Velika sobota: Dan globoke tišine
Grob. Tišina in žalost nas prežemata. Ugasnilo je naše upanje. Gospod je mrtev. Težak kamen zavaljen pred grob. In mi mislimo, da je konec. Učenci prestrašeni in zaklenjeni. Razočarani, ker so pričakovali nekaj več. A žene pripravljajo dišave in miro.
Velika sobota je dan češčenja našega Gospoda v grobu, dan globoke tišine. Češčenje tam, kjer se za marsikoga življenje konča, a mi verjamemo in upamo, da grob ni naš zadnji kraj. Je dan priprave, dan velikega pričakovanja. Zvonovi ne donijo, moč je slišati rezek zvok raglje.
Ta dan družina pripravlja jedi za žegen, pospravlja in ureja. Ves dom diši po jedeh in tako dan žalosti in tišine počasi dobiva vonj po veselju.
Blagoslov jedi ima poseben pomen. Pri nas ga je prvi opisal Janez Vajkard Valvasor v Slavi vojvodine Kranjske, začetki pa segajo vse tja v 14. stoletje. Že takrat je bilo v navadi, da so gospodinje v jerbas polagale pirhe, prekajeno svinjino, hren, potico in kruh iz bele moke. Poln jerbas je včasih tehtal tudi do 17 kilogramov, Valvasor pa doda, da so se gospodinje z njegovo ličnostjo rade ponašale pred drugimi. To nam pove, da je bil žegen, tako kot danes, tudi včasih za mnoge žal predvsem družabnega pomena. Ob razumevanju simbolike pripravljenih jedi pa človek lažje začuti globino velikonočne skrivnosti ter druženje osmisli s spominom Jezusovega trpljenja, smrti in vstajenja.
Meso predstavlja Kristusovo telo, ki je za nas darovano, v obhajilu pa postane za nas kruh večnega življenja. Pirhi so simbol življenja in pomenijo Jezusov grob. Piščanček s kljunom sam predre lupino jajca, tako kot je Kristus sam odvalil kamen od vhoda v grob in vstal od mrtvih. Hren s svojo ostrino pomeni žeblje, s katerimi je bil Jezus pribit na križ, oziroma pomeni kis, pomešan z žolčem, ki so mu ga ponudili vojaki. Potica pomeni Jezusovo trnovo krono. Klobase predstavljajo vrvi s katerimi so vojaki zvezali Jezusa in ga peljali pred Pilatov sodni stol. Rdeča barva pirhov pomeni ljubezen, darovanje, kri, ki jo je v naše odrešenje Jezus prelil na križu. Modra pomeni obnovitev in večnost življenja. Rumena pomeni svetlobo, luč, sonce, ki nam je potrebno za življenje. Jezus je luč našega življenja in s svojim zgledom razsvetljuje vsakega človeka. Zelena barva pomeni rodovitnost, svetost, upanje, bogastvo duha. Jezus je izpolnitev našega upanja. Vijolična je znamenje vere, pravičnosti, mladosti in vztrajnosti.
Po blagoslovu jedil Bog vstopa v naš vsakdan, v naše družine in domove ter nam stoji ob strani v vsakem trenutku. Preko blagoslovljenih jedil začutimo in doživimo Božjo navzočnost. Družina, zbrana pri velikonočnem žegnu, nadaljuje velikonočni obrok, ki ga je Jezus imel po vstajenju s svojimi apostoli.
Občutki velike sobote naju še na poseben način obdajajo v tem postnem času. Po preizkušnji težke bolezni, je Bog k sebi poklical mamo šestih otrok. Tako kot Jezusovi učenci se tudi midva sprašujeva, zakaj? Zakaj Bog to dopušča? V čem je smisel? Ostaja le tišina.
Učenci so svoj odgovor prejeli z jutrom tretjega dne. Nam pa ostaja vera, da je Jezus s svojim vstajenjem tudi tej mami odprl vrata večnosti, njeni družini pa stoji ob strani in jim vliva upanje, da grob ne pomeni konca temveč nov začetek.
Besedilo: Peter in Veronika Korenčan