4. postna nedelja (leto A), 22. marca 2020
»Veruješ v Sina človekovega?« »Kdo je to, Gospod, da bi veroval vanj?« (Jn 9,35-38)
1. berilo
David je maziljen za kralja nad Izraelom
Berilo iz 1. Samuelove knjige (1 Sam 16,1.6-7.10-13)
Tiste dni je Gospod rekel Sámuelu: »Napolni svoj rog z oljem in pojdi! Pošiljam te k Bêtlehemcu Jéseju, kajti med njegovimi sinovi sem si izbral kralja.« Ko so prišli v Bêtlehem in je zagledal Eliába, si je rekel: »Gotovo je tu pred Gospodom njegov maziljenec.« Gospod pa je rekel Sámuelu: »Ne glej na njegov videz ne na njegovo visoko postavo, kajti odklônil sem ga. Zares, Gospod ne vidi, kakor vidi človek. Človek namreč vidi, kar je pred očmi, Gospod pa vidi v srce.« Jése je pripêljal sedem svojih sinov pred Samuela. Samuel pa je rekel Jéseju: »Teh Gospod ni izvôlil.«
Potem je Samuel rekel Jéseju: »So to vsi mladeniči?« Jése je rekel: »Ostal je še najmlajši. Glej, ta pase drobnico.« Samuel je rekel Jéseju: »Pošlji ponj in naj ga pripeljejo, kajti ne sedemo za mizo, dokler ne pride sem!« Poslal je ponj in ga dal pripeljati. Bil je rdečkast, lepih oči in prijeten na pogled. Gospod je rekel: »Vstani, mazili ga, kajti ta je!« Samuel je vzel rog z oljem in ga mazilil sredi njegovih bratov. Od tega dne naprej je Gospodov duh napolnjeval Davida.
Psalm 23
Odpev: »Gospod je moj pastir, nič mi ne manjka.«
Ps 23,1-6
Gospod je moj pastir, nič mi ne manjka.
Na zelenih pašnikih mi daje ležišče.
K vodam počitka me vodi,
mojo dušo poživlja.
Odpev: »Gospod je moj pastir, nič mi ne manjka.«
Vódi me po pravih stèzah zaradi svojega imena.
Tudi če bi hôdil po globeli smrtne sence,
se ne bojim hudega, ker si ti ob meni,
tvoja palica in tvoja gorjača sta mi v tolažbo.
Odpev: »Gospod je moj pastir, nič mi ne manjka.«
Pred mano pogrinjaš mizo
vpričo mojih nasprotnikov;
z oljem mi maziliš glavo,
moja čaša je prepolna.
Odpev: »Gospod je moj pastir, nič mi ne manjka.«
Le dobrota in milina me bosta spremljali
vse dni mojega življenja;
prebival bom v hiši Gospodovi
vse dni življenja.
Odpev: »Gospod je moj pastir, nič mi ne manjka.«
2. berilo
Vstani od mrtvih in razsvetlil te bo Kristus
Berilo iz pisma apostola Pavla Efežanom (Ef 5,8-14)
Bratje in sestre, nekoč ste bili temà, zdaj pa ste luč v Gospodu. Živite kot otroci luči, kajti sad luči je v vsakršni dobroti, pravičnosti in resnici. Preizkušajte, kaj je všeč Gospodu! Ne sodelujte pri jalovih delih teme, marveč jih obsojajte. Kar namreč oni počenjajo na skrivaj, je že omenjati sramotno. Vse, kar je obsodbe vredno, se razodeva po lúči. Kajti vse, kar se razodeva, je luč. Zato je rečeno: »Prebúdi se, ki spiš, in vstani od mrtvih in razsvétlil te bo Kristus.«
Vrstica pred evangelijem
Jaz sem luč sveta, govori Gospod. Kdor hodi za menoj, bo imel luč življenja. Jn 8,12
Evangelij
Jezus odpre oči sleporojenemu
Iz svetega evangelija po Janezu (Jn 9,1-41)
Tisti čas je šel Jezus iz templja in zagledal človeka, ki je bil slep od rojstva. Njegovi učenci so ga vprašali: »Učitelj, kdo je grešil, on ali njegovi starši, da se je rodil slep?« Jezus je odgovóril: »Ni grešil ne on ne njegovi starši, ampak na njem naj se razodénejo Božja dela. Dokler je dan, moramo opravljati dela tistega, ki me je poslal. Pride noč, ko nihče ne more delati. Dokler sem na svetu, sem luč sveta.«
Ko je to izgovóril, je pljunil na tla in s slino narédil blato. Pomazal mu je z blatom oči in mu rekel: »Pojdi in se umij v vodnjaku Síloa!« (kar v prevodu pomeni Poslani). Odšel je torej in se umil. Ko se je vrnil, je videl. Sosedje in tisti, ki so ga prej videli, da je bil berač, so govorili: »Ali ni to tisti, ki je posedal in beračil?« Eni so govorili: »On je,« medtem ko so drugi govorili: »Ne, podoben mu je.« Sam pa je govóril: »Jaz sem.« Rekli so mu tedaj: »Kako so se ti torej oči odprle?« On pa je dejal: »Tisti človek, ki se imenuje Jezus, je narédil blato, mi z njim pomazal oči in mi rekel: ›Pojdi v Síloo in se umij‹.
