Pogreb Borisa Pahorja | (foto: Alen Salihović)
Na tržaškem pokopališču pri sv. Ani so se 7. junija dopoldne poslovili od pisatelja in akademika Borisa Pahorja, ki je v 109. letu starosti preminil na svojem domu v Trstu prejšnji ponedeljek. Na pogrebni slovesnosti, ki so se je udeležili številni predstavniki javnega in kulturnega življenja se je zbralo veliko ljudi. Pogrebno mašo je daroval škofov vikar za Slovence v Gorici Karlo Bolčina. V pridigi je dejal, da je Boris Pahor vse življenje pisal in govoril o svojem razočaranju in obenem upanju, o trpljenju in obenem odrešenju, o grenkobi in obenem tolažbi.
Dolga vrsta Pahorjevih rojakov z obeh strani meje se je pisatelju prišla poklonit že zjutraj z vpisom v žalno knjigo in poklonom pred pokojnikovo krsto. Med drugimi so pogrebnim slovesnostim prisostvovali minister za Slovence v zamejstvu in po svetu Matej Arčon, ministrica za notranje zadeve Tatjana Bobnar in ministrica za kulturo Asta Vrečko.
Prav tako je bilo opaziti številne vidne predstavnike javnega življenja, med njimi tržaškega pesnika in pisatelja Miroslava Košuto, filozofa in fotografa Evgena Bavčarja, ki je pripravil nagovor ob pogrebu Borisa Pahorja. Tega so imeli tudi pokojnikova vnuka, pa Marija Kacin, ki je več literarnih tekstov in nekatera dela Borisa Pahorja prevedla v italijanski jezik. Ob slovesu sta spregovorila še pokojnikov prijatelj Marjan Podobnik in v imenu Društva slovenskih izobražencev in slovenske prosvete v Trstu Tomaž Simčič. Prisluhnite, kaj so povedali!
Slovenska senatorka v rimskem parlamentu Tatjana Rojc je ob robu slovesnosti za Radio Ognjišče ocenila, da je bila v Pahorju »najprej in najbolj prisotna tista narodna zavest, pripadnost, ampak v duhu Kosovela: bodimo evropski po duhu, ampak ne pozabimo na svoj obraz«. To je po njenem bila tudi Pahorjeva velika modrost “tudi v zavesti, da smo v Evropi enakopravni in da so vsi narodi v Evropi pravzaprav manjšine”.
Pri maši, na kateri je bil prisoten tudi tržaški škof Giampaolo Crepaldi, je duhovnik Karel Bolčina v svoji homiliji izpostavil, da je bil Pahor »očak in narodnjak, velik humanist in prerok, človek z veliko začetnico«.
Nato je Pahorja primerjal s svetopisemskim Jobom, ki ga je Bog preizkušal. »Veliki pričevalec tragedij preteklega stoletja« Boris Pahor, za katerega se zdi, da je Job njegova prapodoba, je tako vzel v roke črnilo in papir in začel pisati o svojem razočaranju in upanju, o trpljenju in odrešenju, o grenkobi in tolažbi, je naštel Bolčina.
Med Pahorjevimi talenti je Bolčina med drugim izpostavil »talent neuničljivega prenašalca fizičnega in moralnega trpljenja skozi desetletja, ki ga je unovčil z vztrajnim vabilom k miru, sožitju, spravi, svobodi in široki kulturi razgledanosti«. Prisluhnite pridigi.
Pahor se je rodil leta 1913 v slovenski družini v Trstu. Med drugo svetovno vojno se je pridružil osvobodilni fronti, leta 1944 so ga nemške oblasti poslale v koncentracijsko taborišče Natzweiler-Struthof. Kasneje so ga deportirali še v druga taborišča.
Vse življenje je opozarjal na nevarnosti totalitarnih režimov, katerih žrtev je bil tudi sam. Njegovo najbolj znano delo je Nekropola, v kateri je opisal taboriščno izkušnjo in s katero je zaslovel tudi po Evropi.
Bil je tudi prejemnik številnih priznanj, med njimi Prešernove nagrade, srebrnega častnega znaka RS in francoskega reda legije časti.
Pridigo duhovnika Karla Bolčine objavljamo v celoti
Spoštovani domači, dragi sestre in bratje, carissimi sorelle e fratelli.
