4. nedelja med letom, 31. januarja 2021
»Strmeli so nad njegovim naukom, ker jih je učil, kakor kdor ima oblast« (Mr 1,22)
1. berilo
Bog govori po preroku
Berilo iz 5. Mojzesove knjige (5 Mz 18,15-20)
Mojzes je govóril ljudstvu in rekel: »Preroka iz tvoje srede, izmed tvojih bratov, kakor sem jaz, ti bo obúdil Gospod, tvoj Bog; njega poslušajte. Prav tako kakor si na dan, ko je bilo občestvo zbrano pod Horebom, prosil Gospoda, svojega Boga, ko si rekel: ›Naj ne poslušam več glasu Gospoda, svojega Boga, in ne gledam več tega velikega ognja, da ne umrem.‹ Tedaj mi je Gospod rekel: ›Prav je, kar so rekli. Obúdil jim bom preroka izmed njihovih bratov, kakor si ti, in polóžil bom svoje besede v njegova usta in govóril jim bo vse, kar mu bom zapovedal. Kdor ne bo poslušal mojih besed, ki jih bo govóril v mojem imenu, tega pokličem na odgovor. Toda prerok, ki bi se drznil v mojem imenu govoriti besedo, katere mu nisem ukazal govoriti, ali ki bi govóril v imenu drugih bogov, ta prerok bo moral umreti.‹«
Psalm 95
Odpev: »O da bi danes poslušali Božje besede!« Ps 95,1-2.6-9
Pridite, vriskajmo Gospodu,
vzklikajmo skali našega odrešenja.
Stopímo mu naproti s hvaležnostjo,
vzklikajmo mu z veselimi spevi.
Odpev: »O da bi danes poslušali Božje besede!«
Pridite, pádimo na kolena in se priklonímo,
pokleknímo pred Gospodom, ki nas je narédil.
Zakaj on je naš Bog, mi smo njegovo ljudstvo,
čreda, ki jo pase s svojo roko.
Odpev: »O da bi danes poslušali Božje besede!«
O da bi danes poslušali njegove besede!
Ne zakŕknite svojih src kakor na dan preizkušnje v puščavi!
Tam so me vaši očetje preizkušali in izzivali,
čeprav so videli moja dela.
Odpev: »O da bi danes poslušali Božje besede!«
2. berilo
Neomožena skrbi za to, kar je Gospodovega
Berilo iz 1. pisma apostola Pavla Korinčanom (1 Kor 7,32-35)
Bratje in sestre, hočem, da bi bili vi brez skrbí. Kdor ni oženjen, skrbí za to, kar je Gospodovo, kako bi ugajal Gospodu, kdor pa je oženjen, skrbí za to, kar je svetno, kako bi ugajal ženi, in je razdvojen. Samska in deviška skrbí za to, kar je Gospodovo, da bi bila sveta po telesu in po duhu. Tista pa, ki je omožena, skrbí za to, kar je svetno, kako bi ugajala možu. To pravim vam v korist; ne zato, da bi vam nastavljal zanko, temveč zato, da bi mogli pošteno in nemoteno služiti Gospodu.
Aleluja
Aleluja. Ljudstvo, ki je sedelo v temì, je zagledalo veliko luč; in njim, ki so prebivali v deželi smrtne sence, je zasvetíla luč. Aleluja.
Evangelij
Jezus uči, kakor kdor ima oblast
Iz svetega evangelija po Marku (Mr 1,21-28)
V Kafarnáumu je Jezus v soboto šel v shodnico in učil. Strmeli so nad njegovim naukom, kajti učil jih je kakor tisti, ki ima oblast, in ne kakor pismouki. V njihovi shodnici pa je bil prav tedaj človek z nečistim duhom in je zavpil: »Kaj imamo s teboj, Jezus Nazaréčan? Si nas prišel pokončat? Vem, kdo si: Sveti, od Boga.« Jezus pa mu je zapovedal: »Umolkni in pojdi iz njega!« Nečisti duh ga je stresel, zavpil z močnim glasom in šel iz njega. Vsi so se tako začudili, da so razpravljali med seboj: »Kaj je to? Nov nauk z oblastjo! Celo nečistim duhovom ukazuje in so mu pokorni.« In glas o njem se je takoj razširil po vsej okolici v Galileji.
