Papež pri opoldanski molitvi | (foto: Divisione Produzione Fotografica)
Papež Frančišek je po opoldanski molitvi (17. 7.) potrdil, da se bo prihodnjo nedeljo odpravil v Kanado. Prebivalcem Kanade je pojasnil, da bo med njih prišel v Jezusovem imenu in z izrecno željo, da se sreča z domorodci in jih objame.
V Kanadi so, tako sveti oče, žal številni kristjani, vključno z nekaterimi člani verskih ustanov, prispevali h kulturni asimilaciji, ki je hudo škodovala domorodnim skupnostim. Zato je pred kratkim v Vatikanu sprejel nekaj skupin njihovih predstavnikov. Izrazil jim je svojo žalost in solidarnost zaradi škode, ki so jo utrpeli. Papež Frančišek je pojasnil, da želi dati spravni značaj svojemu romanju v Kanado. Dejal je: »Zdaj se odpravljam na spokorno romanje, za katerega upam, da bo z Božjo milostjo prispevalo k začrtani poti ozdravljenja in sprave. Že vnaprej se vam zahvaljujem za vse pripravljalno delo in za dobrodošlico, ki mi jo boste izkazali. Hvala vsem! Prosim vas, da me spremljate z molitvijo.«
V nagovoru se je spomnil tudi ljudi na Šrilanki, jim zagotovil svojo molitev in pozival vse strani, naj si prizadevajo za mirno rešitev sedanje krize, zlasti v korist najrevnejših. Pridružuje se verskim voditeljem in jih poziva, naj se vzdržijo vseh oblik nasilja in začnejo dialog, ki bo v skupno dobro.
Nato je zagotovil svojo trajno bližino trpinčenemu ukrajinskemu prebivalstvu, ki ga vsak dan zasipa dež raketnih izstrelkov. Izrazil je svoje začudenje nad tem, kako ne razumemo, da vojna ustvarja le uničenje in smrt, razdvaja narode, ubija resnico in dialog? Sveti oče moli in upa, da si bodo vsi aktivni udeleženci resnično prizadevali za nadaljevanje pogajanj, ne pa za nadaljevanje te nesmiselne vojne.
s. Brigita Zelič in Radi Ognjišče
Pater Federico Lombardi DJ, predstojnik skupnosti La Civiltà Cattolica.
Pater Federico Lombardi DJ je pred papeževim potovanjem v Kanado za jezuitsko revijo La Civiltà Cattolica napisal članek z naslovom: »Zakaj papež v Kanadi?« Članek, ki je izvirno objavljen v 4129. številki revije »La Civiltà Cattolica« z datumom 2./16. julij 2022 bomo objavili v celoti.
V dnevih med 28. marcem in 1. aprilom letos je delegacija predstavnikov kanadskih domorodnih ljudstev, ki jo je spremljalo nekaj kanadskih škofov, prispela v Rim in imela različna srečanja s papežem Frančiškom, ki jim je obljubil, da bo letos poleti osebno odpotoval v Kanado, da bodo dialog nadaljevali na njihovih »domačih ozemljih«. Med sklepnim srečanjem je papež rekel: »Upam, da bodo srečanja v teh dneh odprla nadaljnje poti, ki jih moramo prehoditi skupaj, ki bodo vlile pogum in povečale zavzetost na krajevni ravni. Učinkovit proces ozdravljanja zahteva konkretna dejanja. V bratskem duhu spodbujam škofe in katoličane, naj še naprej delajo korake za pregledno iskanje resnice in za pospeševanje celjenja ran in sprave. Korake poti, ki omogoči ponovno odkrivanje in oživljenje vaše kulture, s tem da v Cerkvi poveča ljubezen, spoštovanje in posebno pozornost do vaših pristnih izročil. Želim vam povedati, da je Cerkev na vaši strani in želi še naprej hoditi z vami. Dialog je ključ za medsebojno spoznanje in podelitev, kanadski škofje pa so jasno izrazili svojo zavzetost, da bodo še naprej hodili skupaj z vami na prenovljeni, konstruktivni in rodovitni poti, na kateri lahko pomagajo srečanja in skupni projekti.« Na teh straneh bomo skušali na kratko osvetliti ozadje poti resnice in sprave s kanadskimi domorodnimi ljudstvi, pri katerem papež tako intenzivno sodeluje skupaj s kanadsko Cerkvijo.
