Teden molitve za duhovne poklice (od 3. do 4. velikonočne nedelje)
1. BERILO
Apostoli in Sveti Duh pričujejo o Jezusovem vstajenju
Berilo iz apostolskih del (Apd 5,27-32.40-41)
Tiste dni je véliki duhovnik zasliševal apostole: »Ali vam nismo zabičali, da ne smete učiti v Jezusovem imenu? Glejte, vi pa ste Jeruzalem napolnili s svojim naukom in hočete nad nas priklicati kri tega človeka!« Peter in apostoli pa so odgovorili z besedami: »Bogu se je treba pokoravati bolj kot ljudem! Bog naših očetov je obúdil Jezusa, ki ste ga vi pribili na križ in usmrtili. Bog pa ga je kot voditelja in odrešenika povišal na svojo desnico, da bi Izraelu podélil spreobrnjenje in odpuščanje grehov. In mi smo priče teh dogodkov, pa tudi Sveti Duh, ki ga je Bog dal njim, ki so mu pokorni.« Apostole so tedaj dali pretepsti in jim zabičali, da ne smejo govoriti v Jezusovem imenu; nato so jih izpustili. In apostoli so zapustili véliki zbor, veseli, da so bili vredni trpeti zasramovanje zaradi Jezusovega imena.
PSALM 30
Odpev: »Gospod, slavil te bom, ker si me rešil.«
Gospod, slavil te bom, ker si me rešil
in nisi pustil, da bi se moji sovražniki veselili nad mano.
Gospod, iz podzemlja si potegnil mojo dušo,
ožívil si me, zato se nisem z drugimi pogreznil v jamo.
Odpev: »Gospod, slavil te bom, ker si me rešil.«
Pojte Gospodu, njegovi zvesti,
slavite spomin njegove svetosti!
Zakaj njegova jeza traja le trenutek,
njegova dobrohotnost vse življenje.
Odpev: »Gospod, slavil te bom, ker si me rešil.«
Poslušaj, Gospod, izkaži mi milost,
Gospod, pomočnik mi bodi!
Moje žalovanje si mi spreménil v rajanje,
Gospod, moj Bog, na veke te bom hvalil.
Odpev: »Gospod, slavil te bom, ker si me rešil.«
2. BERILO
Hvalnica vstalemu Kristusu
Berilo iz knjige Razodetja (Raz 5,11-14)
Jaz, Janez, sem videl in slišal glas mnogih angelov. Njih število je bilo desettisočkrat deset tisoč in tisočkrat tisoč. Z močnim glasom so govorili: »Vredno je Jagnje, ki je bilo zaklano, da prejme oblast in bogastvo, modrost in moč, čast, slavo in hvalo.« In vse stvari, ki so na nebu, na zemlji, pod zemljo in na morju, in sploh vse, kar je v njih, sem slišal, kako so govorile: »Sedečemu na prestolu in Jagnjetu hvala in čast, slava in mogočnost na veke vekov.« In štiri živa bitja so govorila: »Amen.« Starešine pa so padli predenj in ga molili.
EVANGELIJ
Aleluja
Aleluja. Gospod Jezus, razkrivaj nam Pisma, vžgi nam srce, ko govoriš z nami. Aleluja.