Svet je ujet v moč zla
Eno prvih Jezusovih dejanj takoj po krstu v Jordanu je izganjanje nečistega duha iz človeka v shodnici v Kafarnaumu. V današnjem evangeliju beremo:
»V njihovi shodnici pa je bil prav tedaj človek z nečistim duhom in je zavpil: ‘Kaj imamo s teboj, Jezus Nazarečan? Si nas prišel pokončat? Vem, kdo si: Sveti, Božji.’ Jezus pa mu je zapovedal: ‘Umolkni in pojdi iz njega!’ Nečisti duh ga je stresel, zavpil z močnim glasom in šel iz njega.«
V evangeliju po Marku ta dogodek predstavlja neke vrste začetek Jezusovega mesijanskega delovanja. Množica, pod vtisom, komentira: »Kaj je to? Nov nauk z oblastjo! Celo nečistim duhovom ukazuje in so mu pokorni.«
Kaj si misliti o tem in tolikih drugih podobnih dogodkih, ki jih najdemo v evangelijih? In še bolj temeljno vprašanje: ali še obstajajo »nečisti duhovi«? Ali hudobni duh obstaja? Uvodoma povejmo nekaj besed o tem, kako današnji človek verjame v hudobnega duha. Glede tega moramo dobro ločiti dve ravni: raven ljudskega verovanja in intelektualno raven (literatura, filozofija in teologija).
Na ljudski ravni ali na ravni šeg se današnji položaj ne razlikuje kaj dosti od srednjeveškega ali od časov med 14. in 16. stoletjem, ki so tradicionalno znani zaradi pomena, ki so ga dajali pojavom, povezanim s hudobnim duhom.
Res je, da ni več procesov, inkvizicije, grmad, lova na čarovnice in podobno; toda dejavnosti, ki imajo v središču hudobnega duha, so še bolj razširjene kot nekoč, in to ne le med revnejšimi ljudskimi sloji. To je postalo družbeni (in komercialni!) pojav širokih razsežnosti. Lahko bi rekli: kolikor bolj skušamo hudobnega duha izgnati skozi vrata, toliko bolj se vrača skozi okno; kolikor bolj ga izključujemo iz vere, toliko bolj se vsiljuje v vraževerju.
Veliko drugačne pa so stvari na t. i. intelektualni in kulturni ravni. Iz tega zornega kota lahko v treh stopnjah povzamemo proces, ki je privedel do sedanjega položaja. Prvi korak v procesu ločevanja od tradicionalnega pogleda se je zgodil na področju estetike. Hudobnega duha, ki so ga v figurativni umetnosti in poeziji (npr. Dante) vedno pogosteje predstavljali groteskno in strašljivo, v nekem trenutku začno predstavljati kot lepega ali pa vsaj melanholičnega in poetičnega. Od Miltona naprej hudobni duh prevzame podobo propadle lepote.
Če na tej stopnji sovražnik začenja postajati »simpatičen«, se na naslednji, ki ima svoj vrh v devetnajstem stoletju, strani celo zamenjata: na Satana ne gledajo več kot na »sovražnika«, ampak kot na zaveznika in prijatelja, ki je na strani človeka. Hudobnega duha primerjajo s Prometejem, ki ga je vladar vseh bogov Zevs zaradi ljubezni do ljudi kaznoval in vrgel na zemljo. V tem ozračju pišejo himne in poezije, ki slavijo Satanovo odrešenjsko delo.
Potrebno je reči, da v tem ni bilo vse »diabolično«, čisti in preprosti satanizem. Bili so kulturni in verski razlogi, ki so vsaj olajšali ta razvoj. Kakor ni ves ateizem, če ga natančno razčlenimo, ateističen, tako se tudi ves satanizem ne prikaže satanski. Velik del ateizma ni bil zavračanje živega svetopisemskega Boga, ampak malika, ki se je zrinil na njegovo mesto na številnih področjih mišljenja in življenja. Enako tudi precejšen del satanizma ni bil sam po sebi kult zla, ampak tistega, kar je po prepričanju nekaterih avtorjev (in resnici na ljubo ne vedno brez razloga) Cerkev obsojala kot zlo in kot »diabolično«: znanost, kritični duh, naklonjenost svobodi in demokraciji. To se vidi tudi v znanih Carduccijevih verzih: »Pozdravljen, Satan, / o upornik, / o nepremagljiva moč / razuma.«
Tako prehajamo na tretjo stopnjo, ki je danes aktualna in jo lahko povzamemo kot molk o hudobnem duhu. Ta molk ni stvar pohvalne razsodnosti, ampak zanikanja. Sovražnika ni več. Ali bolje: obstaja, vendar je le še tisto, kar je sv. Pavel imenoval »meso in kri«, se pravi preprosta slabost, ki jo človek nosi v sebi. Hudobni duh je simbol kolektivne podzavesti ali pa kolektivne odtujitve, samo še podoba. R. Bultmann, ki je avtor demitizacije, je zapisal: »Ne moreš uporabljati električne luči in radia, v bolezni se ne moreš zateči k medicinskim sredstvom in hkrati verjeti v svet duhov.«
Potrebno se je vprašati: zakaj se zdi danes številnim intelektualcem – najdemo jih celo med teologi – nemogoče verjeti v obstoj hudobnega duha, ki ni le simbolno, ampak resnično in osebno bitje? Mislim, da je eden osnovnih vzrokov naslednji: hudobnega duha iščejo v knjigah, a njega ne zanimajo knjige, ampak duše; zato ga ne srečamo v univerzitetnih avlah, knjižnicah in akademijah, ampak prav v dušah.