Domorodna ljudstva, razprava o »odkritju« in rojstvu Kanade
Najprej pa, katera so in koliko je teh staroselskih ljudstev? Danes govorijo o treh različnih stvarnostih. Najprej First Nations (Prvi narodi), ki obsega skupine ali »bande«, ki so bile na ozemlju pred prihodom Evropejcev. Poimenovanje »Prvi narodi« je treba razumeti v povezavi z »naslednjimi« – Francozi in Angleži – glede katerih se zahteva enako dostojanstvo. Danes gre za 634 skupin s približno 50 različnimi jeziki. Leta 2016 se je za njihove člane štelo približno milijon ljudi (natančno 977.230). Potem je tu še skupina Metis-ov (»mestici«), ki so se rodili iz srečanja med staroselci in Evropejci, ki so leta 2016 šteli 587.545 ljudi. Kanada je edina država, v kateri je ta skupina priznana z njeno lastno posebno identiteto. Tretja skupina so Inuiti, ljudstvo najbolj severnih dežel, arktičnih dežel, ki so jih v preteklosti običajno imenovali »Eskimi«, ki so leta 2016 šteli 65.025. ljudi. Skupno je po štetju iz leta 2016 šlo za 4,3% celotnega kanadskega prebivalstva, vendar je število zelo naraščalo, saj je od leta 2006 naraslo za 39%. Vsaka od teh treh sestavin ima danes svoje Skupščine ali predstavniška telesa, z lastnimi oblastmi. Močno uveljavljajo svojo kulturno identiteto. Dejansko je bila tudi delegacija, ki je prišla v Rim, da bi se srečala s papežem Frančiškom, sestavljena iz treh skupin (s svojimi oblačili in značilnimi znaki). vsak od njih se je osebno srečal s papežem pred skupno zaključno avdienco, v kateri je papež nagovoril vse skupaj. Izhodišča problemov, ki so se vedno bolj očitno kazali v zadnjih desetletjih – na nacionalni ravni in z mednarodnimi odmevi – seveda segajo v čas evropejskih »odkritij« ameriške celine in njene postopne kolonizacije s strani mogočnih: Španije in Portugalske v Srednji in Južni Ameriki, Francije in Anglije na Severu. Kakšne odnose so vzpostavili z ljudstvi, ki so že prebivala v »novem svetu«, in kako postopati pri uporabi virov in »lastnine« brezmejnih dežel, v katerih so ta ljudstva prebivala od starodavnih časov, novi prišleki pa vsiljujejo svojo navzočnost in se imajo za boljše zaradi sredstev, s katerimi razpolagajo, zaradi svoje kulture in zaradi svoje vere?
Stališče katoliške Cerkve je že dolgo radikalno kritično do vsake oblike kolonializma. V njenem učenju najdemo starodavna in verodostojna pričevanja o dostojanstvu staroselskih ljudstev, začenši s slovitimi trditvami Pavla III. v buli Sublimis Deus iz 1537: »Določamo in razglašamo, da prej omenjeni Indijanci in vsa druga ljudstva, ki bodo morda odkrita pozneje, na noben način ne smejo biti oropana svoje svobode in posesti svojih dobrin, tudi če nimajo vere v Kristusa; da morejo in morajo svobodno in zakonito uživati svojo svobodo in posest svojih dobrin; na noben način ne smejo biti spremenjeni v sužnost.« Ta nauk so v nadaljevanju papeži z avtoriteto potrjevali vse do papeža Frančiška. Kljub temu pa ni mogoče zanikati, da pred njo ni bilo izjav – v razpravah se sklicuje predvsem na nekatere papeške bule s konca 15. stoletja in na izraz terra nullius (nikogaršnja zemlja) – ki so jih uporabljali v korist prilaščanja zemlje, zlasti s strani »katoliških« sil v prepletu med evangelizacijskimi in kolonizacijskimi interesi. Sčasoma so začeli govoriti o »doktrini odkritja« (Discovery Doctrine) kot pojmu mednarodnega prava, ki je v 19. stoletju začel veljati v zadevah med novimi državami ameriške federacije in domorodnimi ljudstvi. Staroselci vztrajno zahtevajo zavrnitev »doktrine odkritja« in več nekatoliških krščanskih denominacij se je v tem smislu opredelilo med leti 2009 in 2013. Zato je še naprej potrebno poudariti zgodovinsko, duhovno in pojmovno razdaljo, ki jo je prehodila katoliška Cerkev, da je sčasoma dosegla vedno bolj jasno vizijo in na vseh ustreznih mestih vedno bolj odločno uveljavljanje dostojanstva in pravic domorodnih ljudstev ter nezdružljivost med evangelizacijo in kolonizacijo.