Jezus da apostolom jesti
Iz svetega evangelija po Janezu (Jn 21,1-19)
Tisti čas se je Jezus spet prikazal učencem pri Tiberijskem jezeru. Razodel pa se je takóle: Simon Peter, Tomaž, ki se imenuje Dvojček, Natánael iz galilejske Kane, Zebedejeva sinova in dva druga izmed njegovih učencev so bili skupaj. Simon Peter jim je rekel: »Ribe grem lovit.« Dejali so mu: »Tudi mi gremo s teboj.« Odšli so in stopili v čoln, toda tisto noč niso nič ujeli. Ko se je že zdanilo, je stal Jezus na bregu, vendar učenci niso vedeli, da je Jezus. Jezus jim je rekel: »Otroci, imate kaj prigrizniti?« Odgovorili so mu: »Nič.« Tedaj jim je rekel: »Vrzite mrežo na desno stran čolna in boste našli.« Vrgli so jo, pa je zaradi obilice rib niso mogli izvleči. Tisti učenec, ki ga je Jezus ljubil, je rekel Petru: »Gospod je.« Ko je Simon Peter slišal, da je Gospod, si je opasal vrhnje oblačilo, ker je bil gol, in se vrgel v jezero. Drugi učenci so pripluli s čolnom in privlekli mrežo z ribami; niso bili namreč daleč od brega, le kakih dvesto komolcev.
Ko so stopili na kôpno, so na tleh zagledali žerjavico in na njej ribo ter kruh. Jezus jim je rekel: »Prinesite ribe, ki ste jih pravkar ujeli!« Simon Peter se je tedaj vkrcal in potegnil na kopno mrežo, polno velikih rib; bilo jih je sto triinpetdeset. In čeprav jih je bilo toliko, se mreža ni raztrgala. Jezus jim je rekel: »Pridite jest!« Toda nobeden izmed učencev si ga ni drznil vprašati: »Kdo si ti?«; vedeli so namreč, da je Gospod. Jezus je prišel, vzel kruh in jim ga ponudil; in prav tako ribo. To je bilo že tretjič, da se je Jezus razodel učencem, odkar je vstal od mrtvih.
Ko so pojedli, je Jezus rekel Simonu Petru: »Simon, Janezov sin, ali me ljubiš bolj kakor tile?« Rekel mu je: »Da, Gospod, ti veš, da te imam rad.« Rekel mu je: »Pasi moja jagnjeta!« Spet, drugič, mu je rekel: »Simon, Janezov sin, ali me ljubiš?« Rekel mu je: »Da, Gospod, ti veš, da te imam rad.« Rekel mu je: »Pasi moje ovce!« Tretjič mu je rekel: »Simon, Janezov sin, ali me imaš rad?« Peter se je užalóstil, ker mu je tretjić rekel: ›Ali me imaš rad?‹, in mu je rekel: »Gospod, ti vse veš, ti veš, da te imam rad.« Jezus mu je rekel: »Pasi moje ovce! Resnično, resnično, povem ti: Ko si bil mlad, si se opasoval sam in si hodil, kamor si hôtel; ko pa se boš postaral, boš raztegnil roke in drug te bo opasal in odvedel, kamor nočeš.« To pa je rekel, da je nakazal, s kakšno smrtjo bo poveličal Boga. In ko je to rekel, mu je dejal: »Hôdi za menoj!«
Prazne mreže vrzite na drugo stran!
Potem ko so Jezusovi učenci tri leta hodili z njim, doživeli njegovo smrt in vstajenje, so se vrnili k ribiškemu poklicu. Niso bili uspešni. Njihove mreže so ostale prazne, kot je bilo prazno njihovo pričakovanje na mogočno Jezusovo kraljestvo.
Podobno doživljajo starši, potem ko so otroku na srce leta in leta polagali temeljne vrednote in vero, on pa se povsem oddalji od njihovih pričakovanj. Zazrti v svoje prazne mreže razmišljajo, kje so zgrešili in kaj je šlo narobe.