Šel sem tja, se umil in spregledal.« Rekli so mu: »Kje je tisti?« Dejal jim je: »Ne vem.«
Človeka, ki je bil prej slep, so odvedli k farizejem. Tisti dan, ko je Jezus narédil blato in mu odprl oči, je bila sobota. In farizeji so ga spet spraševali, kako je spregledal. Dejal jim je: »Blata mi je dal na oči, nato sem se umil in vidim.« Nekateri izmed farizejev so tedaj govorili: »Ta človek ni od Boga, ker ne spoštuje sobote.« Drugi pa so govorili: »Kako bi grešnik mogel delati takšna znamenja?« In bil je razdor med njimi. Slepemu so tedaj ponovno rekli: »Kaj praviš o njem, ker ti je odprl oči?« On pa je rekel: »Prerok je.«
Judje niso hoteli verjeti, da je bil slep in da je spregledal, dokler niso poklicali staršev tega, ki je spregledal. Vprašali so jih: »Je to vaš sin, o katerem pravite, da se je rodil slep? Kako, da zdaj vidi?« Starši so odgovorili in rekli: »Veva, da je to najin sin in da se je rodil slep; kako to, da zdaj vidi, pa ne veva, in kdo mu je odprl oči, mídva ne veva. Njega vprašajte. Dovolj je star. Sam naj govori o sebi.« To so rekli njegovi starši, ker so se bali Judov; Judje so namreč že sklenili, da bodo vsákogar, ki ga bo priznal za Mesija, izobčili iz shodnice. Zato so njegovi starši rekli: ›Dovolj je star, njega vprašajte‹. Tedaj so farizeji drugič poklicali človeka, ki je bil prej slep, in mu rekli: »Daj čast Bogu! Mi vemo, da je ta človek grešnik.« On pa je odgovóril: »Če je grešnik, ne vem. Eno pa vem, da sem bil slep in da zdaj vidim.« Tedaj so mu rekli: »Kaj ti je storil? Kako ti je odprl oči?« Odgovóril jim je: »Povedal sem vam že, pa niste poslušali. Čemu hočete znova slišati? Bi mar tudi vi radi postali njegovi učenci?«
In ozmerjali so ga in mu rekli: »Ti si njegov učenec, mi pa smo Mojzesovi učenci. Mi vémo, da je Mojzesu govóril Bog; o tem pa ne vemo, od kod je.« Mož jim je odvrnil in rekel: »To je res čudno, da ne véste, od kod je, meni pa je odprl oči. Vémo, da Bog grešnikov ne usliši. Kdor pa Boga časti in spolnjuje njegovo voljo, téga usliši. Od vekomaj se ni slišalo, da bi kdo od rojstva slepemu odprl oči. Če ta ne bi bil od Boga, ne bi mógel ničesar storiti.« Odgovorili so in mu rekli: »Ves si rôjen v grehih, pa nas boš učil?« In vrgli so ga ven.
Jezus je slišal, da so ga vrgli ven. Našel ga je in mu je rekel: »Veruješ v Sina človekovega?« In ta je odgovóril ter rekel: »Kdo je to, Gospod, da bi veroval vanj?« Jezus mu je rekel: »Videl si ga; ta, ki govori s teboj, ta je.« Tedaj je dejal: »Verujem, Gospod,« in se je pred njim poklonil do tal. In Jezus je rekel: »Za sodbo sem prišel na ta svet, da bi videli tisti, ki ne vidijo, in oslepeli tisti, ki vidijo.« To je slišalo nekaj farizejev, ki so bili pri njem in so mu rekli: »Smo morda tudi mi slepi?« Jezus jim je dejal: »Če bi bili slepi, bi ne imeli greha. Ker pa pravite: ›Vidimo‹, vaš greh ostane.«
Kakšen vtis nam pusti današnji evangelij?