Tisti, ki pregleduje tradicionalno prepoznavne diabolične fenomene (obsedenost, pogodba s hudobnim duhom, lov na čarovnice … ) in potem zmagoslavno sklene, da je vse le vraževerje in da hudobnega duha ni, je podoben onemu sovjetskemu astronavtu, ki je sklepal, da Bog ne obstaja, ker je po dolgem in po čez prekrižaril nebo in ga ni nikjer srečal. Oba sta iskala na napačnem kraju.
Na tem področju velja omeniti še en nesporazum. O obstoju Satana razpravljajo teologi in neverni kulturniki, kakor da bi imeli za dialog skupno osnovo. Ne upošteva pa se, da »laična« kultura, ki se razglaša za neverno, ne more verjeti v obstoj hudobnega duha; celo prav je, da ne verjame. Bilo bi zelo tragično, če bi verjeli v obstoj hudobnega duha, ko ne verujejo v obstoj Boga. V takem primeru bi bilo pa stanje res obupno. Kaj lahko ve o Satanu nekdo, ki ni imel nikoli opravka z njegovo resničnostjo, ampak le z idejo in s tradicionalnimi etnološkimi predstavami o njem? Prav ti običajno z veliko gotovostjo in vzvišenostjo razpravljajo o tej temi in z vsem obračunajo: češ »srednjeveško mračnjaštvo«. A ta gotovost nima temelja, kakor nima osnove tisti, ki se hvali, da se ne boji leva le zato, ker ga je velikokrat videl na sliki in se ga ni nikoli ustrašil.
Nekateri interpretirajo večjo diskretnost cerkvenega učiteljstva na tem področju kot potrditev, da se je tudi Cerkev odpovedala verovanju v hudobnega duha ali pa da vsaj ne ve več dobro, kaj početi s to točko svojega nauka. Vendar to ni res. Pavel VI. je znova močno potrdil svetopisemski nauk in izročilo glede »temačnega in sovražnega dejavnika, hudobnega duha«. Med drugim piše: »Zlo ni le neke vrste pomanjkanje, ampak je učinkovitost, je živo bitje, duhovno bitje, sprevrženec in sprevrženost. Strašna realnost. Skrivnostna in strahovita.«
Kljub vsemu tudi na tem področju demitizacija ni šla mimo, ne da bi pustila tudi pozitivne sadove. V preteklosti se je pogosto pretiravalo z govorjenjem o hudobnem duhu, videli so ga tudi tam, kjer ga ni bilo, storjenih je bilo veliko napak in krivic s pretvezo boja proti njemu; potrebno je veliko razsodnosti in previdnosti, da ne bi padli v sovražnikovo igro. Videti hudobnega duha vsepovsod ni nič manj zavajajoče, kot ga sploh ne videti. Avguštin je rekel: »Ko je hudobni duh obtožen, se veseli. Celo želi, da ga obtožuješ, rad sprejema vsako tvojo obtožbo, če s tem doseže, da te odtrga od osebne spovedi!« (Govor 20,2).
Razumeti je torej previdnost Cerkve, ko svari pred nerazsodno prakso eksorcizma tistih ljudi, ki niso prejeli poslanstva za opravljanje te službe. Apostolska dela nam glede tega poročajo o zelo poučnem dogodku:
»Tudi nekateri Judje, ki so hodili naokrog in izganjali hudobne duhove, so poskušali pri zarotitvah klicati ime Gospoda Jezusa. Govorili so: ‘Zaklinjam vas pri Jezusu, ki ga oznanja Pavel.’ … Toda hudobni duh jim je odgovoril: ‘Jezusa poznam in tudi za Pavla vem. Kdo pa ste vi?’« (Apd 19,13–15).
Nesrečniki so morali ob tisti priložnosti nagi in polni ran zbežati zaradi nasilne reakcije človeka, ki so ga želeli osvoboditi. Da ne govorimo o onih, ki iz eksorcizma napravljajo eno od mnogih uslug za plačilo in se hvalijo s sposobnostjo, da zmorejo odvzeti »čarovnije, uroke, nesreče, zlobne naklepe proti ljudem, hišam, trgovini, trgovskim poslom« (vse to beremo v reklamah za te dejavnosti, ki danes kar cvetijo). Človek se čudi, kako je lahko v današnji družbi, ki je tako pazljiva glede trgovskih prevar in je pripravljena prijaviti prevare in zlorabe pri opravljanju različnih uslug, toliko ljudi pripravljenih sprejeti takšne in podobne izmišljotine.