Z obale je Jezus pozval apostole in danes poziva tudi vse nas, naj poskusimo drugače in vržemo mrežo na drugo stran čolna. Kar je vprašal Petra, sprašuje tudi nas, koliko v prvi vrsti mi sami ljubimo Njega. Na koncu bomo morali vsak zase, starši in otroci, dati odgovor na temeljno življenjsko vprašanje: »Ali me ljubiš?«
Luka M. Foto: maxpixel.net
Jezus preseneti: »Me ljubiš bolj kot vsi?«
Svitanje ob Galilejskem jezeru. Koliko svitanj v velikonočnih pripovedih! V resnici je »vse naše življenje eno samo neprenehno svitanje (Maria Zambrano), postopno vzhajanje luči. Peter in drugih šest kolegov se vda, vrnejo se nazaj, k prejšnjemu življenju. Zaprejo oklepaj tistih treh let na potih, v vetru, soncu, besedah, ki so kakor kruh in luč, svobodnega in srečnega potovanja; vse se je zaključilo na najbolj dramatičen način. In teh sedem se s povešeno zastavo sanj vrne v zakonitost vsakdanjosti. »Toda tisto noč niso nič ujeli.« Noč brez zvezd, grenka, ko se jim v slehernem odsevu valov zazdi, da se utapljajo sanje, obraz, življenje. Ob tistem svitanju na jezeru ni čudež v ponovitvi čudežnega ulova, ampak je v Petru, ki se oblečen zažene v vodo, ki plava bolj kot zmore, z živo željo po objemu, s srcem, ki meri naravnost v mali ogenj na bregu. Tam je Jezus, kakor mati pripravil ribo na ražnju za svoje prijatelje. Lahko bi sede počakal na njihov prihod in opazoval, lahko bi prišel kasneje, ampak ne, ni ostal brezbrižen, ni skoparil s pozornostjo do njih: ogenj, žerjavica, riba, čas, roke, hrana. Poskrbel za dober sprejem teh tako utrujenih z nečim, kar dobro de.
Velikonočna srečanja so resnična, Jezus je resničen, ker so dejanja, ki jih stori, dejanja prijatelja! Na obali, ob kruhu in pečeni ribi, najlepši pogovor na svetu. Tri zelo kratka, bliskovita vprašanja, namenjena ribiču, ki je premočen kot piščanček, in ob zori je hladno; namenjena so Petru, ki drgeta ob žerjavici ognja, drgeta zaradi mraza in zaradi žgočega vprašanja: Simon, Janezov sin, me ljubiš bolj kot vsi?
Jezusu ni mar za znanstvene vidike (si razumel moje sporočilo? ti je jasna beseda o križu?), tisto, kar njega žge, so medosebne vezi. Vedeti hoče, če je za sabo pustil ljubezen, samo tako se lahko vrne k Očetu. Tereza Avilska v ekstazi zasliši: »Za en sam “te ljubim”, ki ga izrečeš ti, Tereza, bi znova napravil vesolje.« »Simon, ali me ljubiš?« Jezus hoče znova napraviti Petra, njemu ni mar za obžalovanja, za občutke krivde, za kesanja, njemu so mar srca, ki se ponovno prižgejo.
In Jezus zniža svoje zahteve in se prilagodi Petrovi krhkosti, zadovoljen je s tistim malim: »prijatelj sem ti«, s tisto mrvico »rad te imam«. Jezus se noče vsiljevati, hoče videti svet s Petrovimi očmi, videti ga s srcem slabotnega, z očmi ubogega, utelešenega, sicer se ne bo nikoli nič spremenilo. Ne z visokega prestola, ampak z višine pesmi, ki jo pojejo oči utrujenega apostola. In sleherno človeško srce je utrujeno.
Ermes Ronchi
OZNANILA
Godovi ta teden: jutri Atanazij, škof, cerkveni učitelj, v torek Filip in Jakob ml., apostola, v sredo Florijan (Cvetko), mučenec, zavetnik gasilcev, petek je prvi v mesecu, goduje Dominik Savio, dijak, zavetnik ministrantov, sobota je prav tako prva, nedelja je četrta velikonočna, nedelja Dobrega Pastirja. V tednu molitve za duhovne poklice od 1. do 8. maja posebej molimo za nove duhovne poklice, svetost ter stanovitnost poklicanih. Klic, ki ga je zaslišal sveti Frančišek »Pojdi in popravi mojo Cerkev!« je geslo letošnjega tedna, ki naj odmeva v nas skozi ves teden.
