4. postna nedelja, papeška nedelja, 14. marca 2021
»Bog namreč svojega Sina ni poslal na svet, da bi svet sodil, ampak da bi se svet po njem rešil« (Jn 3,17)
Bog razodeva svojo jezo in usmiljenje
Berilo iz 2. kroniške knjige (2 Krn 36,14-16.19-23)
Tiste dni so vsi vodilni duhovniki in ljudstvo kopičili nezvestobo, posnemali vse gnusobe narodov in oskrunili Gospodovo hišo, ki si jo je dal posvetiti v Jeruzalemu. Gospod, Bog njihovih očetov, jim je po svojih poslancih spet in spet pošiljal opomine, ker se mu je smililo njegovo ljudstvo in njegovo prebivališče. Toda zasmehovali so Božje poslance, zaničevali njegove opomine in zasramovali njegove preroke, dokler ni Gospodov srd na ta narod tako vzkípel, da ni bilo več ozdravljenja. Kaldejci so zažgali Božjo hišo, podrli jeruzalemsko obzidje in požgali z ognjem vse palače v njem, da so pokončali vso dragoceno opremo v njih. Kar jih je ušlo meču, so odpeljali v ujetništvo v Babilon. Bili so sužnji kralju in njegovim sinovom do začetka perzijskega kraljestva, da se je izpolníla Gospodova beseda v Jeremijevih ustih: Dokler dežela ni zadostila za svoje sobote, je morala vse dni, ko je bila opustošena, počivati, dokler se ni dopolnílo sedemdeset let. V prvem letu perzijskega kralja Kira je Gospod – da se je izpolnila Gospodova beseda v Jeremijevih ustih – obúdil duha perzijskega kralja Kira, da je razglásil po vsem svojem kraljestvu in tudi pisno naznanil: »Tako govori perzijski kralj Kir: ›Vsa kraljestva na zemlji mi je dal Gospod, Bog nebes, in mi naróčil, naj mu sezidam hišo v Jeruzalemu, ki je v Judeji. Kdor med vami je iz vsega njegovega ljudstva, naj bo z njim Gospod, njegov Bog, in naj odide.‹«
Psalm 137
Odpev: »Gorje mi, če se te ne bom spominjal.«
Ob babilonskih rekah smo sedeli in jokali,
ko smo se spominjali Siona.
Na vrbe sredi tuje dežele
smo obesili svoje citre.
Odpev: »Gorje mi, če se te ne bom spominjal.«
Kajti tam so zahtevali od nas, da pojemo,
tisti, ki so nas odvedli v sužnost.
Naši mučitelji so zahtevali od nas veselo rajanje:
»Zapójte nam katero sionskih pesmi!«
Odpev: »Gorje mi, če se te ne bom spominjal.«
Kako bi mogli peti Gospodovo pesem,
ko smo na tuji zemlji?
Če pozabim tebe, Jeruzalem,
naj se posuši moja desnica.
Odpev: »Gorje mi, če se te ne bom spominjal.«
Jezik naj se mi prilepi k nebu,
če se te ne bom spominjal,
če ne bom postavil Jeruzalema
nad vse svoje veselje.
Odpev: »Gorje mi, če se te ne bom spominjal.«
2. berilo
Mrtvi smo bili zaradi grehov, a rešeni smo z milostjo
Berilo iz pisma apostola Pavla Efežanom (Ef 2,4-10)
Bratje in sestre, Bog, ki je bogat v usmiljenju, nas je zaradi velike ljubezni, s katero nas je vzljubil, čeprav smo bili zaradi prestopkov mrtvi, skupaj s Kristusom ožívil – po milosti ste bili namreč rešeni – in z njim nas je obúdil in nas posádil v nebesa v Kristusu Jezusu, da bi v prihajajočih vekih pokazal v svoji dobrosrčnosti do nas v Kristusu Jezusu čezmerno bogastvo svoje milosti. Z milostjo ste namreč odrešeni po veri, vendar to ni iz vas, ampak je Božji dar. Niste odrešeni iz del, da se ne bi kdo hvalil. Njegova stvaritev smo, ustvarjeni v Kristusu Jezusu za dobra dela; zanje nas je Bog vnaprej pripravil, da bi v njih živeli.
Vrstica pred evangelijem
Bog je svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina. Vsak, kdor vanj veruje, bo imel večno življenje.
