22. 7. 2020 | Jozef Augustyn, DJ
Nasveti, namenjeni predvsem, a ne izključno očetom.
Foto: Urška Bernik
Hrepenenje po očetovski ljubezni je globoko zapisano v srcu vsakega človeka, tudi odraslega. Še posebej pa so očetovske ljubezni potrebni otroci in mladostniki. Otrok ne išče le materine topline in nežnosti, ampak tudi dobrohotno očetovo ljubezen, ki mu daje občutek varnosti.
1. Išči Boga kot Očeta
Starševstvo je darovanje življenja po zgledu samega Stvarnika. Mož in žena z rojevanjem otrok uresničujeta Božji klic: »Bodita rodovitna in množita se, napolnita zemljo« (1 Mz 1,28) in sodelujeta z njegovo stvarniško močjo. Življenje, ki ga posredujeta, pa ni njuno, ampak pripada Bogu. Pristna starševska – očetovska in materinska – ljubezen lahko temelji samo na doživetju Boga kot Očeta, ki ljubi svojega Sina z večno ljubeznijo. Zato je za vsakega moža odkrivanje Božjega očetovstva pogoj za zavesten in zrel odgovor na klic k očetovstvu.
2. Postani dober sin, da boš lahko dober oče
Za mladega moža je edina pot k očetovstvu izkušnja sinovstva. Ni druge poti. Mnogi možje niso sposobni za zrelo očetovstvo samo zato, ker nimajo izkušnje poslušnega sinovskega odnosa s svojimi starši, zlasti z očeti. Otroci so poklicani k odpuščajoči ljubezni do staršev, še posebej, če so bili v odnosu do njih kakor koli prizadeti. Da bi lahko postal ponižen, zvest in usmiljen mož in oče, se moraš najprej naučiti biti usmiljen, zvest in ponižen sin. Tudi odnos odraslega sina do očeta in matere mora temeljiti na ponižnosti in globokem spoštovanju: »Poslušaj svojega očeta, ki ti je dal življenje, ne zaničuj svoje matere, ko se postara. (…) Naj se veselita tvoj oče in tvoja mati, naj se raduje tvoja porodnica« (Pr 23,22.25).
3. Zapusti očeta in mater, kakor naroča Sveto pismo
»Zaradi tega bo mož zapustil očeta in mater in se pridružil svoji ženi in bosta eno meso« (1 Mz 2,24). Fizična in čustvena nenavezanost na starše je pogoj za zrelo zakonsko življenje in očetovstvo. Takšne nenavezanosti pa ne dosežemo le s fizično zapustitvijo staršev, ampak se moramo z njimi tudi notranje spraviti. Odhod od doma brez resnične notranje sprave s starši je bolj izhod v sili kot »moški odhod«. Da bi lahko postali zares neodvisni od staršev, moramo biti z njimi v svobodnem odnosu. Veliko mož ni sposobno notranje »zapustiti očeta in matere« zato, ker jim ne želijo resnično odpustiti in se spraviti z njimi. Nenavezanost na starše možu omogoča polno uporabo darov, ki jih je od njih prejel, po drugi strani pa ga postopoma osvobaja pogojenosti, ki so posledica njihove vzgoje.
Foto: Urška Bernik
4. Daj svojim otrokom varnost in ljubezen v družini
Otrok ne potrebuje le posamične ljubezni očeta in matere, temveč tudi njuno medsebojno ljubezen, po kateri spoznava pomen človeške ljubezni, družine in zakona. V družini doživlja oporo in občutek varnosti. Zato je za vsakega očeta zelo pomembno, da najprej razvije ljubeč odnos z ženo, nato pa toplo družinsko ozračje, ki ga od vsega začetka prevevajo starševska ljubezen, medsebojna skrb, sloga in občutek varnosti. Brez ljubezni med zakoncema in družinskimi člani bo tudi očetovska ljubezen do otrok vedno pomanjkljiva in boleča.
5. Zaupaj svojim otrokom
Pravo očetovstvo temelji tudi na zaupanju do otrok. »Samo mož, ki ohrani zaupanje v svojega sina kljub dogodkom, ki bi ju lahko razdvojili, je res vreden očetovskega naziva« (M. Legami). Oče pa lahko otroku zaupa samo, če vsaj malo zaupa tudi vase. Otroku zaupanja ne more vsiliti, ampak si ga mora zaslužiti. Drugače povedano, zaupanje si mora »pridobiti«. Zaupanje je medsebojni dar. Otrok očetu spontano zaupa, kadar se čuti ljubljenega in doživlja njegovo zaupanje. Zaupanje gradimo na medsebojni ljubezni in skrbi. Zaupanje rodi zaupanje. Odraščajoči otrok od očeta ne pričakuje, da bo v vsem popoln in nezmotljiv. Pričakuje pa, da mu bo izkazal zanimanje in zaupanje: zaupanje v njegove želje, sposobnosti in dobre namene.
6. Pridobivaj si avtoriteto pred otroki
Biti oče pomeni biti na voljo družini in otrokom ter jim odgovorno služiti. Samo odgovoren oče lahko svoje otroke nauči odgovornosti. Očetova avtoriteta ni privilegij, temveč služenje. Mož ne postane oče zato, da bi mu otroci stregli, ampak da bi on služil njim in se jim razdajal (prim. Mt 20,28). Oče si pridobiva avtoriteto z odgovorno ljubeznijo, skrbjo in služenjem otrokom.
