Bela nedelja, nedelja Božjega usmiljenja: Cerkev z ranamiCerkev z ranami
Velika noč se je zgodila, Kristus je vstal in prav nič ni isto kakor prej. Da bi se ta nova resničnost vendarle usidrala v naš vsakdan, praznujemo velikonočno osmino in velikonočni čas, ki bi pravzaprav moral dišati v slehernem dnevu našega življenja. Smrt je namreč za nami, v Njem pa smo vstali v ta novi dan, ki nima zatona.
Vesela novica nam je zaupana! In kako zelo svetu manjka takih novic!
V apostolskih delih beremo, kako so svet nagovarjali prvi kristjani. Kakor so oni prepoznavali Vstalega po lomljenju kruha, po zbiranju v občestvu in po odpuščajoči ljubezni, tako so drugi prepoznavali kristjane. Po teh istih znamenjih. Skupaj so lomili kruh, skupaj so živeli, si delili skrbi in veselje, svoje bogastvo in uboštvo in prav zato, ker so zmogli biti skupaj, so pričevali, da je med njimi odpuščajoča ljubezen. Brez nje se namreč ne da biti skupaj. Nosili so torej prav tista znamenja, po katerih se je njim dajal spoznavati Kristus.
Ko preberemo prvo berilo, se zdi, kakor da beremo opis nebes. Verjamem, da se v vsakem srcu porodi tiho hrepenenje in želja, da bi tudi mi živeli tako Cerkev. In verjamem, da se v vsakem srcu, takoj za tem glasom, oglasi še nek drug “Tomaž”, ki pravi: “Dokler ne vidim in ne otipam z lastnimi rokami, ne bom veroval!”
Zdi se nam nemogoče, radi bi najprej videli tako Cerkev, da bi vanjo tudi verovali. In vendar pozabljamo, da tudi ta, prva skupnost, ki se zdi tako idealna, ni bila brez ran. Rane so simbol padcev, zla, slabega, težkega, vsega tistega, za kar mislimo, da ne bi smelo imeti mesta v našem življenju. Kristus pa pokaže nasprotno. Rane žebljev in sulice postanejo po vstajenju glavni prepoznavni znak Vstalega. Prav tako postanejo rane izjemno pomemben prepoznaven znak kristjanov – tistih, ki oznanjajo Vstalega.
Naše skupnosti tako niso poklicane v sterilno popolnost brez ran, kajti takih ni, so pa poklicane, da rane ne ostajajo vir sporov, temveč postanejo vir združevanja. Prav v njih, v teh ranah učencev, ko so se dobro zavedali, kako so zatajili in zbežali, Kristus ponavlja: “Mir vam bodi!”
V tem, kar je bilo napačnega, nepopolnega, težkega, v tem, v čemer je drugi zatajil, v tem smo poklicani oznanjati: “Mir vam bodi!”
Vsi smo namreč prejeli Svetega Duha, v moči katerega nam je odpuščeno in v moči katerega, lahko odpuščamo drugim.
V tem, ko se zavoljo teh ran nepopolnosti nič več ne pobijamo, ampak učimo bratstva, postajamo direktno znamenje Njegovega vstalega, ranjenega telesa, Cerkve! Vstali bo za vedno imel rane, Njegova Cerkev bo vedno “12 -1” ali “11+1”, nikoli več samo “12”. A prav v tem je Njena svetost in prepoznavnost, prav v tem postajamo Kristusovi. V nepopolnosti kristjanov se namreč razodeva moč Kristusa. V teh ranah, svetih in slavnih, se kaže naša majhnost in Njegova veličina!
Na tem svetu tako živimo kakor v tistih osmih dneh Tomaža. Med prvim dnevom v tednu, ko ga ni bilo, kjer bi moral biti in v pričakovanju osmega dne, drugega srečanja s Kristusom. Kaj neki je Tomaž doživljal v tem času? Se je njegova vera res rodila šele na dan, ko je tudi sam zagledal Kristusa ali morda že vmes, ko so mu ostali pripovedovali, kaj so videli, ko se je sam spraševal ali je ta resničnost lahko tudi zanj otipljiva?
Vsi mi si želimo skupnosti, kakor o njej slišimo po pripovedovanju Apostolskih del. In vsi mi je še ne vidimo in otipamo in vendar smo poklicani, da jo živimo. Otipljivo in konkretno. Ranjeno in odrešeno. Bratstvo, ki vključuje nepopolnost in ranjenost, in vendar bratstvo, ki prav po tem, kako živi te rane, pričuje, da je srečalo Vstalega …
“Tako bo preizkušenost vaše vere veljala več kot zlato, ki je minljivo, pa se v ognju preizkuša…” Cerkev, naše bratstvo je torej neminljivo, poklicano, da oznanja živo upanje, nerazpadljivo, neomadeževano in nevenljivo dediščino, ki je pridobljena za vse nas.
In prav mi, kristjani, ki živimo med prvim in osmim dnem skupaj z drugimi Tomaži, imamo ta poklic in privilegij, da resničnost Vstalega živimo in utelešamo že tukaj in sedaj, z ranami in bratskimi odnosi, ki bodo vsem priča, da On živi!
Besedilo: Anja Kastelic
P. Lombardi: »Krizni dnevnik«. Poln trg in prazen trg
Objavljamo prvi prispevek rubrike »Krizni dnevnik« p. Federica Lombardija z naslovom Poln trg in prazen trg. Koronavirus je izpraznil trge, vključno s t.i. »Papeževim trgom«, kjer so se nekdaj zbirali ljudje z vsega sveta. Danes papež Frančišek nagovarja trg, ki ga združujejo mediji, kjer se prepletajo sočutje, pričakovanja ter upanja.