Evangelij
Bog je poslal svojega Sina, da bi svet odrešil
Iz svetega evangelija po Janezu (Jn 3,14-21)
Tisti čas je rekel Jezus Nikodemu: »Kakor je Mojzes povzdignil kačo v puščavi, tako mora biti povzdignjen Sin človekov, da bi vsak, kdor veruje, imel v njem večno življenje. Bog je namreč svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogúbil, ampak bi imel večno življenje. Bog namreč svojega Sina ni poslal na svet, da bi svet sodil, ampak da bi se svet po njem rešil. Kdor vanj veruje, se mu ne sodi; kdor pa ne veruje, je že sojen, ker ne veruje v ime edinorojenega Božjega Sina. Sodba pa je v tem, da je prišla luč na svet in so ljudje bolj ljubili temò kakor luč, kajti njihova dela so bila hudobna. Kdor namreč dela húdo, sovraži luč in ne pride k luči, da se ne bi razkrila njegova dela. Kdor pa se ravna po resnici, pride k luči, da se pokažejo njegova dela, ker so narejena v Bogu.«
Skupaj in z Njim – 4. postna nedelja v družini
Družinsko molitveno bogoslužje
Kateheza (pripravila Milena Svetlin)
Poišči sporočilo evangelija Jn 3,14-21
Iz Babilona v odnos
Današnja Beseda je resnično beseda spodbude, tolažbe, Božjega upanja in hrepenenja po nas in naši svobodi. Mi smo namreč ujetniki. Ujetniki samih sebe, drug drugega, miselnosti in gnusob današnjih dni, sužnji ujetosti v delo brez nedelj ter ujetniki bolezni, ki se imenuje neposlušnost. A Božji glas ostaja in prihaja, tudi danes. Ker se mu njegovo ljudstvo smili.
Že v prvem berilu beremo, kako je Bog k trdovratnemu in neposlušnemu izvoljenemu ljudstvu nenehno pošiljal preroke in poslance, ker se mu je ljudstvo smililo in vendar so le-te zasmehovali, zaničevali in zasramovali. Kakor pozneje Kristusa.
Srca teh ljudi so tako ostajala trda in vneta za zlo, ki je v nekem trenutku doseglo svoj vrhunec “babilonskega ujetništva”. Ko človek ne posluša besede Boga, posluša besedo kače – skušnjave, ki ga pelje v ujetništvo. Ne more biti drugače. Gospod je za svobodo in vendar v njegovem templju, ki je človeško srce, ne moreta sobivati Sveti Duh ter prodajalci golobov. Ne da se služiti dvema gospodarjema. Ali naša srca postanejo hiša molitve ali ostanejo razbojniška jama, v kateri poteka prodaja golobov in ovc, menjava, primerjanje, zavist, ljubosumje, tekmovalnost in kar je temu podobnega. Odločiti se moramo sami!
Izraelci so ostali trdi in tako postali poslušnim svojim tlačiteljem. A Gospod ni odnehal, ker Ljubezen ne more mirovati, dokler so v nevarnosti ljubljeni. Ker je vedel, da svojih ne bo dobil drugače kakor, da jih sam poišče, je poslal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje.
Samo On, ki je tako bogat v usmiljenju, nas je lahko zaradi velike ljubezni, s katero nas je vzljubil, čeprav smo bili zaradi prestopkov mrtvi, skupaj s Kristusom oživil ter nas posadil v nebesa v Kristusu Jezusu. Po Njem smo torej že v nebesih. Nekaj, kar si ne Izraelci ne mi nismo upali niti sanjati! Rešeni smo po čisti milosti, zaradi Ljubezni, ki nas želi imeti poleg sebe. Vse kar potrebuje, je naša privolitev v to, da jo sprejmemo in se pustimo biti ljubljeni!
Norost Boga in čisto nezasluženo darilo Milosti! Darilo pa se lahko samo sprejme ali zavrže. Jezus sam v nočnem pogovoru z Nikodemom razodene, kako bo Sin človekov moral biti povzdignjen kakor je Mojzes povzdignil kačo v puščavi. In kakor je bilo nekoč v puščavi dovolj, da je pičeni pogledal v kačo na drogu, tako je danes dovolj, da pičeni od greha pogleda usmiljeno obličje Očeta, ki se razodeva v Sinu. In je rešen. Dovolj je torej le pogled v pravo smer!
Dovolj je srce, ki prizna lastni Babilon in sprejme Sina, ki prihaja kakor Luč, da prežene temo.
In vendar Jezus sam pravi, da ljudje bolj ljubijo temo kakor luč. Kako je to mogoče? Kako je mogoče, da imamo svobodo na dosegu dlani in vendar izbiramo suženjstva? Kako je mogoče, da bežimo pred lučjo? Najbrž, ker se tam razodevajo naše temine. Teh pa se bojimo in jih skrivamo.
Svet nam pri tem pomaga, saj naše praznine maši in ne dovoli, da bi se jih slišalo.
Ljudje si sicer te praznine razkrivamo in kažemo v globljih odnosih in vendar nimamo moči, da bi si jih zapolnili.
On pa, Beseda in Luč, ki iz ljubezni prihaja k nam, človeku sicer razodene temine in greh, razodene njegovo žejo in lakoto, vendar ga v tem ne pusti samega, saj je vendar prišel, da bi nas rešil!
Njegova bližina resnično prebudi žejo srca, ki se jo tako bojimo začutiti in priznati, in vendar se Jezus sam že v naslednjem poglavju Janezovega evangelija predstavi kot Živa voda. Sredi puščave je težko priznati žejo, ob Izviru žive vode, ki komaj čaka, da nas napoji, pa bi to moralo postati radost vsakega kristjana. Tu je namreč naše veselje in pogum! V tem, da imamo Odrešenika, ki razkrinka naše temine, da bi jih v istem hipu napojil in napolnil s svojo usmiljeno ljubeznijo.
