Fotografija je last Jakoba Osredkarja.
Jakob Osredkar je bil izbran za Naj prostovoljca leta 2021
Jakob Osredkar je inženir živilstva in prehrane in študent menedžmenta. Pri svojih 22 letih je aktiven prostovoljec na različnih področjih: je koordinator Plesov do enih, prostovoljec na Stični mladih, sovoditelj oratorija, prostovoljec v Mladinskem centru Vič … Je tudi mentor dijaškim podjetjem, za mlade je izvajal tudi različne delavnice o podjetništvu, izvedel pa je tudi več svojih projektov.
Za ogled fotogalerije kliknite tukaj
Njegova prostovoljska dejavnost ni ostala neopažena. Konec junija je prejel naziv Naj prostovoljec leta 2021.
“Rad se ukvarjam predvsem z mladimi, to me osrečuje in gradi. Zdi se mi, da ko delaš s svojimi sovrstniki, nekaj podariš, drugo dobiš. To te izpolnjuje, hkrati pa si vesel, da delaš nekaj dobrega.”
Je človek, ki težko obstane samo na enem mestu. Rad kolesari, kuha, poje, pritrkuje. In vedno stremi k temu, da s svojim delom pomaga drugim.
Konec junija ste prejeli naziv Naj prostovoljec leta 2021. Čestitke! Ste bili nad tem presenečeni? Kaj vam pomeni ta naziv?
Hvala. Bil sem presenečen in ganjen. Nisem pričakoval, da bom zares prejel ta naziv. Rekel sem si: “Če bo, bo, če ne, pa ne. V vsakem primeru se je treba truditi naprej in vsak dan narediti nekaj dobrega.” Če si za to dodatno nagrajen, če nekdo prepozna tvoj trud, je to še močnejša motivacija, da vztrajaš in še naprej delaš nekaj dobrega.
Fotografija je last Jakoba Osredkarja.
Kaj vam sicer pomeni prostovoljstvo? Kdo vas je nad tem navdušil?
Prostovoljstvo me zares osrečuje in vsak dan dopolnjuje. Svoje talente lahko podarjam drugim in s tem prispevam k boljši družbi. Ta doprinos ima lahko velik vpliv na družbeno klimo, na počutje nas mladih, na optimizem in dobro voljo. Če bi vsakemu posamezniku uspelo vsak dan narediti eno majhno dobro stvar, bi bil svet lahko trikrat lepši.
Nad prostovoljstvom so me navdušili že starši. Mami je kot prostovoljka delala pri Karitasu in nas je vedno spodbujala, naj kaj darujemo za uboge. Te stvari so se me nehote dotaknile, me gradile, zato sem tudi v šoli in pri skavtih začel sodelovati pri različnih projektih, od zbiranja zamaškov, papirja … Potem sem v srednji šoli pomagal sovrstnikom pri učenju in sodeloval pri različnih zbiralnih akcijah.
Prelomna točka pa je bila, ko so me poklicali iz Mladinskega centra Vič. Povezali smo se in začeli graditi neko skupno zgodbo. Moje talente in znanja, ki sem jih že imel, so znali spodbuditi, da sem nastale ideje, zapisane na papirju, udejanjil v praksi. Stali so mi ob strani in mi pomagali.
Mladinski center Vič in Zavod Nefiks sta mi dala velik zagon na tej poti, da sem ideje začel prelivati v prakso. Kot najstnik si ukleščen v neko kletko, si v coni udobja, iz katere je zelo težko priti. Če te nekdo spodbudi, je vse lažje. Tako sem se opogumil tudi za evropski projekt.
Kaj vam daje prostovoljstvo?
Meni prostovoljstvo daje predvsem težko opisljivo notranje zadovoljstvo, me osrečuje in izpolnjuje. Ko vidiš, da si nekomu pomagal in da je zaradi tega vesel, si tudi ti srečen. Vsaka stvar, ki jo narediš, se ti trojno povrne. To je neka povezanost, neka energija, ki kroži.
Vaša prostovoljska dejavnost je zares razširjena na veliko področij, od plesa do oratorija, Stične mladih, duhovnih vaj in podjetništva. Katero področje vam je najbližje?
To je pa težko vprašanje. 
Na toliko različnih področjih sem aktiven zato, ker še nisem našel samo ene stvari, ki bi me zelo veselila in bi jo počel ves čas. Veliko je stvari, ki me zanimajo in še vedno iščem, kaj bi počel v življenju. Sem človek, ki potrebuje stalno dogajanje, akcijo, projekte. Če bi ostal za stalno samo v enem podjetju, mislim, da bi bilo zame to kar naporno.
Težko je reči, kaj me res veseli. Zagotovo vse, kar je povezano z ljudmi, z glasbo, nastopi, koncerti in prehrano, tudi Ples do enih, ki ga sedaj vodim. Kot oratorijski sovoditelj sem vodil mlado birmansko ekipo animatorjev. Zelo smo se povezali. Po uspešnem zaključku oratorija smo se odpravili na veselico in se imeli res super. Ko vidiš, da so vsi veseli in da se lahko kljub starostni razliki z njimi tako povežeš, te to še dodatno osreči.
Kako uspete “žonglirati” med vsemi temi področji?
Ni najbolj preprosto. Mislim, da me pri tem precej vodi tudi Sveti Duh. Pridejo trenutki, ko malo pozabiš na Boga, ker je preveč nekih obveznosti. Ko to zaznam, se zamislim in ugotovim, da takrat, ko prosiš Boga za pomoč, dobiš neko moč in pomoč. In se stvari rešijo same od sebe. Zares je lepo, ko se lahko na nekoga obrneš, zaneseš.