Očak in narodnjak, velik humanist in prerok, človek z veliko začetnico in brat po krvi in veri, prof. Boris Pahor mi ne bo zameril, če bom danes večkrat izgovoril njegovo ime, kot bi bila stara prijatelja. To pravico mi daje zakrament krsta, ki je povezal v krščansko družino naju in vse nas, ki smo tukaj zbrani. Prav ta zveza, ki jo označuje skupni začetek pri krstnem kamnu, je sedaj naveza večnega bivanja: Za nas v upanju in pričakovanju neskončnosti, zanj v njenem popolnem objemu. Krst nas torej za večno povezuje, osebna življenjska zgodba pa odlikuje, razlikuje in označuje.
Boris je izlival na papir doživetja vidnega, nam otipljivega univerzuma, svetopisemski pisatelji so navdihnjeno iskali smisel in pomen istih doživetij. Tako tudi modrec, ki sta ga mučila nerešljivo vprašanje trpljenja in dvom predestinacije; brusil je svoja razmišljanja z Božjimi, odgovarjal na Gospodova vprašanja, Gospod pa se je bolj pičlo odzival na filozofove prošnje in dvome; zato je v obupnem kriku zakričal: “O, da bi kdo zapisal moje besede, o, da bi jih vrezal v ploščo! Da bi jih z železnim pisalom in s svincem za vselej vklesal v kamen!”
In je sam začel opisovati plemenito, delavno, plodno življenje vsenaokrog dobro poznanega Joba. Ni mu bilo enakega v deželi, njegova sreča in bogastvo sta mu bila v okras; toda, še ni ostarel in osivel, ko so se nanj, po čudnem razpletu dialoga med Bogom in hudičem, zgrnili gosti, črni oblaki. Mladostne sanje postanejo v trenutku črepinje, upi človeka, ki je poln načrtov, se izneverijo. Ostane sam, zmeden. Trije prijatelji, ki ga pridejo obiskat in tolažit, se kar hitro razkrijejo za neprimerne sopotnike njegove trpljenja. Vsak na svoj način in vsak s svojega zornega kota skušajo Jobu dokazati, da je sam kriv svojega položaja, da je imel prenagljene sanje, previsoko ambicijo gradnje boljše prihodnosti, preveč vulkanskega hrepenenja po odličnih vrednotah in dobrinah. Skoraj ga prisilijo, naj prekolne svoj dan in Boga, ki mu je ta dan podaril. Job pa, čepav prizadet od dogajanja, razočaran nad sozemljani, v dvomu ali Bog sploh obstaja, če je tako krut, ne spremeni svoje notranje drže: zvestoba obljubi, zvestoba besedi, zvestoba dobroti ostane neizpodbitno na svojih temeljih. Nobena hudičeva preizkušnja mu ne prizadene smrtnega udarca, Job kljubuje vsakemu podtikanju in napadu.
In po bridkem trpljenju, neskončnih preizkušnjah, globoko zadrtih dvomih, mu Gospod, osupel nad toliko zvestobo in vztrajnostjo, končno prizna, da ga je preizkušal s prenizkotnimi udarci in dovolil, da so z njim prekruto ravnali; zato, skoraj v opravičilo, izusti: “Izlij – Job – izbruhe svoje jeze, poglej vsakega prevzetneža in ga ponižaj! Poišči vsakega ošabneža in ga ukloni, potlači krivičnike na njihovem mestu! Skupaj jih zakoplji v zemljo, potisni njihovo obličje v temo!”