Na tej poti se moramo v nam bližjih časih zaradi njihove velike pomembnosti spomniti besed in dejanj svetega Janeza Pavla II. ob nekaterih njegovih potovanjih na ameriško celino (pa tudi drugam, kot v Avstralijo in Novo Zelandijo). Kar zadeva Kanado posebej, ne moremo pozabiti njegovih dveh srečanj z domorodnimi ljudstvi med njegovim potovanjem v Kanado leta 1984, potem pa zlasti tretjega, ki se je zgodilo 20. septembra 1987. Po dolgem potovanju po ZDA se je potem za dodatek vrnil v Kanado, da bi se mogel srečati z domorodnimi ljudstvi v Fort Simpsonu na daljnih severozahodnih ozemljih, kar je moral tri leta prej odpovedati zaradi vremenskih razmer, ki so preprečevale letalski prevoz. Papež se je takrat moral omejiti na videoposnetek, vendar je obljubil, da se bo vrnil, kar je o pravem času storil. 12. oktobra 1992. Potem je ob 500-letnici »odkritja Amerike« vsem domorodnim ljudstvom ameriške celine iz Santa Dominga namenil sporočilo.
Vendar pa glede Kanade tako kakor povsod, vprašanja v zvezi z domorodnimi ljudstvi močno presegajo njihove odnose s katoliško Cerkvijo ali z drugimi krščanskimi cerkvami. Onstran časov »odkritja« in prve faze kolonializma v vzhodnih regijah, so se novi in ogromni problemi razvili v obdobju oblikovanja in preoblikovanja Kanade v 19. stoletju ter z množičnim širjenjem prisotnosti, dejavnosti in interesov »belcev« proti zahodu, vse do Pacifiških obal. Kanada je bila rojena leta 1867 kot zvezni Dominion Angleškega imperija. Leta 1867 je bil razglašen Indian Act kot pravni in programski dokument kanadske vlade za upravljanje »indijanskih zadev«, to je za vprašanja, ko so zadevala domorodna ljudstva v okviru nove države. Za tedanjo kanadsko politiko do staroselskih ljudstev je bilo značilno prepričanje, ki je bilo v tistem času kulturno prevladujoče v »civiliziranih regijah«, o manjvrednosti domorodnih etničnih skupin in njihovih kultur in o njihovem neizbežnem izumrtju in s tem pritisk za asimilacijo staroselcev v družbo z evropskim vzorcem kot edino stvarno perspektivo za njihovo prihodnost. Velike črede bizonov so bile v 19. stoletju iztrebljene, zato so se morala ljudstva »prerijskih« lovcev spremeniti v kmete. Staroselcem so bila – formalno s »pogodbami« – dodeljena ozemlja »rezervatov«, kjer bi morali ostati zaprti in do neke mere tudi »zavarovani« pred vpadi belcev, vendar so na koncu vedno prevladali interesi zadnjih. Skupaj s sistemom »rezervatov« so drug nosilni steber kanadske politike za »indijanske zadeve« dolgo bile »rezidenčne šole«, kjer so bili otroci in mladi domorodnih ljudstev prisiljeni, včasih primorani, da se izobražujejo v režimu jasne in hotene ločitve od njihovih družin, skupnosti in kultur, z metodami stroge discipline, z vsiljevanjem izključno angleškega jezika, z učenjem dejavnosti in obrti, ki so bile primerne za asimilacijo v družbo evropskega tipa in s krščanskimi verskimi praksami.
Se nadaljuje…
P. Federico Lombardi DJ
V pripravi na 37. apostolsko potovanje papeža Frančiška, ki bo potekalo od 24. do 29. julija, predstavljamo nekatere statistične podatke katoliške Cerkve v Kanadi.
Izmed 38 milijonov prebivalcev je 44 % katoličanov. Cerkev v Kanadi je razdeljena na 71 okrožij, v katerih deluje 3881 župnij in 557 drugih pastoralnih centrov. Škofov je 134, škofijskih duhovnikov 4117, redovnikov 2105, stalnih diakonov 1217, redovnic 9620, članov svetnih ustanov 313, laičnih misijonarjev 99, katehetov pa 18.761. Malo semenišče obiskuje 497 dijakov, v bogoslovnem semenišču pa je 352 študentov.
Katoliška Cerkev v Kanadi ima v lasti ali vodi 2179 vrtcev in nižjih osnovnih šol, 451 višjih osnovnih in srednjih šol ter 45 visokih šol in univerz, ki jih obiskuje skupno 821.113 otrok in mladih.
Na karitativnem in socialnem področju pa Cerkev skrbi za 64 bolnišnic, 3 ambulante, 140 domov za ostarele, invalide in osebe s posebnimi potrebami, 54 sirotišnic in otroških jasli, 72 družinskih svetovalnic, 30 posebnih centrov za vzgojo ali prevzgojo ter 72 drugih ustanov.
s. Leonida Zamuda SL – Vatikan