Umetniki vseh vrst so se sešli in sprožili vprašanje, katera umetnost je med vsemi najstarejša.
Takoj je prosil za besedo slavni kipar in dejal: Najstarejše je kiparstvo! Tako piše Mojzes: »Tedaj je
Gospod Bog naredil človeka iz prahu zemlje in mu vdahnil v obličje oživljajočega duha. Tako je
človek postal živo bitje!« (1 Mz 2,7). Najstarejše je kiparstvo.
Potem je prosil za besedo slavni gradbenik in dejal: Gradbeništvo je starejše! Tako piše Mojzes:
»V začetku je Bog ustvaril nebo in zemljo« (1 Mz 1,1). Še preden je Bog ustvaril človeka, je iz
kaosa naredil nebo in zemljo in vso njuno vojsko. Gradbeništvo je starejše.
Takoj zatem pa je šinil pokonci slavni politik in glasno postavil zmagovito vprašanje: In kdo je
ustvaril kaos? Najstarejša umetnost je politika!
Hudomušna zgodba ugotavlja dalje, da je ustanovna listina politike poročilo o babilonskem stolpu,
ki med drugim prinaša Gospodovo odločitev: »Dajmo, stopimo dol in zmešajmo tam njihov jezik,
da drug drugega govorice ne bodo razumeli!« (1 Mz 11,7). In navedeni Gospodov sklep očitno
ostaja v veljavi do današnjega dne, zato ima tudi politika z medsebojnim razumevanjem še danes
velike težave …
Nobenega dvoma ni, da je že takrat v Babilonu vladalo ljudstvo, postavlja pa se seveda žgoče
vprašanje, kakšno je moralo biti ljudstvo za tako hud Božji ukrep. Mojzes utemeljuje Gospodov
sklep z naslednjimi besedami: »In zdaj jih nič več ne bo zadrževalo, da bi storili, kar koli si bodo
izmislili!« (1 Mz 11,6). Iz navedene utemeljitve je razvidno, da je takratno ljudstvo bilo precej
podobno današnjemu, zlasti tistemu, ki ima na svojem praporu zapisano: V imenu svobode proti
javnemu redu in v imenu enakopravnosti proti zakonitim odlokom …
Mojzesova ustanovna listina politike pa je v evangeliju dobila še svoj amandma z besedilom,
ki se glasi: »Kadar pa ti daješ miloščino, naj tvoja levica ne vé, kaj dela tvoja desnica!« (Mt 6,3).
Tudi vsa politika je namenjena ljudstvu in dela za ljudstvo, »daje miloščino« za blagor ljudstva,
torej tudi navedeno evangeljsko besedilo lahko ustrezno dopolnjuje Mojzesovo ustanovno
listino politike.
Navedeni amandma je dragocen zlasti zato, ker izrecno odsvetuje medsebojno vmešavanje in
zmerjanje: Naj tvoja levica ne vé, kaj dela tvoja desnica!
In niso še tako daleč časi, ko je po nastopu nove vlade veljalo zlato pravilo stotih dni! Ob
nastopu sedanje vlade pa se je to pravilo nekam izgubilo in se drastično sprevrglo: Ne sto
dni po njenem nastopu, ampak petdeset dni pred njenim nastopom sta ogenj in žveplo
že padala po njej in padata še naprej do današnjega dne. Kljub svarilu modrega Siraha,
ki pravi: »Udarec z bičem dela proge, udarec z jezikom tare kosti!« (Sir 28,17) …
Čolnič pa bo kljub temu še vedno drsel po gladini naprej samo z obema vesloma in z obema
rokama bo v bazenu še naprej zamahoval plavalec, ljudje bodo še naprej hodili po svetu z obema
nogama in z obema kriloma se bo še naprej v zrak dvigal ptič. Imamo pa tudi prijazen pregovor,
ki pravi: »Roka roko umije, obe pa obraz!« Tudi obraz Republike Slovenije, ki ga sicer zdaj ena
roka bolj umiva, druga pa bolj klofa, vendar »tistim, ki Boga ljubijo, vse pripomore k dobremu«
(Rim 8,28), zato je tudi »ta obraz prepoln miline slika moje domovine« (S. Gregorčič, Znamenje) …
In kakšen je zdaj nauk te zgodbe in kakšna je spodbuda, ki se v tem primeru pričakuje? Odgovarjam
z besedami apostola, ki razlaga Kristusovo velikonočno skrivnost: »Kajti On je naš mir, On, ki je
oba dela združil v eno in je ločilno steno med njima, sovraštvo, podrl, ko je postavo zapovedi
v predpisih s svojim telesom odpravil in tako iz obeh v sebi ustvaril enega, novega človeka, ter
vzpostavil mir in po križu oba spravil z Bogom v enem telesu, ko je sam v sebi uničil sovraštvo«
(Ef 2,14-16).
Znano je, da največ ljudi pride v cerkev za velikonočni blagoslov jedi. Pravijo, da zato, ker so edino
ob tej priložnosti prepričani, da bodo iz cerkve odnesli nekaj koristnega … Saj ni res? Pa je! Veselo
alelujo vsem, vsem Tomažem: tistim pred belo nedeljo
in tistim po beli nedelji. Aleluja pojmo vsi!
škof Jurij Bizjak