Jasno je, da se hierarhija Cerkve ne bi smela omejiti na odsvetovanje lahkotnega eksorcizma; ona sama bi morala povsod, kjer se pokaže potreba, določiti zrele in (tudi psihološko) usposobljene ljudi, ki bi nadaljevali Jezusovo mesijansko služenje izganjanja hudobnih duhov. Tudi takrat, ko ne gre za resnično posedenost s hudobnim duhom, so ljudje, ki potrebujejo nekoga, da bi v imenu Jezusovega sočutja poskrbel zanje, potem ko so jih vsi, tudi zdravniki in psihologi, »odslovili«.
Še preden je Jezus tistega dne v shodnici v Kafarnaumu karkoli rekel, se je nečisti duh čutil razkrinkanega in prisiljenega, da je prišel na plan. Nečisti duh »ni prenesel« Jezusove »svetosti« in je zato začel vpiti: »Vem, kdo si: Sveti, Božji!« Kristjan, ki živi v milosti in je tempelj Svetega Duha, ima v sebi nekaj te Jezusove svetosti in prav ta je opravlja v okolju, v katerem živi, tih in učinkovit eksorcizem.
To se udejanja predvsem v evharistiji. »Kristjan, ki prihaja od evharistične mize,« pravi sv. Janez Zlatousti, »je podoben levu, ki bruha iz svojih ust ogenj; njegovega pogleda hudobni duh ne more prenesti.«
Vir: R. Cantalamessa; Gettate le reti;
OZNANILA
Godovi ta teden: jutri Brigita Irska, opatinja, v torek Jezusovo darovanje – svečnica, v sredo Blaž, škof, mučenec, v četrtek Oskar (Ansgar), škof, petek je prvi v mesecu, goduje Agata, devica, mučenka, sobota je prav tako prva, godujejo Pavel Miki, duhovnik in drugi japonski mučenci, nedelja je peta med letom.
Svete maše bodo vse zvečer ob 17,30 z upoštevanjem navodil (do deset posameznikov oziroma družin, razkuževanje rok, nošenje zaščitnih mask, medsebojna razdalja 1,5 m). Na Svečnico bo sveta maša tudi zjutraj ob osmih.
V sredo po maši bo možno prejeti blagoslov sv. Blaža zoper bolezni v grlu na način prilagojen epidemiološkim razmeram.
Na prvi petek bom na razpolago ostarelim in bolnim. Ker starih ljudi nikoli ne zmanjka, povabite na obisk ali vsaj povejte duhovniku, da imate pri hiši bolnika.
V petek po maši bo polurno češčenje SRT in priložnost za sv. spoved.
Nedeljsko sveto mašo spremljajte ob 9h preko spletne strani ali drugih elektronskih medijev. Po prenosu svete maše ste povabljeni k prejemu obhajila v cerkvi. Na razpolago bom od 9,45 do 11h. V cerkvi je lahko navzočih 10 posameznikov ali družin hkrati, zvrstite se na 5 minut. Držimo se Navodil slovenskih škofov! Upoštevajte varnostjo razdaljo 1,5 metra tako v cerkvi kakor pred cerkvijo!
V nedeljo bo redno mesečno darovanje za potrebe župnije. Ker je število obiskovalcev nedeljske maše omejeno, s ključarjema župnijske cerkve uvajamo nov način podpiranja župnije. Na stojalih, kjer so običajno peharji za ofer in zunaj pri oglasni deski na stolu so na razpolago položnice, ki jih vzemite in delite župljanom (družinskim članom, sosedom, prijateljem, znancem…), ki jih iz različnih razlogov v cerkev trenutno ni. Položnice bodo na razpolago ves čas dokler bodo korona ukrepi in ne bo možen množičen obisk nedeljskih maš. Izpolnjene lahko oddate na pošti ali banki vsak mesec ali občasno z napisanim zneskom.
Z božično dobo se običajno končuje tudi obdobje kolin. Bog povrni vsem, ki ste jih oddali Pod bregom, pa tudi vsem, ki imate v najemu cerkvene parcele in ste se v znamenje hvaležnosti in pravičnosti oddolžili z dobrotami ali iz hleva ali iz čebelnjaka.
SVETE MAŠE
PO 1. 2.17,30: + Gregor Peternel
TO 2. 2. 8,00: Za zdravje
17,30: + Janez Jelovčan
SR 3. 2. 17,30: + Vinko Dolenec, 2. obl.
ČE 4. 2. 17,30: + Milan Bogataj, 17. obl.
PE 5. 2. 17,30: + Rozalija Luznar, 7. dan
SO 6. 2. 17,30: ++ Kovšakovi, Podobeno
NE 7. 2. 9,00: Za žive in ++ Mežnarjeve z Gabrške gore
Za župljane