Zakaj bi se potem sploh še bali bližine tako sočutnega in usmiljenega Sina, poslanega iz ljubezni Očeta za rešenje sveta?
Celoten evangelij tako postaja kakor čuteči in proseči klic Očeta človeku, da bi končno upal priznati, da je žejen in sprejel Sina, ki prihaja, da ga napoji! Vse, kar je potrebno storiti, je torej sprejeti!
Sprejeti Sina, sprejeti ljubezen, ki jo žeja po nas, sprejeti to polnost večnega življenja, ki ni drugega kakor živ in pristen odnos z Njim.
Vir: blog Bom vrgla mreže (Anja Kastelic)
OZNANILA
Godovi ta teden: jutri Ludovika de Marillac, redovnica, v sredo Patrik, škof misijonar, v četrtek Ciril Jeruzalemski, škof, cerkveni učitelj, v petek slovesni praznik sv. Jožefa, Jezusovega rednika, nedelja je peta postna, tiha nedelja postna.
Svete maše med tednom bodo vse zvečer ob 18. uri razen torka, ko bo zjutraj ob 8h.
Na praznik sv. Jožefa, v petek, bosta dve sveti maši: zjutraj ob 8h in zvečer ob 18h. Molitve križevega pota tokrat ne bo. V soboto po maši bo izpostavljeno Najsvetejše za skupno in osebno molitev.
Ob nedeljah je prva sv. maša ob 7h, druga s prenosom preko spletne strani v času omejitvenih ukrepov ob 9h. Upoštevajmo navodila za preprečevanje širjenja epidemije (omejitev zbiranja posameznikov do deset, razkuževanje rok, nošenje zaščitnih mask, medsebojna razdalja 1,5 m tako v cerkvi kakor pred cerkvijo). Po prenosu svete maše ste povabljeni k prejemu obhajila v cerkvi do 10,30 (na pet minut).
Število obiskovalcev nedeljske sv. maše se je začelo povečevati. Vprašujem za svet: ali bi vpeljali še eno sveto mašo ob 11. uri, dokler bodo v veljavi omejitveni ukrepi ali je dovolj možnost delitve svetega obhajila po maši do 10,30? Prav tako se počasi približuje Veliki teden in Velika noč. Glede na to, da je v cerkvi lahko navzočih deset posameznikov oziroma družin, je bil glede obhajanja velikonočnih praznikov dan predlog, da se naredi seznam po posameznih dnevih (kot imajo loške župnije/cerkve), na katerega se je možno vpisati ali osebno v zakristiji ali morda preko spleta. Pri tem je potrebno opozoriti, da lahko pridejo v cerkev samo tisti, ki so vpisani na seznam, ostali pa lahko spremljajo bogoslužje preko spletnega prenosa.
Od 19. – 25. marca bomo v Cerkvi na Slovenskem obhajali Teden družine. 5 let po izidu apostolske spodbude Radost ljubezni (Amoris Laetitia) je papež Frančišek za vesoljno Cerkev razglasil Leto družine, ki se začne 19. marca s praznikom sv. Jožefa in zaključi s svetovnim srečanjem družin 26. junija 2022 v Rimu. Obenem smo tudi v letu sv. Jožefa, ki se je začelo 8. decembra 2020. Tako bomo na sam praznik sv. Jožefa, 19. marca, ob 20.00 v cerkvi sv. Jožefa v Ljubljani slovesno odprli Teden družine in hkrati Leto družine. S tem dogodkom želimo približati cilje in namen Leta družine. Predstavili bomo 12 konkretnih pastoralnih predlogov za “hojo z družinami”, ki jih navdihuje papeževa enciklika Radost ljubezni. Odprtje se bo zaključilo s skupno molitvijo in blagoslovom ok. 21.30. Za prenos v živo bo poskrbljeno preko Facebooka: https://www.facebook.com/svjozef.si/live
Potek slovesnosti: Ob 20.00 se zberemo v cerkvi sv. Jožefa v Ljubljani, (oz. preko Zooma – odvisno od ukrepov in od zmožnosti udeležencev). Sledil bo pozdrav rektorja svetišča p. Tomaža Mikuša; uvodni nagovor bo imel g. nadškof Stanislav Zore, nakar bodo sodelujoči predstavili posamezna področja.
Bog povrni za marčevsko darovanje! Aprilsko darovanje bo na Veliko noč pri vseh mašah.
SVETE MAŠE
PO 15. 3. 18,00: ++ Starši Frlan
TO 16. 3. 8,00: + Janez Jelovčan, Lovsko brdo
SR 17. 3. 18,00: + Jože Debeljak
ČE 18. 3. 18,00: + Jakob Ušeničnik, 7. dan
++ Starši Miklavčič
PE 19. 3. 8,00: + Jožef Šifrar
18,00: ++ Frančiška in Jože Tušek
SO 20. 3. 18,00: + Franc Trpin, 7. dan
+ Cecilija Končan, 1. obl.
NE 21. 3. 7,00: Za župljane
9,00: + Angelca Kržišnik, Kofolova