V nedeljo, 31. 7. 2022, je bil zadnjič pred premestitvijo v drugo župnijo med nami župnik Jože Stržaj.
Od njega smo se lahko poslovili pri sveti maši ob 7. uri v farni cerkvi, ter ob 10. uri, ko je bila sveta
maša in sejem na podružnični cerkvi Svetega križa v Srednji vasi. Pri obeh mašah se je zbralo veliko
ljudi, ki so se gospodu župniku prišli zahvalit za 16 let predanega dela v naši župniji. Pri jutranji sveti
maši se je v imenu župnije župniku zahvalil Goran Šušnjar, pri sveti maši ob 10. uri pa Tomaž Pisk, ter
ključar Štefan Inglič (v imenu faranov izpod zvona podružnične cerkve Svetega križa). Njuna govora
objavljamo v nadaljevanju.
Po obeh svetih mašah se je gospod Stržaj srečal s farani in jim razdelil tudi priložnostne spominske
podobice. V prijetnem vzdušju je druženje z gospodom župnikom trajalo še dolgo časa.
Gospodu Stržaju župljani Župnije Poljane izrekamo prisrčno zahvalo za 16 let njegovega dela v župniji
ter mu želimo obilo zdravja in božjega blagoslova na njegovi nadaljnji poti, ki jo nadaljuje v župniji
Podutik.
Tomaž Pisk
Poslovilni nagovor Tomaža Piska v imenu župnije
Dragi gospod župnik!
Lahko bi začel tako: Rodil ste se leta 1952 v mali vasici Slivce pri Rakeku…… Vendar vem, da vam
govori v stilu nekrologa, dokler ste še živ, niso preveč všeč. 🙂
Zato bom raje nanizal nekaj spominov – ko smo se pripravljali na današnjo slovesnost, smo se namreč
zbrali nekateri člani ŽPS, in si podelili, po čem boste vsakemu od nas ostal najbolj v spominu.
Kot prvo smo rekli, da po živi veri. Tudi nek otrok iz župnije se je pred časom pohvalil: »Naš župnik je
pa veren!« Vsekakor, lepa pohvala za župnika v teh časih. 🙂 To, da »íma Bôga«, so lahko začutili ob
vas vsi, ki so vas poznali. Ko je bila kaka kriza, ste pa še »Mat Božjo« pocukal za rokav (ali pa ji kar
malo zagrozil), da je uredila, kar je bilo potrebno.
Tudi z novodobnimi »cestninarji in grešniki« ste se rad družil – tako kot Jezus – in si z vzel čas za
sočloveka. Prav tako vam nikoli ni bilo škoda časa za podeljevanje zakramentov. V času korone pa ste
se izkazal celo kot televizijski duhovnik in kot birmovalec.
Vaše pridige so nas tedensko nagovarjale, saj ste znal nauke iz evangelija prenesti v konkretne
življenjske napotke. Učil ste nas, da je vera nekaj, Poljanci bi rekli »vsejdnga«, torej »za vsak dan«,
ne pa zgolj za nedeljsko mašo; in se mora poznati tudi v majhnih dejanjih v našem vsakdanjem
življenju (na primer, ko ponudimo kozarec vode, ko zavežemo vezalke otroku, se lepo nasmehnemo ali
pozdravimo).
Kaj smo še rekli? Čeprav ste bil »papež na vasi« in se niste pustil nikomur komandirat (niti ženskam
🙂 pa ste bil zelo odprt za razne pobude, ki so zrasle v župniji. Z veseljem ste podpiral oratorij,
šmarnično dogajanje, molitveno skupino, celonočno češčenje, zakonski skupini, izlete z ministranti,
pevski zbor in še bi lahko našteval. Premagal pa ste tudi strah pred »bavbavom« z imenom »ŽPS« :).
Prav lepo smo se imeli na naših srečanjih.
Hkrati pa se tudi niste izoliral od življenja in dogajanja v kraju. Z veseljem ste se odzval povabilom na
razne dogodke, bodisi s strani raznih društev, krajevne skupnosti, šole, ali pa ste se pri kaki družini
oglasil na večerni tarok. Raje kot za papirji v župnijski pisarni, ste čas preživljal med ljudmi.
Vaših vrlin smo našteli še veliko, a če bi tu vse bral, bi se jaz zameril ljudem, ki se pražijo na soncu.
Vseeno pa so nekatere takšne, da ne moremo mimo njih in si zaslužijo vsaj kratko omembo:
Kot prvo, v sodelovanju s ključarji ste lepo poskrbel za obnovo vseh cerkva v naši župniji.
Kot drugo je treba omeniti, da imate dober smisel za humor (Bog naj vam ga ohrani). Moji otroci ne
bodo nikdar pozabili »ni sirčka ni salamce« in drugih vicev in prigod, ob katerih smo se nasmejali v
vaši družbi.
Končno pa je treba omeniti tudi vrlino, s katero ste se tudi sam večkrat pohvalil, in sicer, da kljub
natrpanemu urniku nikoli niste zamudil maše. 🙂
Skratka, da zaključim, imamo veliiiiiiko razlogov, da smo lahko Bogu in vam hvaležni za teh 16 let, ki
ste jih preživel med nami. Vsi smo morali malo potrpeti drug z drugim, pa je šlo. In prav lepo je bilo.
V zahvalo vam podarjamo majhno darilo (presenečenje), ki naj vas v Ljubljani vsaj nekaj časa še
spominja na »cvetje v jeseni«, ki ste ga bil deležen v Poljanah. Glavni zaklad, ki ste si ga nabrali v
Poljanah, pa vas, kot smo slišali v evangeliju, čaka v nebesih. Upam, da se enkrat vidimo tam. Še prej
pa tudi kje drugje.
Hvala vam še enkrat, da ste bil med nami in želimo vam vse dobro na vaši nadaljnji poti.