Svete maše bodo vse zvečer ob 19h. Na god sv. Florijana, v sredo, bo sveta maša tudi na Volči ob 17,30.
Otroke vabimo vsak večer ob 18,45 v farno cerkev k šmarnicam. Za tretješolce so šmarnice priprava na prvo sveto obhajilo.
V petek bom dopoldne obiskoval ostarele in bolne. Povabite pravočasno, še za časa življenja!
S sobote na nedeljo vabljeni k celonočni molitvi pred Najsvetejšim. Na listu na klopi se lahko vpišete za nočno dežurstvo pred Jezusom.
Ta teden bo spet reden verouk po urniku. Šolarji dobrodošli tako pri verouku kakor pri šmarnicah!
V nedeljo bo druga sveta maša (ob 10. uri) na Gori (Malenskem vrhu).
Bog povrni vsem, ki ste pripomogli k lepemu praznovanju Velike noči: pevskemu zboru, pritrkovalcem, nosilcem bander, ključarjem, ministrantom, čistilkam, krasilkam, pa tudi vsem, ki pripomogli k lepemu praznovanju birme: vsem, ki ste čistili cerkev in okolico, krasili, pripeljali mlaje, pevskemu zboru, pritrkovalcem, staršem in botrom birmancev, pa tudi samim birmancem. Hvala za darilo.
Zahvalna maša za birmance, njihove starše in botre bo v ponedeljek, 2. maja, ob 19h.
V soboto ob 20h bo imel v cerkvi na Gori koncert z naslovom »Starožitnost vzkali v sedanjosti« Mešani pevski zbor Megaron s Škofijske gimnazije v Ljubljani.
Po namenu + Jelene Prosenc je daroval brat 50 EUR za venec, ki ne ovene, bratranci in sestrična za dve maši in za dve sorodniki.
SVETE MAŠE
PO 2. 5. 19,00: + Klemen Gantar
Zahvalna maša birmancev, staršev in botrov
SR 3. 5. 19,00: + Jakob Jesenko
SR 4. 5. 17,30 VOLČA: + Jakob Mrak
19,00: Na čast sv. Florijanu za varstvo pred ognjem
ČE 5. 5. 19,00: ++ Milan in Vinko Kavčič, obl.
PE 6. 5. 19,00: + Andi Lizinger
SO 7. 5. 19,00: ++ Julijana in Janez Lavtar
NE 8. 5. 7,00: Za župljane
Malenski vrh 10,00 : + Jože Šifrar, obl.
UVODNA BESEDA
Pojdi in popravi mojo Cerkev!
Pred nami je teden molitve za duhovne poklice. Vsak duhovni poklic je dar, ni
stvar samo moje odločitve. Gre za odgovor na klic, ki ga začutim v sebi in nanj
odgovorim v vsej iskrenosti in odgovornosti. Pri odgovoru je potreben pogum
in zaupanje. Ravno zato je potrebno prositi Gospoda, da bi tisti, ki v sebi začutijo
Božji klic, imeli ta pogum izreči svoj »Tukaj sem«.
Preživljamo težke čase, ko vedno več naših občestev ostaja brez stalnega duhovnika,
ko se tudi prisotnost redovnic in redovnikov iz leta v leto krči. Vse to
nas navdaja s skrbjo in zato je toliko bolj naša skupna prošnja: »Gospod, pošlji
delavce na svojo žetev.«
Letošnje geslo »Pojdi in popravi mojo Cerkev« je klic, ki ga je v sebi začutil sv.
Frančišek, ko je molil v napol porušeni cerkvi sv. Damijana. Frančišek je naprej
mislil na to zgradbo, a ni ostal samo na površju, spoznal je, da ga Gospod kliče
v poslanstvo, da »obnovi« Cerkev, ki je bila v krizi in je potrebovala vrnitev k
evangeliju.