V tem obdobju je na milijone oseb v Italiji in po svetu spremljalo in spremlja trenutke molitve, ki jih vodi papež, preko televizije in elektronskih medijev. Gre za izredno veliko število poslušalcev. To ni presenetljivo. Situacija naravno vodi k temu, da s komunikacijo preko medijev nadomestimo celotno razsežnost fizične soudeležbe in odnosov, katerim se moramo odpovedati. Poleg tega, in še bolj, vodi k iskanju tiste besede in podobe, ki pride naproti globokim pričakovanjem tolažbe, iskanja luči v času teme, spodbude v času negotovosti.
Ko je papež Frančišek začel obhajati jutranjo mašo v Domu sv. Marte s skupino vernikov – kar je ena izmed prvih in najznačilnejših novosti tega pontifikata –, je kmalu s strani Tv 2000 prišla prošnja, da bi dobili neposreden televizijski signal, s katerim bi omogočili širši javnosti, da bi sledila temu ganljivemu trenutku molitve s papežem. Dobro se spominjam, da smo se takrat pogovarjali s papežem ter razmišljali, če privoliti ali ne. Takratna odločitev je bila, da se maše ne bo neposredno prenašalo, in sicer z namenom, da bi, za razliko od javnih bogoslužij, ohranila bolj intimen in zaseben značaj, preprost in spontan, ne da bi mašnik in verniki čutili, da so na očeh sveta. Seveda se je lahko objavilo nekatere misli in kratke posnetke homilije ter svete maše, vendar pa ne v celoti. Ni namreč manjkalo drugih priložnosti, ko je širša javnost lahko spremljala papeža, ki je namerno nagovarjal ne le prisotne, ampak mnogo širše poslušalstvo, povezano preko radia, televizije ter drugih medijev.
Sedaj pa se je situacija spremenila. V Domu sv. Marte ni občestva vernikov, četudi majhnega, in prenos papeževe maše – ki jo obhaja skoraj sam – poteka v živo in ga spremlja zelo veliko število ljudi, ki prejemajo spodbudo in tolažbo, se mu pridružijo v molitvi in so povabljeni, da »prejmejo duhovno obhajilo«, ker ne morejo prejeti Gospodovega telesa. Skrivnost, ki jo obhajamo, je ista, vendar pa se je spremenil način soudeležbe pri njej. Papež Frančišek med homilijo navzoče rad gleda v oči ter se z njimi pogovarja. Zdaj pa pogled in glas posreduje tehnologija, vendar pa prav tako dosežeta srce. Občestvo vernikov ni več prisotno fizično, vendar obstaja in je resnično povezano, preko osebnosti mašnika, ob Gospodu, ki umre in vstane.
Podobna in še močnejša je izkušnja papeža, ki govori in moli v baziliki ali na Trgu sv. Petra, ki sta popolnoma prazna. Kolikokrat smo v preteklih letih objavljali vedno večje, presenetljive številke prisotnih vernikov: 50, 100, 200 tisoč oseb … na celotnem trgu, tudi na Ulici sprave, vse do Tibere … kraj brezštevilnih množic … V preteklem stoletju smo se naučili postopoma tej fizični prisotnosti dodajati veliko drugih oseb, ki so zahvaljujoč radiu, potem televiziji in nato novim komunikacijskim sredstvom, povečale tiste množice na različnih koncih sveta. Naj spomnimo na blagoslov urbi et orbi, mestu (Rimu) in svetu. Posebej Janez Pavel II., ki je božična in velikonočna voščila izrekel v nekaj deset jezikih, nam je dal razumeti, da je bila velika množica, zbrana na Trgu sv. Petra, središče, srce veliko večje množice, ki je kapilarno razširjena po vseh celinah, povezana v želji, da bi zahvaljujoč papeževemu glasu, prisluhnila edinemu sporočilu zveličanja.
Zdaj smo videli popolnoma prazen Trg, vendar pa bilo prisotno tudi širše občestvo, ki ni bilo prisotno fizično, ampak duhovno, morda tudi številčnejše in močneje povezano kot ob drugih priložnostih. Papež je lahko sam na Trgu sv. Petra, kot tudi v kapeli Doma sv. Marte, vendar pa je Cerkev, vesoljno občestvo vernikov, zelo močno realna in povezana z zelo globokimi vezmi, ukoreninjenimi v veri ter v človeškem srcu.
Prazen Trg, vendar pa je na njem mogoče zaznati zelo intenzivno prisotnost ter prepletanje duhovnih vezi ljubezni, sočutja, trpljenja, želje, pričakovanja, upanja … je močno znamenje prisotnosti Svetega Duha, ki ohranja povezano »skrivnostno Kristusovo Telo«. Gre za duhovno stvarnost, ki se razodeva, ko je občestvo vernikov fizično zbrano in prisotno, vendar pa ni vezano in omejeno na fizično prisotnost ter ga lahko, paradoksalno, v teh dneh še močneje in očitneje doživljamo. »Veter veje, koder hoče, njegov glas slišiš, pa ne veš, od kod prihaja in kam gre. Tako je z vsakim, ki je rojen iz Duha,« je Jezus dejal ponoči Nikodemu.