru izrednih razmer in provizoričnosti, temveč je treba zagotoviti stabilnost struktur, ki podpirajo družine in pomagajo pri rojstvih. Nujni so politika, gospodarstvo, informacije in kultura, ki pogumno spodbujajo rodnost.«
»Na prvem mestu je potrebna obsežna in dolgoročna družinska politika, ki ne bo temeljila na iskanju takojšnjega soglasja, temveč na dolgoročni rasti skupnega dobrega. V tem je razlika med vodenjem javnih zadev in dobrimi politiki. Mladim je treba nujno dati zagotovilo za dovolj stabilno zaposlitev, varen dom in razloge, da ne bodo zapustili države. To je naloga, ki se tiče tudi ekonomije: kako lepo bi bilo videti večanje števila podjetnikov in podjetij, ki poleg ustvarjanja dobička spodbujajo življenje, ki pazijo, da ne bi nikoli izkoriščali oseb z nevzdržnimi razmerami in delovnim časom, ki del prihodkov razdelijo delavcem, da bi tako prispevali k neprecenljivemu razvoju družin! To ni izziv le za Italijo, ampak za mnoge države, ki so pogosto bogate z viri, a revne z upanjem.«
Ob koncu govora je papež Frančišek še izpostavil, da je solidarnost treba vnesti tudi na področje informiranja, ki zelo vpliva na življenje in način, kako se o njem pripoveduje. Moderno je namreč uporabljati pretresljive prizore in krepke besede, a »merilo za formiranje z informiranjem ni občinstvo, ni polemika, ampak je človekova rast«. Kot je zatrdil papež, potrebujemo »informiranje družinskega formata«, kjer »se o drugih govori s spoštovanjem in nežnostjo, kot da bi bili lastni sorodniki«. »Solidarnost sklicuje svet kulture, športa in zabave, naj spodbujajo in vrednotijo rodnost. Kultura prihodnosti ne more temeljiti na posamezniku in zgolj na zadovoljevanju lastnih pravic in potreb. Zahteva kulturo, ki goji kemijo celote, lepoto daru in vrednost žrtvovanja.«
Andreja Červek – Vatikan
PAPEŽ
Papež Frančišek med splošno avdienco govoril o molitvenem boju
Kateheza med današnjo splošno avdienco, ki je tokrat ponovno potekala v navzočnosti vernikov, je govorila o molitvenem boju. A kot je izpostavil papež, Jezus je vedno z nami.
Splošna avdienca je danes dopoldne ponovno potekala v navzočnosti vernikov. Papež Frančišek jih je srečal na Dvorišču sv. Damaza v Vatikanu, nad čemer je izrazil tudi svoje zadovoljstvo. »Ni lepo govoriti pred ničemer, pred video kamero. Lepo je srečati ljudi, vsakega s svojo zgodbo,« je dejal. V veselje mu je namreč videti osebe, kajti »vsi smo bratje v Gospodu in, da se vidimo, nam pomaga moliti drug za drugega. Tudi ljudje, ki so daleč, so vedno blizu. […] Hvala za vašo navzočnost in vaš obisk. Ponesite papeževo sporočilo vsem. In papeževo sporočilo je, da molim za vse. In prosim, da molitev zame, povezani v molitvi.«
Katehezo pa je sveti oče namenil molitvenemu boju in dejal, da krščanska molitev ni nek »sprehod«. Pogostokrat je namreč boj, ki lahko traja dolga obdobja. A spomniti se moramo, da v času preizkušnje nismo sami, da nekdo bdi ob nas in nas varuje – Jezus je vedno z nami.
Svetopisemski odlomek: Ps 10,1.12-14
Zakaj, Gospod, stojiš v daljavi,
se skrivaš v času stiske?
Vstani, Gospod Bog! Vzdigni svojo roko!
Nikar ne pozabljaj nesrečnih!
Zakaj krivičnik Boga zasramuje,
v svojem srcu pravi: »Ne boš kaznoval.«
Videl si muko in žalost,
gledaš, da jih vzameš v svoje roke.
