Piše: Uredništvo iskreni.net Četrtek, 16. julij 2020
Neil deGrasse Tyson, ameriški znanstvenik s področja astrofizike, je v enem od mnogih motivacijskih posnetkov, ki so dostopni na strani goalcast.com, spregovoril o ključni lastnosti otrok, ki jo starši včasih nevede in drugič v korist lastnega udobja ubijamo.
Tyson pravi takole:
“Otroci so vir kaosa in nereda. Sprejmite že enkrat to dejstvo. Bil sem v parku in ker je pred kratkim deževalo, so bile povsod po tleh luže. Videl sem žensko z otrokom, ki je imel obute škornje in oblečen dežni plašč in ravno pred njim se je pojavila velika, blatna, sočna luža.
Mislil sem si – prosim, pusti otroka, da skoči vanjo. Saj veš, kako zelo si otrok želi skočiti v lužo.
Otrok je bil star okoli tri, štiri leta. Ampak – kaj je naredila mama? Povlekla je otroka okrog luže, da bi preprečila “katastrofo”. In trenutek radovednosti v otroku je bil v trenutku uničen. Za vedno izgubljen.
Otroci so vir kaosa in nereda! Sprejmite vendar že enkrat to dejstvo! In iz kje ta nered izhaja? Iz tega, da imajo močno željo po raziskovanju svojega okolja. Vse okoli njih je zanje novo. Vse! Na tleh je voda, je blato, videti je zabavno, preizkusiti želijo vzrok in posledico sile vode in kaj se zgodi, ko se igraš s tekočino. Pa saj nimate otrok z namenom, da boste vzdrževali čisto hišo. Otrok ne uspeva sorazmerno s tem.
Ljudje me sprašujejo po nasvetih glede vzgoje otrok, sprašujejo me, kako jih izobraziti. In povem jim, kaj je nujno potrebno spremeniti. Povem jim, da jih njihova radovednost ne bo ubila! Če njihova radovednost pomeni za nas dodatno delo, ga bomo pač opravili. In povem vam, odrasel znanstvenik ni nič drugega kot otrok, ki ni nikoli izgubil svoje radovednosti.
Na drugi strani pa nam v pomoč ni niti šolski sistem, ki bi moral vsaj ohraniti to radovednost v njih. Šola bi morala biti takšna, da ti je na zadnji šolski dan žal, da je šole že konec! Misliti bi si moral: „Joj, pred mano sta dva ali trije meseci, ko se ne bom naučil ničesar!“ Dejstvo, da so otroci srečni, da je šole konec, pomeni, da nekaj ne deluje v redu, da preprosto ne uživajo v učnem procesu.
Če bi bil Einstein še živ in bi imeli priložnost govoriti z njim, bi lahko govorili z njim ure in ure in vprašanje, ki mu ga gotovo ne bi postavili, je: „Katero šolo si obiskoval? Tudi sam si želim tja!“
Stavim, da večina ljudi, ki je že sedela na tem stolu, ni bila tukaj zaradi šole, ki so jo obiskovali, ampak je sedela tukaj zaradi lastne samoiniciative, ambicij, zaradi lastne radovednosti. In tega v šolah ne učijo. Kar je žalostno. V šoli učence vidijo kot prazna vedra, v katera je potrebno vliti čimveč informacij in preverjati, koliko jim jih je uspelo spraviti noter. Kako naj ti učenci postanejo ljudje, ki bodo spremenili svet?
Zato vam pravim – bolj, kot da spodbujate radovednost pri otrocih, je pomembneje to, , da ne uničujete tiste radovednosti, ki je že tam. In svojo radovednost bodo razvijali skozi vse svoje šolanje.
In povem vam, odrasel znanstvenik ni nič drugega kot otrok, ki ni nikoli izgubil svoje radovednosti.”
Dovoliti otroku biti radoveden je po mnenju Tysona torej ključen dejavnik pri vzgoji otroka v nekoga, ki se bo na svoji življenjski poti vedno dobro znašel. Se strinjate?