Na trenutke vse postane že prav zabavno. Ozdravljeni kot kakšen otrok dopoveduje učenjakom, da mora biti tisti, ki ga je ozdravil, Bogu blizu, sicer tega ne bi mogel storiti.
Farizeji mogoče v nas zbujajo grozo zakrknjenosti. Kljub čudovitemu čudežu ostajajo pri svoji odločitvi. Ta, ki ozdravlja, je vreden samo še obsodbe. Nobena stvar jih ne bo premaknila.
Starši sleporojenega združujejo oba pola – komična ugotovitev, da je to res njihov otrok, ki pa bi moral biti slep. Kako to da vidi, tega pa ne vedo in se v to raje ne poglabljajo, ker jim bi lahko škodilo.
Jezus pa izstopa iz te zmede. Prišel je, da prinese na svet sodbo, da vznemirja vse. Tako tiste, ki se zdi da vidijo, kot tiste, ki ne vidijo. Nikogar, prav nikogar ne pusti pri miru. Pravi, da je prišel, da spregledajo, tisti, ki ne vidijo in oslepijo tisti, ki vidijo. Ne pusti nas pri miru. Hoče, da živimo. Hoče, da spregledamo. Vendar, ko spregledamo, smo med tistimi, ki vidijo. Torej sledi, da spet oslepimo? Kaj to pomeni? Naj čakamo do sodnega dne, da bomo v pravem trenutku v pravem stanju.
Poglejmo najprej na evangeljskih likih, kam sodijo in kaj je njihova naloga?
Slepi – je spregledal. Nevarno je, da kmalu oslepi in se ima za tistega, ki vidi. Zakaj? Ker bo ugotovil, da tisti, ki mu je spremenil življenje ni priljubljen. O njem bo nehal govoriti. Moral se bo srečati z novim križem. Križ bolezni je odpadel, prišel pa je križ pričevanja. Šel je namreč k vodnjaku Siloa – poslani. Poslan je, da pričuje. Začel je dobro. Moral bo tudi vztrajati!
Če ne bo vztrajal, bo šel po poti svojih staršev – ti so že zaslepljeni, imajo pa se za tiste, ki vidijo. Vedo, kdo je Jezus, vedo, kaj se je zgodilo s sinom. Si predstavljate, da vam nekdo ozdravi sina in se v istem hipu sprenevedate, da veste le, da je bil bolan. Več kot to pa ni vaša stvar. Da prepričani so, da vidijo, zato se jih Jezus ne more dotakniti. Prepričani so, da je tako kot delajo najbolj prav. Kdo bo nosil glavo na prodaj. Morali bi priznati svoje sprenevedanje in začenjati vedno znova. In če bi jih Jezus trdo prijel zaradi sprenevedanja, bi ti postali najbolj podobni farizejem.
Tako smo pri farizejih, ki so nasploh prepričani, da vse vedo in vse prav vidijo. Kljub temu, da jih vodi le eno – njihova korist in oblast. Kljub vsem čudežem ostajajo v svoji drži vsevednosti. Kdor jih ogroža, ni božji. Vidijo in njihov greh ostaja. Morali bi priznati svoj napuh, pohlep in zlaganost.
Kaj je pravzaprav problem slepote, o kateri govori Jezus? To, da se ustavljamo v lagodju in nehamo rasti. Da lovimo veter v svoja jadra in ne iščemo prave smeri in si ne prizadevamo za resnico. Lagodje uniči vsak občutek za resnično, dobro, popolno. V lagodju ni več prostora za Boga, ni prostora za tisto več. Trdimo, da vidimo, a smo v resnici zaslepljeni z lagodjem in utrjeni v svojih položajih.
Obstajata pravzaprav dve poti. Pot k neprestanemu globljemu gledanju – iz teme k luči, ter druga pot od luči k vedno večji temi. Ozdravljeni izbira. Če bo tvegal tudi naslednji dan in dneve potem govoriti resnico, bo ostajal v luči in videl svet vedno globlje. Če pa se bo umaknil, bo postajal najprej podoben svojim staršem in bo nazadnje pristal med farizeji.
Post se je prevesil v drugo polovico. Če smo se v prvi polovici trudili spoznavati, kdo smo, danes že dobro vemo, da je potrebno neprestano spreminjanje. Poslani smo, da se vsak dan umijemo in pričamo o luči. Radikalno se odločimo za luč, za pot pričevanja o njej, naj stane kolikor hoče. Naj bo odločitev tega posta, vztrajno iskanje luči, vztrajanje v resnici in upor vsakemu farizejstvu. Naj k temu prispeva tudi dobra spoved. Naj bomo kot ozdravljeni, a ozdravljeni vsak dan in navdušeni nad lučjo in resnico vsak dan, za vsako ceno. Tisti, ki ozdravlja, nam želi polno življenje. Vzemimo ga zares!