Foto: Urška Bernik
Vsak oče se mora zavedati pomena svoje avtoritete. Otrok očetovo avtoriteto potrebuje in je do nje upravičen. Oče, ki v očeh otrok nima avtoritete, jim ne more dajati občutka varnosti in opore ter jih učiti življenjskih modrosti. In če avtoriteto zlorablja za svoje ugodje, otroci ne bodo sprejeli njegovih stališč in nasvetov.
7. Uči otroke premagovanja notranjih in zunanjih težav
Posebna očetova naloga je naučiti otroke »umetnosti bojevanja« v najbolj plemenitem smislu. Pravo življenjsko veselje je sad premagovanja notranjih in zunanjih težav. Vsi se moramo boriti na dveh »frontah« – notranji in zunanji. Notranji boj bijemo proti lastnim slabostim, skušnjavam, nestanovitnosti, nagnjenosti k begu pred težavami in tako dalje; zunanjega pa v svetu, kjer poskušamo doseči čim boljšo izobrazbo in službo, se spopadamo s krivicami, rivalstvom in podobno. S tem bojem »za svoje« poskušamo sebi in svojim zagotoviti dostojno in pošteno življenje. Oče je dolžan svoje otroke braniti. Njegova posebna naloga pa je, da jih nauči bojevati se proti lastnim slabostim in živeti v sožitju z drugimi. Naučiti jih mora ne le zmagovati, ampak tudi sprejemati poraze. Sprejemanje neuspehov je večji dokaz moči kot doseganje uspehov.
8. Nesebično ljubi svoje otroke
Oče in mama ne dajeta otrokom življenja zato, da bi od njih v zameno kaj dobila, ampak zato, da bi se njuna ljubezen in življenje v njih nadaljevala. Z rojevanjem posredujeta otrokom ljubezen, ki sta jo najprej sama prejela in se z njo medsebojno obdarovala v zakonu. Po Božjem načrtu se otrok rodi kot sad medsebojne ljubezni staršev in njune nesebične ljubezni do novega bitja, ki prihaja na svet. Očetova nesebična ljubezen je odsev nesebične ljubezni Boga Očeta. Z njo oče kaže otroku pot k Bogu. Očetovska ljubezen, ki je odvisna od otrokovih sposobnosti, akademskih in drugih dosežkov, pa je pogojna in omejena.
9. Doma ustvarjaj ozračje svobode
Pristen odnos med očetom in otroki se lahko razvije le v popolni svobodi. Samo v ozračju zaupanja in svobode bo otrok očetove vrednote spontano sprejel za svoje. Svobodno zaupanje med očetom in otroki postopoma preoblikuje odnose, ki temeljijo na medsebojni odvisnosti, partnerstvu, bratstvu in prijateljstvu. Oče nikoli ni otrokov gospodar. Tudi ko je otrok še povsem odvisen od njega, mu služi kot njegov »starejši brat v veri«. Ker otrok ni očetova last, oče ne more razpolagati z njegovo svobodo. Tudi svojo starševsko oblast lahko uveljavlja le z otrokovo svobodno privolitvijo. Otroku – tudi ko je ta še zelo majhen – ne more »vsiliti« vrednot, kot so ljubezen, požrtvovalnost, predanost, zaupanje, poštenost, načelnost in velikodušnost. Vse te se spontano rojevajo v otrokovem srcu in se zanje svobodno in postopno odloča.
Foto: Urška Bernik
10. Vsak dan otrokom posveti nekaj časa
Očetovstvo vse od otrokovega prihoda na svet od očeta zahteva čas. Eden od najbolj dragocenih darov, ki jih oče lahko da svojemu otroku, je, da mu vsak dan posveti nekaj časa. Tega ne more zamenjati ali nadomestiti z ničimer drugim. Pomanjkanje časa, preživetega z očetom, slabo vpliva na otrokov čustveni, intelektualni in duhovni razvoj. Še posebej zaradi tega trpijo sinovi. Zaradi prezaposlenosti očetov je posvečanje zadostnega časa otrokom danes eden največjih izzivov očetovstva. Številni očetje za otroke nimajo časa. Rešitev ni v tem, da z njimi preživijo veliko časa v določenih obdobjih, potem pa spet dolgo nič. Očetovstvo zahteva redno, vsakdanje posvečanje pozornosti otrokom.
Čeprav se veliko mož slabo znajde v očetovski vlogi, niso izgubili globoke želje po vzgajanju otrok. Očetovstvo je predvsem služenje otrokom. To ni le tradicionalna vloga in naloga, ki se prenašata iz roda v rod, ampak vzvišeno poslanstvo in poklic, ki – bolj kot kdajkoli – zahteva predanost, odpoved samemu sebi in moško ustvarjalnost, predvsem pa globok odnos z Bogom Očetom.
Pričevanje nekega očeta
Zaradi razbitega zakona svojih staršev si kot najstnik nisem mogel niti predstavljati, da bi se kdaj poročil, kaj šele imel otroke. Po birmi sem zapustil Boga in začel iskati srečo pri »bogovih« tega sveta. Nato pa je v moje nesmiselno življenje vstopil vstali Kristus. Dal mi je čudovito ženo in naju blagoslovil z osmimi otroki.
Spoznal sem, da je očetovstvo neprecenljiv dar, a tudi velik izziv. Čeprav sva z ženo otrokom po najboljših močeh poskušala posredovati vero, so se nekateri oddaljili od Cerkve. Čutim se poklicanega, naj ravnam tako kot usmiljeni oče iz Jezusove prilike. Tudi mene je namreč Oče čakal odprtih rok, ko sem se iz sveta vrnil nazaj v Cerkev, in me še vedno sprejema vsakič, ko se iz dežele greha vrnem k Njemu.
Vir: http://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/clanek/10-zapovedi-zrelega-ocetovstva?Open