Postavlja se nam vprašanje, ali Bog danes manj kliče, ali pa mi ta glas težje
slišimo in nanj odgovorimo?
Okolje, v katerem živimo, ni naklonjeno duhovnim poklicem. Radi bi imeli
duhovnika v svoji sredi. Veliko pričakujemo od redovnic in redovnikov. A zelo
malo naredimo za nove duhovne poklice: da bi zanje redno molili, širili pozitivno
podobo o duhovnih poklicih ter jim bili v oporo in pomoč pri njihovem
poslanstvu.
Teden molitve želi v nas prebuditi zavest, da smo vsi odgovorni, da vsak na
svoj način lahko prispeva svoj delež, da se bo število duhovnih poklicev – duhovnikov,
bogoslovcev, diakonov, redovnic in redovnikov – začelo dvigati.
Posebno vlogo pri delu za poklice ima družina. V njej mladi dobijo prvo izkustvo
vere in osebnega odnosa z Bogom, ki se preko molitve in zakramentov,
še posebej pri sv. maši, utrjuje in poglablja do te mere, da mlad človek začuti,
da je od Boga ljubljen in da je Bog vanj položil poslanstvo, ki ga je zaupal samo
njemu. Vsak od nas je poklican, da prispeva svoj delež v Cerkvi, vsak po svojih
darovih in poklicu. Potrebno je, da mlade nekdo spremlja in jim pomaga prepoznati
Božji glas in nanj odgovoriti.
Nenadomestljivo vlogo imajo katehistinje in katehisti ter vzgojitelji v vzgojno-
-izobraževalnih ustanovah. Le-ti dopolnijo to, kar je nekdo že prej v družini
prejel, ter mlade spremljajo in usmerjajo na poti prepoznavanja in odgovarjanja
na Božje povabilo, zlasti kadar mladi nimajo drugega duhovnega voditelja.
Dragi bratje in sestre, teden molitve za duhovne poklice obhajajmo z vso
zavzetostjo. Obnovimo svojo ljubezen do Cerkve, ki potrebuje misijonskega
zagona, navdušenja in veselja, kajti samo takšna Cerkev nagovarja in vabi.
Obnovimo jo do te mere, da se bo naša molitev za nove duhovne poklice, za
vztrajnost in svetost vseh poklicanih nadaljevala iz dneva v dan, skozi vse leto.
Ob molitvi ne pozabimo na pogumno oznanilo poklicanosti, na spodbudne in
opogumljajoče besede mladim in razpoložljivost za osebno spremljanje.
Mati, Kraljica duhovnikov, ti si v veri in zaupanju izrekla Bogu svoj »zgodi se«,
spremljaj na poti razločevanja vse, ki so v sebi začutili Božji klic, in jim pomagaj,
da nanj odgovorijo. Vsem, ki smo že odgovorili na Božji klic, pa pomagaj,
da ga živimo z veseljem in predanostjo, kajti samo tako bomo lahko popravili
našo Cerkev!
+ nadškof Alojzij Cvikl DJ
PRVI DAN – 3. VELIKONOČNA NEDELJA
Nedelja, 1. maj
Uvod v sveto mašo
Spoštovani!
Z današnjo nedeljo začenjamo teden molitve za nove duhovne poklice. Božja
beseda današnje nedelje je učna ura, kako postati »duhoven človek«; človek,
odprt za Boga in za ljudi. Praznujmo sveto mašo in prosimo Boga, da bi naša
molitev obrodila »bogato setev« novih duhovnih poklicev. Najprej pa priznajmo,
da smo grešniki in da potrebujemo Božje odpuščanje.
Homilija – JEZUS DA APOSTOLOM JESTI
Prvo berilo: Apd 5,27–32; 40–41;
Drugo berilo: Raz 5,11–14;
Evangelij: Jn 21,1–19;
Spoštovani bratje in sestre!