In profesor Boris, za katerega se zdi, da je Job njegova prapodoba, je vzel v roke papir in črnilo in začel pisati, se usedel k pisalnemu stroju in urno tipkal, stopil k mikrofonu in spregovoril: o svojem razočaranju in obenem upanju, o trpljenju in obenem odrešenju, o grenkobi in obenem tolažbi. Priznal je, da je ohranil vero – na Jobov način – ker (navajam) »Moja mati je bila pobožna in tako po značaju kot zaradi svoje vere bolj zbrana in mirna, kot bi človek pričakoval. Njena etika in njena velika skrb za nas otroke sta bili uglašeni v ljubezni, v kateri je bil poudarek na bistvenem. Žal ji nisem znal priznati svoje hvaležnosti, kot bi zaslužila, obenem pa sem jo prizadel z razhajanjem z njenimi nazori.« Materi se je opravičil in ji v prozi izkazal izredno priznanje. A tudi Očetu, nebeškemu Očetu, ki mu je v obdobju plodnih življenjskih dni zameril, da je preveč odmaknjen od sveta, ravnodušen do trpljenja otrok, nepravičen pri uporabi človeškega, družbenega prava, se je opravičil med izpovedjo vere Vanj (navajam): »Klanjam se pred čudovitim obstojem univerzuma, ki si ga človek ne zna razložiti. In narava, kot jo vidimo mi, je del čudovito obstoječega, ki ga najbrž drugod ni. V tem smislu ne more človek ne biti zaljubljen v naravo. Po smrti zajame nas neka svetloba, s katero se spojimo.« Človek je priklican v življenje, in »v njem se mora uresničiti kot moralno bitje«. To vero je zadnja leta življenja prečiščeval in predno je izustil zadnjo besedo v slovo, je okoli stoječim izjavil: “Sveta Trojica je naš končni cilj in moj pogled vanjo se sedaj vedno bolj bistri”.
Novorojenemu Borisu je Troedini Bog, preden je hudemu duhu dovolil, da ga je skozi življenjsko pot na zemlji preizkušal, pretresal, utesnjeval in stiskal, podaril kar nekaj talentov, ki jih je skozi skoraj 109-letno osebno zgodovino dobro vnovčil:
- Talent veselja nad življenjem, zlasti ogroženim, ki ga je vnovčil v rodni in izvoljeni družini;
- Talent mladostne navdušenosti, čeprav zgodaj ranjene, ki ga je vnovčil v mnogih besedah, po katerih ni obsojal ljudi, a stvari;
- Talent intelektualnega razglabljanja, ki ga je vnovčil v tolikih spodbudnih besedah narodu, ki morda ni vreden takega očaka, a potreben;
- Talent neuklonljivega prenašalca fizičnega in moralnega trpljenja skozi desetletja, ki ga je vnovčil z vztrajnim vabilom k miru, sožitju, spravi, svobodi in široki kulturni razgledanosti;
- Talent človeka, tu rojenega, tu ukoreninjenega, tu živečega, ki ga je vnovčil z zvestobo narodu in visokim etičnim idealom: ni jih prevaral!
“In Gospod je obrnil Jobovo usodo, ko je prosil za svoje prijatelje. Gospod mu je dvakratno povrnil vse, kar je imel prej. Tedaj so prišli k njemu vsi njegovi bratje, vse njegove sestre in vsi njegovi znanci ter so jedli z njim v njegovi hiši. Izrazili so mu sožalje in ga potolažili za vse húdo, ki ga je Gospod poslal nadenj. …Gospod pa je poslej Joba blagoslavljal še bolj ko prej.”
Čeprav samo zadnja desetletja, smo vendarle vsi prihajali k njemu in priznali, da je imel prav. Nismo mi njega tolažili, on je tolažil nas. In njegova tolažba je obsežena v povabilu: če boste ljubili korenine, boste tudi uživali plodove.
“Job je potem živel še sto štirideset let in videl svoje sinove in svoje vnuke do četrtega rodu. In Job je umrl star in nasičen z dnevi.”
In Gospod je tega našega tržaškega, zamejskega, slovenskega, evropskega Joba povabil k sebi na večer praznika Vnebohoda in mu izrekel dobrodošlico: ›Prav, dobri in zvesti služabnik! V malem si bil zvest, čez veliko te bom postavil. Vstopi v veselje svojega gospodarja!‹
Govor Tomaža Simčiča
Spoštovani profesor Boris Pahor!