Slabotni se prepušča tebi,
siroti si postal pomočnik.
Kateheza: Molitveni boj
Krščanska molitev, kakor celotno krščansko življenje, ni nek »sprehod«. Nihče od velikih molivcev, ki jih srečamo v Svetem pismu in v zgodovini Cerkve, ni imel »lagodne« molitve. Lahko molimo kakor papagaji, a to ni molitev. Molitev zagotovo daje velik mir, vendar pa preko notranje boja, pogosto težkega, ki lahko spremlja tudi zelo dolga življenjska obdobja. Moliti ni neka lahka stvar in zato pred molitvijo bežimo. Vsakokrat ko hočemo moliti, nam takoj pridejo na misel mnoge druge dejavnosti, ki se v tistem trenutku zdijo pomembnejše in nujnejše. To se zgodi tudi meni. Grem molit, a potem moram storiti še to in ono … Bežimo pred molitvijo. Ne vem zakaj, a tako je. Skoraj vedno, potem ko smo preložili molitev, se zavemo, da tiste stvari sploh niso bile bistvene, in da smo morda zapravili čas. Sovražnik nas tako prevara.
Vsi Božji možje in žene ne navajajo samo veselja molitve, ampak tudi neprijetnost in napor, ki ju molitev lahko povzroči: v kakšnem trenutku je ohraniti vero v času in načinu molitve težki boj. Kakšen svetnik je molil več let, ne da bi občutil kakršen koli okus, ne da bi zaznal koristnost. Tišina, molitev, zbranost so težke vaje, in kakšenkrat se človeška narava upre. Raje bi bili na katerem koli drugem koncu sveta, samo tam ne, na tisti klopi v cerkvi moliti. Kdor hoče moliti, si mora zapomniti, da vera ni lahka in da se včasih hodi skozi skoraj popolno temo, brez oprijemljivih točk. V življenju vere so trenutki, ki so temni, in zato jih nekateri svetniki imenujejo ‘temna noč’, kajti ne čuti se ničesar; a jaz še naprej molim.
Katekizem našteva dolgo vrsto sovražnikov molitve, ki jo otežujejo in ustvarjajo težave (KKC, 2726-2728). Nekdo dvomi, da lahko zares doseže Vsemogočnega: Zakaj Bog molči? Če je Vsemogočni, bi lahko rekel kakšno besedo in končal to zgodbo. Pred nedoumljivostjo božjega nekateri mislijo, da je molitev golo psihološko opravilo; nekaj, kar je celo koristno, a ne resnično in ne potrebno: lahko bi se jo celo prakticiralo, ne da bi morali biti verniki. In tako naprej … mnoge razlage.
Najslabši sovražniki molitve so znotraj nas. Katekizem jih takole imenuje: »Malodušnost spričo naših suhot, potrtost, ko Gospodu ne damo vsega, ker imamo ”veliko premoženje”, razočaranje, ko nismo uslišani v skladu s svojo voljo, ranitev našega napuha, ki postane trd zaradi naše grešne nevrednosti, odpor zoper zastonjskost molitve« (KKC, 2728). Jasno je, da gre za posplošen seznam, ki bi se ga lahko podaljšalo.
Kaj storiti v času skušnjave, ko se zdi, da se vse maje? Če raziščemo zgodovino duhovnosti, takoj opazimo, kako je učiteljem duše bila jasna situacija, ki smo jo opisali. Da bi jo premagal, je vsak izmed njih ponudil kakšen prispevek: besedo modrosti ali nasvet, kako pristopiti k obdobjem, polnim težav. Ne gre za teorije, pripravljene za mizo, ampak za nasvete, ki so nastali iz izkušnje, ki kažejo pomembnost vztrajanja v molitvi.
Zanimivo bi bilo pregledati vsaj nekatere od teh nasvetov, saj si vsak zasluži poglobitve. Na primer, Duhovne vaje sv. Ignacija Lojolskega so knjižica velike modrosti, ki uči, kako si urediti svoje življenje. Daje razumeti, da je krščanska poklicanost aktivno delovanje, je odločitev biti pod praporom Jezusa Kristusa in ne pod hudičevim, ko se poskuša delati dobro tudi takrat, ko to postane težko.