V življenju vsakega kristjana so pomembne tri stvari.
Najprej potrebujemo: Molitev za nove duhovne poklice
K molitvi nas vabi Cerkev. Še posebej vabi nas, verne ljudi. Raziskave poročajo,
da je vedno več ljudi, ki ne molijo. Molitev se zelo opušča, tudi med
vernimi. Mnogi so molitev opustili zaradi življenjskih razmer in bolezni, drugi
ne znajo več moliti ali pa nimajo več moči, da bi molili. Zato je klic k molitvi
velikega pomena.
Jean Corbon, duhovnik grške katoliške Cerkve v Bejrutu, pravi, da je »Sveti
Duh pedagog molitve. Nujno je, da začnemo pri njem in z njim, sicer se izgubimo«.
Kadar molimo, ne molimo samo zase, ampak za velike potrebe Cerkve.
Te dni nas Cerkev vabi k molitvi za nove duhovne poklice in stanovitnost poklicanih.
Naše molitve se polagajo v veliko zakladnico Cerkve, da se morejo zdraviti neštete
rane človeštva, tudi pomanjkanje duhovnih poklicev. Iz zakladnice
molitve morejo črpati milosti tudi tisti, ki Jezusa ne poznajo.
Morda bomo tudi mi kdaj v preizkušnji, ko ne bomo več mogli moliti. Takrat
bomo lahko tudi mi zajemali iz te skrivnostne zakladnice molitve drugih, ki
so vanjo zvesto polagali svoje vsakdanje molitve. Zato je klic k molitvi vabilo
k zvestobi. Vsak dan položimo v zakladnico molitve vsaj eno kratko molitev.
Cerkev nas roteče prosi, da se ob nedeljah in praznikih vsaj za nekaj trenutkov
zberemo k skupni molitvi. Ohranimo v srcu to povabilo. Verujmo, da se prav
iz zvestih molitev, ki se dan za dnem polagajo v zakladnico molitve Cerkve,
rojevajo novi duhovni poklici.
Na drugem mestu je: Vztrajna ljubezen do Cerkve
Jezus sprašuje apostola Petra, če ga ima rad. Kar sprašuje Petra, sprašuje tudi
nas. Gre za pomembno vprašanje. Kdor ljubi Kristusa, ljubi Cerkev. V veroizpovedi
ponavljamo, da je Cerkev sveta, katoliška in apostolska. Zaradi nas ljudi
je Cerkev tudi grešna.
Papež Frančišek pravi, da ima rad Cerkev, ki je umazana in podobna poljski
bolnišnici. Ljubiti Cerkev pomeni, da spoštujemo duhovnike, papeža, škofe in
tudi svoje dušne pastirje, župnike. Svetna družba Cerkve ne ljubi in včasih to
odkrito pove. So pa tudi nekateri verniki, ki nimajo radi papeža, škofov in duhovnikov.
Kdor iskreno ljubi, odpušča. Odpušča slabosti, ki jih vidi, in grehe, ki
ga žalostijo. Ljubezen vse potrpi. Ostanimo v ljubezni do Cerkve. Yves Congar,
veliki teolog, se je izrecno posvečal vprašanju ljubezni do Cerkve. Nepozabne
so njegove besede: »Cerkev je ljudstvo, združeno s svojim duhovnikom, in
čreda, ki se drži svojega pastirja. Zato moramo vedeti, da je škof v Cerkvi in
da je Cerkev v škofu.«
Tretja stvar, na katero ne smemo pozabiti, pa je: Zvestoba cerkvenemu nauku
Apostol Peter v prvem berilu pravi: »Bogu se je treba pokoravati bolj kot ljudem!«
Apostol hoče reči, da je treba Boga poslušati in živeti po njegovi besedi. Njegova
beseda je nauk Cerkve. Shranjen je v Svetem pismu in v učenju
cerkvenega zbora. Cerkveni nauk razlagajo številni pisci tudi v cerkvenem verskem tisku.
