Kateheza med splošno avdienco, ki se je odvijala na Trgu sv. Petra 4. 5. je bila namenjena doslednosti vere v obdobju starosti. Papež je izhajal iz starozavezne pripovedi o starcu Eleazarju, ki tudi ob koncu svojega življenja ostane zvest in dosleden svoji veri, saj se zaveda dediščine, ki jo zapušča mladim rodovom. Prakticiranje vere ni neko znamenje šibkosti starejših ljudi, temveč moči. Mladi nas gledajo, je dejal sveti oče, in naša doslednost vere lahko zanje odpre pot v lepo življenje.
Eleazar, eden najuglednejših učiteljev postave, je bil že prileten mož in nadvse lep […], je dosledno odgovarjal, naj ga kar nemudoma spravijo v podzemlje. Dodal je še: »Moji starosti se ne spodobi, da bi se prenarejal. Sicer bi mnogi med mladimi mislili, da je devetdesetletni Eleazar prestopil v tujo vero. S svojim pretvarjanjem, ki bi le za las podaljšalo moje življenje, bi jih zbegal, obenem pa umazal in onečastil svojo starost. 2 Mak 6,18.23-25
Dragi bratje in sestre, dober dan!
Na poti teh katehez o starosti se danes srečamo s svetopisemsko osebo, starejšim možem, po imenu Eleazar, ki je živel v času preganjanja Antioha Epifana. Njegov lik nam priča o posebnem odnosu, ki obstaja med zvestobo starosti in častjo vere. Ponosen može je. Rad bi govoril ravno o časti vere, ne le o njeni doslednosti, oznanjevanju in odpornosti. Čast vere je periodično pod pritiskom, tudi nasilnim pritiskom kulture vladarjev, ki jo poskušajo razvrednotiti, tako da jo obravnavajo kot arheološko najdbo, staro vraževerje, zastarelo trmo.
Svetopisemska pripoved – slišali smo krajši odlomek iz nje, a dobro je prebrati celotni del – govori o Judih, ki so bili po kraljevem odloku prisiljeni jesti meso, žrtvovano malikom. Ko je bil na vrsti Eleazar, starejši mož, ki so ga vsi zelo cenili, so mu kraljevi uradniki svetovali, naj se pretvarja, da jé meso, ne da bi ga dejansko jedel. Hinavščina, verska hinavščina. Veliko je je. Veliko je verske hinavščine, klerikalne hinavščine, veliko jih je. Tile so mu rekli: »Bodi malo hinavski, nihče ne bo opazil.« Na ta način bi se Eleazar rešil in – kot so rekli – v imenu prijateljstva bi sprejel njihovo gesto sočutja in naklonjenosti. Hinavska rešitev. Navsezadnje – so vztrajali – bi pretvarjati se, da ješ, čeprav ne ješ, bila zelo majhna in nepomembna gesta.
Šlo bi za majhno stvar, a Eleazarjev miren in odločen odgovor odpre argument, ki nas presune. Osrednja misel je ta: onečastiti vero v starosti, da bi pridobil nekaj dni, ni primerljivo z dediščino, ki jo mora zapustiti mladim za prihodnje rodove. Eleazar je bil dober. Starec, ki je vse življenje živel verodostojno svojo vero, zdaj pa se prilagadi in se pretvarja, da jo zavrača, obsoja novi rod, da misli, da je bila celotna vera le navidezna, da je zunanja prevleka, ki jo je mogoče opustiti, misleč, da se jo lahko ohrani v svoji notranjosti. Ni tako, pravi Eleazar. Takšno vedenje ne daje časti veri, niti pred Bogom. In učinek te zunanje banalizacije bo uničujoč za notranje življenje mladih. Doslednost tega moža daje mladim misliti. Pomisli na dediščino za prihodnost, misli na svoje ljudstvo.
Ravno starost – to je nekaj lepega za ostarele osebe – se tu pokaže kot odločilno in nenadomestljivo mesto za pričevanje. Starejša oseba, ki bi zaradi svoje ranljivosti pristala na obravnavanje prakticiranja vere kot nečesa nepomembnega, bi mladim sporočala, da vera nima nobene realne povezave z življenjem. Že na začetku bi se jim zdelo, da gre za skupek vedenj, ki jih je po potrebi mogoče hliniti ali prikriti, saj nobeno od njih ni tako pomembno za življenje.