Je pa to zakomplicirana zadeva. Ker imam veliko stvari, projektov, moram paziti, da med seboj česa ne pomešam. Čim več stvari poskušam početi sproti, si čim bolje organizirati dan. Dober “time management” je tu zelo pomemben, da stvari lepo tečejo, drugače se lahko hitro zmedeš.
Lahko z nami delite kakšen poseben spomin, anekdoto, ki se vas je posebno dotaknila med vašim prostovoljskim delom ali ki vas je nasmejala?
Takih lepih dogodkov, ki se ti vtisnejo v spomin, je veliko. Morda ta anekdota: na začetku, ko še ne veš, kaj bi, potrebuješ neko spodbudo, da začneš delati in vztrajati v neki stvari. In na pot pridejo tudi težave.
Tudi mi smo se srečali z njimi, še preden smo se podali in organizirali evropski solidarnostni projekt New Dimension Party, ki se je zaključil leta 2021. Takrat smo prvič priredili zabavo za mlade, katere koncept je bil, da se lahko zabavamo tudi na zdrav način, z druženjem ob dobri glasbi, nastopih in koktajlih, vse z namenom obujanja osebnega stika med mladimi.
Stari 19 let smo prvič organizirali tak dogodek: najeli smo dvorano, pripeljali DJ-ja, band, plesalce, pevske točke … Takrat nismo vedeli, da bi morali dogodek prijaviti tudi na IPF in SAZAS. In nas je obiskala inšpekcija IPF. Gospa je prišla, mi pa nismo vedeli, kaj se je zgodilo.
Ko sem izvedel, za kaj gre, mi je seveda motivacija padla. Takrat smo dobili udarec. Med animatorje in prostovoljce nismo želeli razširiti novice, da jih to ne bi ustavilo. Do konca smo izpeljali dogodek in nato prejeli še kazen. Vse skupaj nas bi lahko zatrlo, vendar nismo obupali, temveč smo vztrajali in na koncu tudi uspeli na razpisu Evropske solidarnostne enote.
Z opisom tega vsem sporočam, da moraš kot mlad, neizkušen človek vztrajati na svoji poti in stremeti za cilji in vizijami, ki jih imaš. Ker pride veliko preprek, veliko ljudi, ki ti ne želijo najboljše, so nevoščljivi ali pa enostavno zavistni. Takrat moraš stati kot močan steber, močna smreka in se ne dati. Vztrajati in biti včasih tudi trmast.
Fotografija je last Jakoba Osredkarja.
Za mlade ste izvajali različne delavnice o podjetništvu, predstavili ste tudi svoje lastne projekte. Kaj je najpomembnejša lastnost dobrega podjetnika? Imate kakšen nasvet, ki je univerzalen in bi ga lahko prenesli na katerokoli vrsto podjetništva?
Vztrajnost se mi zdi temeljna stvar. Brez nje lahko hitro vse zaključiš. Tudi jaz sem na svoji podjetniški poti veliko stvari preizkusil, in raziskal mnogo različnih področij. Potem ugotoviš, kje se vidiš, kaj te zares veseli. Tudi pri meni niso vsi projekti uspešni, če bi temu lahko rekel uspešni. Razvije se nek projekt in iz njega lepa zgodba, vendar hitro ugotoviš, da ga brez dodatne finančne podpore v celoti ne bo možno izpeljati, zato zadevo pustiš ob strani.
Pomembno pa je tudi, da želiš s svojim delom napraviti nekaj dobrega. Mislim, da bi moralo biti vodilo vsakega podjetnika, kako in na kakšen način lahko doprinese k družbi, svetu in kako lahko s svojim produktom pomaga ljudem, da bodo živeli lažje, boljše.
Mislim, da bi se vsak podjetnik moral zavedati, da je vsaka pot, ki deluje na prvi pogled lahka, v resnici polna preizkušenj in odrekanja, je pa uresničljiva, če vanjo verjameš in se zanjo resnično potrudiš. Pri tem je pomembno, da stvari, ki jih počneš, delaš s poštenimi nameni. Ljudje mislijo, da ustanoviš podjetje, potem pa kar služiš.
Podjetništvo ni enostavno. Moraš živeti z njim. Če te to ne veseli, če te ne osrečuje, nima smisla, da delaš samo zato, da nekaj počneš in da služiš. Tvoje srce mora biti v tvojem delu. Vsak produkt, ki ga izdelaš, predstavlja tebe in na tak način ga lahko tudi prodaš.
Kaj je tisto, kar vam polni baterije, da ob vseh aktivnostih ne izgorite?
Mislim, da mi dajejo prepotrebno energijo predvsem stiki s prijatelji, zavedanje, da si lahko vzamem čas zanje in se z njimi podružim. Veliko mi pomeni, da si vzamem čas zase in se kakšen večer odpravim ven, v naravo, kjer se v tišini razbremenim in sprostim.
In tišina res pomaga, da ugotoviš, kaj lahko na sebi spremeniš, nadgradiš, da boš lahko boljši človek. Potem pa je tudi glasba tista, ki me napolni. Poskušam dati stvari na stran in se umiriti. Priznam, da mi ne uspe vedno.
Baterije mi napolni kakšen obisk, molitev. Tudi to da energijo in moč, nek objem, ki ti da vedeti, da bo kljub temu, da je nekaj težko, na koncu vse dobro. Vsaka stvar je za nekaj dobra. Vsaka prepreka, ki pride, ti je namenjena, saj se boš iz nje naučil nekaj, kar ti bo nekoč koristilo.
Valerija Trček Aleteia