Evangelij o sleporojenem pa nam ponuja priložnost, da razmislimo o večnem problemu odnosa med vero in razumom. Velik del težav, ki jih sodoben človek sreča, ko hoče med seboj spraviti ti dve stvari, je odvisen od tega, ker je problem napačno postavljen. Dokler se vera in razum soočata za mizo, ne bomo prišli nikamor. Nihče se ne bo odločil, da bo veroval zato, ker je temeljito preštudiral pojem vere in je razumel, da ni v nasprotju z razumom. Človek veruje, ker je srečal nekoga, ki je vreden vere, nekoga, ki zbuja zaupanje. Ni ljubezni, ki ne bi bila ljubezen do nekoga, in ni vere, ki ne bi bila vera v nekoga.
Krščanska vera ni v prvi vrsti nekaj verovati, ampak je vera v nekoga. Za kristjane verovati pomeni verovati v Jezusa Kristusa. Težave številnih intelektualcev glede verovanja so odvisne od dejstva, da niso nikdar zares srečali Jezusa Kristusa in morda se niso niti prizadevali, da bi ga srečali. Če ne bi srečal Jezusa Kristusa, bi bil verjetno danes tudi jaz nevernik.
Pripravil: Ervin Mozetič
OZNANILA
Godovi ta teden: v sredo je slovesni praznik Gospodovega oznanjenja, v petek goduje Peregrin, redovnik, v soboto Vojan (Bojan), knez, nedelja je peta postna ali Tiha nedelja.
Svete maše so do nadaljnjega odpovedane. Vsak dan bom maševal zasebno po vaših namenih.
Tednik Družina redno izhaja. Naročniki ga vzemite na stolu pri glavnem vhodu v cerkev. Pot do cerkve in prevzem naročenega izvoda Družine ni prepovedana…
Za stik z župnikom uporabljajte telefon ali elektronsko pošto. Na župnijski spletni strani redno objavljamo novice, spodbude, duhovne antiviruse…
Ljubljanski nadškof metropolit in predsednik Slovenske škofovske konference msgr. Stanislav Zore bo jutri, v nedeljo, 22. marca, ob 11.35 na TV Slovenija 1 nagovoril vernike in vse prebivalce Slovenije. Nadškof Zore bo spregovoril o pomenu preprečevanja širjenja epidemije ter o duhovnem življenju v naših družinah in domovih v času omejitve bogoslužja v cerkvah.
Do nadaljnjega lahko spremljate sv. mašo vsako nedeljo ob 10.00 na TV Slovenija 2. V stolni cerkvi sv. Janeza Krstnika v Mariboru jo bo daroval jo bo mariborski nadškof metropolit in podpredsednik Slovenske škofovske konference msgr. Alojzij Cvikl.
Duhovna misel na Radiu Sora je vsako nedeljo zjutraj ob 7.30 uro. Poslušati jo bo mogoče tudi v njihovem arhivu oddaj.
Slovenska Karitas vabi mlade, da izrazijo pripravljenost za sodelovanje v predvidenem prostovoljskem delu za zagotavljanje pomoči ljudem v stiski v času epidemije. V sklopu prostovoljskega projekta NAŠ KRAJ, NAŠE SRCE se mladi lahko prijavijo za nudenje pomoči ranljivim skupinam v lokalnem okolju.
S sobote na nedeljo preidemo na poletni čas, kar pomeni, da urne kazalce premaknemo za eno uro naprej.
SVETE MAŠE
SR 23. 3.: + Julijana Lavtar
TO 24. 3.: + Marija Podobnik, 1. obl.
SR 25. 3.: + Frančiška Lavtar, obl.
ČE 26. 3.: + Ado Oblak, obl.
PE 27. 3.: + Jožef Benedičič
SO 28. 3.: + Alojzija Justin
NE 29. 3.: + Terezija Košir, 14. obl.
Za župljane
Še moje lastno razmišljanje o današnjem evangeliju
Nekaj ljudi mi je na poti, ko sem šel po pošto, reklo, da pogrešajo mojo besedo. Ker sodim v generacijo, ki je uporabljala v šoli še leseno računalo s kroglicami, ne sledim modernim pristopom k ljudem, da bi lahko v tem izoliranem času slišali mojo živo besedo, zato uporabljam vsaj štiri tisoč let star način posredovanja besede z mrtvimi črkami (torej s pisavo).