Starodavna heterodoksna gnoza, ki je bila za krščanstvo v prvih stoletjih zelo močna in zapeljiva past, je teoretizirala ravno to – gre za staro stvar: da je vera duhovnost in ne praksa; sila uma in ne oblika življenja. Po tej hereziji zvestoba in čast vere nimata nič skupnega z življenjskim vedenjem, institucijami skupnosti in telesnimi simboli. Da ni nobene zveze. Zapeljivost tega pogleda je močna, saj na svoj način razlaga nesporno resnico: da vere ni mogoče omejiti na niz prehranskih pravil ali družbenih praks. Vera je nekaj drugega. Nevarnost je v tem, da gnostična radikalizacija te resnice izniči realizem krščanske vere, kajti krščanska vera je realistična. Krščanska vera ni samo povedati Veroizpoved, temveč misliti Veroizpoved, čutiti Veroizpoved, delati Veroizpoved. Delati z rokami. Ta gnostični predlog pa je pretvarjanje: pomembno je, da imaš v sebi duhovnost in lahko delaš, kar hočeš. To pa ni krščansko. Gre za prvo herezijo gnostikov, ki je zelo v modi v tem trenutku, v mnogih centrih duhovnosti in tako dalje. Izprazni tudi pričevanje teh ljudi, ki kaže konkretna Božja znamenja v življenju skupnosti in se z gestami telesa upira sprevrženosti uma.
Gnostična skušnjava, ki je ena od – povejmo z besedo – herezij, ena od verskih deviacij tega časa, ta gnostična skušnjava ostaja vedno aktualna. V številnih težnjah naše družbe in kulture je prakticiranje vere negativno prikazano, včasih v obliki kulturne ironije, drugič s prikrito marginalizacijo. Prakticiranje vere se pri teh gnostikih, ki so obstajali že v Jezusovem času, obravnava kot nekoristna in celo škodljiva zunanjost, kot zastarel ostanek, kot prikrito vraževerje. Skratka, nekaj za stare. Pritisk, ki ga ta vsesplošna kritika izvaja na mlajše generacije, je močan. Seveda vemo, da lahko prakticiranje vere postane zunanjost brez duše. To je še ena nevarnost, to nasprotje. Vendar sama po sebi to ni. Morda se tiče ravno nas starejših zelo pomembno poslanstvo: veri povrniti njeno čast, jo narediti dosledno, kot je Eleazarjevo pričevanje – doslednost vse do konca. Prakticiranje vere ni simbol naše šibkosti, temveč znamenje njene moči. Nismo več mladi. Nismo se šalili, ko smo se podali na Gospodovo pot.
Vera si zasluži spoštovanje in čast vse do konca: spremenila nam je življenje, očistila nam je misli, naučila nas je častiti Boga in ljubiti bližnjega. To je blagoslov za vse! Vendar vsa vera, ne samo en del. Vere ne bomo zamenjali za peščico mirnih dni, kar stori Eleazar. Dosleden vse do kraja; in tako gre v mučeništvo. V vsej ponižnosti in trdnosti bomo tudi na stara leta pokazali, da vera ni nekaj »za stare«. Je stvar življenja. Verovati v Svetega Duha, ki vse dela novo, in On nam bo z veseljem pomagal.
Dragi ostareli bratje in sestre, da ne bom rekel stari, smo v isti skupini, lepo prosim, glejmo na mlade – oni nas gledajo. Gledajo nas. Tega ne pozabimo. Na misel mi prihaja tisti zelo lep film o času po vojni »Otroci nas gledajo«. Mi lahko rečemo isto v zvezi z mladimi: mladi nas gledajo in naša doslednost bo zanje lahko odprla pot prelepega življenja. Morebitna hinavščina pa bo povzročila veliko slabega. Molimo drug za druge. Naj Bog blagoslovi vse ostarele ljudi. Hvala.
Vir: Vatican News Foto: Vatican News Obj.: M. B.