V času preizkušnje se je dobro spomniti, da nismo sami, da nekdo bdi ob nas in nas varuje. Tudi sv. Anton Puščavnik, ustanovitelj krščanskega meništva v Egiptu, gre skozi strašne trenutke, v katerih se je molitev spremenila v težko bitko. Njegov biograf sv. Atanazij, škof Aleksandrije, pripoveduje, da je eden od najslabših trenutkov svetega puščavnika doletel okoli petintridesetega leta starosti, v srednjih letih, ki za mnoge pomenijo krizo. Anton je bil vznemirjen zaradi tiste preizkušnje, a jo je prenesel. Ko se mu je povrnila mirnost, se je obrnil na svojega Gospoda s skoraj grajajočim tonom: »Gospod, kje si bil? Zakaj nisi prišel takoj in končal mojega trpljenja?« In Gospod je odgovoril: »Anton, jaz sem bil tam. A sem čakal, da te vidim, kako se boriš« (Antonovo življenje, 10).
Boriti se v molitvi. Molitev je velikokrat boj. Na misel mi pride nekaj, kar sem živel od blizu. Bil sem v neki drugi škofiji. Zakonca sta imela devet letno hčerko, ki je imela neko bolezen, za katero zdravniki niso vedeli, kaj je. Na koncu je zdravnik v bolnišnici rekel mami: »Gospa, pokličite svojega moža.« Mož je delal; bila sta delavca, vse dni sta delala. In je rekel očetu: »Deklica ne bo preživela noči. Gre za infekcijo, zato ne moremo narediti ničesar.« Tisti mož morda ni hodil vsako nedeljo k maši, a imel je veliko vero. Šel je iz bolnice, tam pustil ženo z deklico, vzel vlak in šel v sedemdeset kilometrov oddaljeno baziliko Marije iz Lujana, zavetnice Argentine. Bazilika je že bila zaprta, saj je bilo ob skoraj desetih zvečer. Oprijel se je ograje bazilike in vso noč molil k Mariji ter se boril za hčerkino življenje. To ni neka fantazija; sam sem videl, sam sem to doživel. Mož, ki se je tam boril. Ob šestih zjutraj se je cerkev odprla in on je vstopil, pozdravil Marijo ter se vrnil domov. Vso noč se je boril. Ko je prispel, ni našel žene. In je pomislil: »Zapustila me je. Ne, Marija mi tega ne bi mogla narediti.« Zatem jo najde nasmejano, ki pravi: »Ne vem, kaj se je zgodilo. Zdravniki pravijo, da se je nekaj spremenilo in zdaj je zdrava.« Tisti človek je z molitvenim bojem od Marije prejel milost. Marija ga je uslišala. To sem sam videl: molitev dela čudeže, kajti molitev gre naravnost v središče nežnosti Boga, ki nas želi k kakor Oče. In ko nam ne podeli milosti, nam bo dal neko drugo, ki jo bomo pozneje videli. A vedno je boj v molitvi, ko prosimo za milost. Res je, včasih prosimo za milost, ki jo potrebujemo, a jo prosimo brez volje, brez boja. Tako se ne prosi za resne stvari. Molitev je boj in Gospod je vedno z nami.
Če nam v trenutku slepote ne uspe zaznati njegove navzočnosti, nam bo to uspelo v prihodnosti. Tudi nam se bo zgodilo, da bomo ponavljali isti stavek, ki ga je izrekel očak Jakob: »Zares, Gospod je na tem kraju, pa nisem vedel« (1 Mz 28,16). Ob koncu našega življenja, ko bomo pogledali nazaj, bomo tudi mi lahko rekli: »Mislil sem, da sem bil sam, a v resnici nisem bil: Jezus je bil z mano.« Vsi bomo lahko to rekli.
Andreja Červek – Vatikan