Ta moj kratek pozdrav želi biti poklon Društva slovenskih izobražencev iz Trsta ter vseh, ki se prepoznavajo v njegovih slovenskih, krščanskih, in demokratičnih vrednotah. Čeprav v svetovnonazorskem pogledu ne identični, smo si bili blizu v ljubezni do slovenskega naroda in do svobode. Velikokrat ste nastopili kot predavatelj v našem društvu. Na Dragi ste bili dolga leta eden izmed najbolj zvestih poslušalcev in diskutantov, enkrat tudi predavatelj. Tudi vi ste pripomogli, da je Draga postala eno od žarišč slovenske pomladi. Kot kristjani smo cenili Vaš globok humanizem, ki sicer ni slonel na konfesionalnih temeljih, je pa bil v osnovi krščanski. Blizu Vam je bil krščanski socializem in ni naključje, da so bili domala vsi Vaši najboljši prijatelji, začenši z Edvardom Kocbekom, kristjani. V nekem smislu ste bili tudi naša vest. Prav ste imeli, da ste bili kritični do cerkvene hierarhije, ko ni bila pravična do našega življa. Znali pa ste prepoznati in priznati tudi vse to, kar je bilo v naši krščanski tradiciji plemenitega. Visoko ste cenili tržaškega škofa Luigija Fogarja in ste pred leti nastopili v njegov bran, ko je odmevno zgodovinopisno delo skušalo očrniti njegov lik. Priznavali ste vlogo, ki jo je za ohranitev našega naroda opravila slovenskega primorska duhovščina. Zato ste se na primer pred nekaj leti iz srca razveselili publikacije o Štefanu Ceku, Vašem sošolcu in prijatelju iz semenišča, narodno zavednem duhovniku, poštenjaku, ki je za svoje delo namesto priznanja oblasti prejel šest let prisilnega dela. In zelo smo Vam hvaležni tudi za vaš nadvse posrečeni predlog, da bi namreč božji služabnik Jakob Ukmar, ko bi postal svetnik, bil proglašen za zavetnika narodnih manjšin.
Spoštovani profesor, hvala Vam za Vašo premočrtnost, za Vašo poštenost, za Vaše iskanje resnice. Počivajte v miru. V imenu Društva slovenskih izobražencev in Slovenske prosvete izražam svojcem iskreno sožalje.
Govor Drrr. Evgena Bavčarja
»Dragi Boris Pahor, cenjeni prijatelj!
Ob srečanju s skrivnostjo smrti mislim na Vašega tržaškokraškega prijatelja Srečka Kosovela, ki pravi:
Oj, saj ni smrti, ni smrti!
Samo tišina je pregloboka.
/…/
Oj, saj ni smrti, ni smrti!
Samo padaš, samo padaš
/…/
v prepad neskončne modrine.
S spoštovanjem govorim danes v to modrino, v to to gluho tišino, s katero ste se srečevali v desetletjih fašizma, nacizma in komunizma, z vsemi totalitarnimi »izmi« 20. stoletja, ki so ogrožali Vašo eksistenco in narodno identiteto, Vašo slovensko besedo. Kot Homerjev Odisej – domoljub z Itake, ste se dali privezati na jambor svobode, da vas ne bi premamile sirene takratnih ideologij. Desetletja je morala Vaša jadrnica čakati na sidrišču pred Vašim rojstnim mestom Trstom. Kot grški popotnik ste šele v poznih letih dobili pravico do vplutja v Vašo ponotranjeno Itako. Iz zla uničujočih zubljev Grmade v pristanu ste ustvarili umetniško in človeško luč − svetilko, ki Vam je svetila na poti skozi najtemnejše kraje dvajsetega stoletja. V čast mi je, da sem v Vaši plemeniti družbi spoznal enega teh krajev, nacistično taborišče Struthof v Alzaciji.
Desetletja ste bili čuvar te ponotranjene luči upanja, slovenskega aktivnega hrepenenja. Ubesedili ste pogum, odprtost in modrost tolerance, dialoga in svetovljanstva. V svojih publicističnih in literarnih delih ste z estetsko in etično ustvarjalno močjo premagovali grožnjo niča in nesmisla ter povzdigovali eksistencialne vrednote človekovega bitja in žitja. Večkrat ste poudarili misel Franza Kafke, da gre pri literaturi malega naroda za eksistenčno vprašanje njegovega življenja in smrti, biti – nebiti.
Naj grška boginja Mnemozina ohranja spomin na Vas v srcih Vaših bralcev in prijateljev, da bomo ponotranjili Vašo vero v odrešujočo ustvarjalno lepoto maternega jezika in v enkratnost človeške eksistence.«
Pogreb Borisa Pahorja
Alen Salihović, Radio Ognjišče