Kdor ne bere Svetega pisma in ni naročen na vsaj en verski tisk,
živi v veliki temi vere in nevednosti o cerkvenem nauku. Kdor ne bere Svetega
pisma, ne pozna tudi Cerkve in njenega nauka. V nevednosti človek tako
postane plen krivih naukov, laži in zmot. Kdor ne pozna nauka Cerkve, je plen
‘lažibratov’. Zato ostanimo zvesti nauku Cerkve. Bodimo zvesti bralci svetega
pisma in verske literature. Samo tako se bo naš duh krepil in naš um ostril in
ostal zvest resnici, ki je Jezus, Gospod.
Spoštovani, tri stvari, ki smo jih na kratko orisali, so duhovni šopek, ki krasi
življenje kristjana. Kristjan, ki moli, ljubi Cerkev in v sebi neguje cerkveni nauk,
širi okrog sebe prijeten vonj, kot vonj kadila, ki zbuja pozornost in navdušenje.
Za marsikoga pa je lahko tudi izziv za nesebično službo Bogu in ljudem. Naj
bo teden molitve za nove duhovne poklice od Boga blagoslovljen tudi za našo
župnijo in za ves slovenski narod.
Prošnje vernikov
Bratje in sestre, na začetku tedna molitve za duhovne poklice se obrnimo na
Gospoda Jezusa, za nas darovano Jagnje, in ga zaupno prosimo:
1. Za sveto Cerkev in njene pastirje, naj bodo sveti in zavzeti za oznanjevanje
evangelija.
2. Za državne voditelje, naj vodijo zaupano jim ljudstvo po Božji volji.
3. Za naše družine, »zibelke duhovnih poklicev«, naj bodo prostor žive vere
in dejavne ljubezni, da se bodo v njih lahko rojevali tudi duhovni poklici.
4. Za fante in dekleta, da sredi ponudb in vabil tega sveta ne bi izgubili duhovnih
vrednot in preslišali Kristusovega vabila.
5. Za svetost duhovnikov, redovnikov in redovnic, da bodo – prežeti s Kristusom
– pričali o lepoti Bogu posvečenega življenja.
6. Za slovenski narod, da bomo imeli vedno dovolj oznanjevalcev evangelija
in delivcev Božjih skrivnosti.
Vstali Odrešenik, ozri se na naše prošnje in jih usliši, ki živiš in kraljuješ vekomaj. Amen.
Uvod v očenaš
V Božji besedi smo slišali, da je »treba Boga bolj poslušati kot ljudi«.
Molitev je tisti kraj, kjer Boga poslušamo in prepoznavamo, k čemu nas kliče.
Prosimo za vse poklicane v duhovne poklice, da bi nanj velikodušno odgovorili.
V Jezusovem imenu kličimo k Očetu: Oče naš …
Uvod v pozdrav miru
»Pojdi in popravi mojo Cerkev« je geslo tedna molitve za nove duhovne poklice,
ki ga danes začenjamo. Nismo vsi poklicani, da bi popravljali stavbo cerkve.
Vsakega pa kliče, da bi gradil živo Cerkev, medsebojne odnose, odnose
ljubezni in miru.
Kakor apostola Petra Jezus tudi nas sprašuje: Ali me ljubiš? Tudi v bratu in
sestri na tvoji levi in desni? … S prijaznim pogledom izrazimo drug drugemu
spoštovanje in ljubezen!
DRUGI DAN – Cerkev, ki služi!
Ponedeljek, 2. maj
Uvod v sveto mašo
Bratje in sestre! Božja beseda danes postavi pred nas poklic diakona. Vsak
diakon je poklican in posvečen za služenje. O svetem Štefanu, prvem diakonu,
beremo, kako je z dobrodelnostjo oznanjal, da je Bog blizu vsakemu človeku,
in z ljubeznijo je služil svojim bratom in sestram. Oznanjevanju Jezusa Kristusa,
križanega in vstalega, je ostal zvest vse do mučeniške smrti.