Imel sem srečo, da sem nekaj časa nazaj neposredno slišal kritiko dveh vernikov prav v zvezi z razlago Božje besede ali po domače pridigo. Prvega in drugega moti, če duhovnik (župnik) samo ponovi, kar so ljudje že slišali pri branju samem. Eden je šel korak dlje in je pojasnil, da gre v cerkev zato, da iz nje kaj odnesel (tu ni mislil v materialnem in posledično kaznivem smislu). Rad bi, da ga duhovnik nagovori od znotraj, da ga bo držalo pokonci ves teden.
Razmišljam, kaj bi to bilo, da vas zadenem od znotraj. Vsekakor verjamem v duhovni naboj, v Božje sporočilo, skrito v okorno človeško besedo. Tega pa skušam odkriti najprej in predvsem tudi sam.
Poskusimo torej.
Osrednji lik pravkar prebranega evangelija ni nihče drug kot od rojstva slepi »kralj ulice« – berač, ki ni nikoli videl sonca, obraza svoje mane, rož… Nič nima razen svoje teme in zvoka novčiča, ki morda pade v nastavljeno posodico iz usmiljene dlani. Zanimivo, da se Jezus ustavi ob njem, ne da bi ga slepi prosil za to. Morda je berač računal na sobotno (po naše nedeljsko) miloščino, ki bo nekoliko obilnejša. Nič od pričakovanega se ne zgodi. Še dobro, da ni videl postopka alternativne medicine in njenih pripravkov (same kužne stvari: prah pobran na ulici poln virusov in izloček iz človeških ust). Kakšna mešanica – lepljivo blato! Ne vem, kako bi prenesel, da se nekdo, ki ga ne poznam in ne vidim, s pacastimi rokami dotika mojih oči in me maže po mrtvih očeh z neko lepljivo snovjo.
Ubogljiv se slepi z nenapisano napotnico tipaje približa mestnemu vodnjaku in doživi nezaslišano – odprtje oči. Sam prepozna ljudi, okolico, drugi ga ne prepoznajo, ker naenkrat preseže podobo, ki so si jo v vseh teh letih poznanstva ustvarili o njem. Kako, da kar naenkrat vidi? Ne ve razlage, in o »zdravilcu« ve le: »tisti človek, ki se imenuje Jezus«.
Farizejem, kvalificiranim ocenjevalcem javnega dogajanja, ve povedati še več: »Prerok me je ozdravil.« Ob ponovnem srečanju z Jezusom v templju (verjetno se je prišel zahvalit za podarjeno svetlobo) je jasnejši tudi njegov notranji vid: »Verujem v Sina človekovega«, torej v tistega, ki v Božjem imenu dela velike stvari.
Jezus slepega berača ni prepustil slepi usodi. Okužil se je z njegovo slepoto, da ga je potem »okužil« z Božjim pogledom, ki se v slepcu spreminja: v Jezusu vidi najprej človeka, potem preroka in nazadnje Boga, ki je blizu človeku. Jezus je torej slepemu podaril nov pogled na življenje.
Ostaja vprašanje: Kako se odprejo oči, saj se ne rodimo slepi?
Preden odgovorim na to, se še enkrat ozrimo po farizejih. Oni ostajajo slepi. Kako? Farizejem ni pomembno, da se nekdo veseli življenja in vsega lepega. Ni jim pomembna oseba, pač pa zakon (paragraf) in priročnik; ni jim mar za življenje, ki se vrne v tiste oči, ampak jim gre za »zdrav« nauk. Krivoverstvo je v tem, da je bil nekdo ozdravljen v soboto, na prepovedan dan. Ob sobotah (na Gospodov dan) se vendar tega ne sme delati, je greh…
Vprašajmo se, kakšna je to vera, ki ji ni mar dobrobit človeka, ampak je zazrta le vase in v svoja pravila? Da bi branili nauk, zanikajo očitno dejstvo ozdravitve; da bi branili zakon, zanikajo življenje. Vedo za vse moralne zakone, a so nepismeni. Namesto da bi uživali v luči, bi rajši videli, da se berač povrne v slepoto, tako bi imeli prav oni in ne Jezus. Pravijo: Bog hoče, da na soboto slepi ostanejo slepi! Nobenega čudeža v soboto! Božja slava so zapovedi, ki jih upoštevamo… Postavijo torej Boga proti človeku, in to je najhujše, kar se utegne zgoditi. Toda ne, slava Boga je berač, ki se dvigne, človek, ki se povrne v polno življenje, »človek, ki je dokončno povišan v človeka«. In njegov pogled poln luči, prinaša Bogu veselje bolj kot vse zapovedi, ki jih izpolnimo!
Tu je torej odgovor na vprašanje ali živimo z odprtimi očmi…