Prosimo, naj tudi v našem času Bog pokliče številne može v službo stalnega
diakona ter jim nakloni pogum za velikodušni odgovor.
Najprej pa iz srca obžalujmo, če smo kdaj zapostavljali uboge in kakorkoli pomoči potrebne.
Prošnje vernikov
Bratje in sestre, obrnimo se na Boga Očeta, ki je vir vsake poklicanosti, in ga
zaupno prosimo:
1. Za sveto Cerkev, da bo prežeta s Kristusovo ljubeznijo in da bo v tem razdvojenem
svetu vedno bolj znamenje edinosti in upanja.
2. Za vse, ki se pripravljajo na stalni diakonat: naj svoja srca vedno bolj oblikujejo
po Kristusu, ki jih kliče k oznanjevanju evangelija in služenju bližnjim.
3. Za stalne diakone, da bodo, zakoreninjeni v evharistiji in Božji besedi, priče
ljubezni Kristusa, ki je prišel odrešit vse človeštvo.
4. Za družine in posebej še za žene stalnih diakonov, naj bodo možu v oporo
in pomoč pri uresničevanju njegovega poslanstva.
5. Za mlade in odraščajoče, da bi se bolj zavedali, kako pomembno je prostovoljno
služenje in pomoč ubogim za njihovo duhovno rast.
6. Za vse tukaj zbrane, da bomo – odprti za medsebojni dialog – mogli sprejeti
različnost in lepoto vseh karizem, ki bogatijo naše skupnosti.
Usmiljeni Oče, poslušaj in usliši naše prošnje, da bomo vedno bolj rasli v služenju
drug drugemu, po Kristusu, našem Gospodu. Amen.
Uvod v očenaš
Bratje in sestre, Jezus je svoje učence poučil, naj »ne delajo za jed, ki mine,
temveč za jed, ki ostane za večno življenje in ki nam jo bo dal Sin človekov«. Le
še nekaj trenutkov in Jezus nam bo podaril v jed samega sebe, kruh večnega
življenja. Pripravimo srca in molimo, da bi ga prejeli vredno in z vso ljubeznijo.
Oče naš …
Uvod v pozdrav miru
Kristus nima svojih rok, ima samo naše roke, da z njimi dela;
Kristus nima svojih nog, ima samo naše noge, da človeštvo vodi k Bogu;
Kristus nima svojih ustnic, ima samo naše ustnice, da ljudem oznanja Božje kraljestvo.
Bratje in sestre! Kristus potrebuje naša srca, da bi mogel po nas ljubiti vsakega
človeka in od znotraj prenavljati svojo Cerkev. Izrazimo si ljubezen.
TRETJI DAN – Ljubiti Cerkev s Kristusovim srcem
Torek, 3. maj
Uvod v sveto mašo
Dragi bratje in sestre, obhajamo god svetih apostolov Filipa in Jakoba, ki ju
je Jezus poklical na pot za seboj, da bi skupaj z drugimi apostoli nadaljevala
njegovo poslanstvo. Tudi danes Jezus kliče številne fante in dekleta, da bi
ljubili Cerkev s Kristusovim srcem, hodili tesneje za njim in zvesto posnemali
njegov način življenja. V tej sveti mašni daritvi zato prosimo za vse, ki jih Bog
kliče na pot posvečenega življenja, da bi se povsem predali ljubezni do Boga
ter popolnoma posvetili njemu in njegovemu načrtu odrešenja.
Če smo kdaj o Cerkvi in duhovnih poklicih grdo govorili ali molitev zanje
zanemarjali, prosimo za odpuščanje.
Prošnje vernikov
Bratje in sestre! Na praznik apostolov Filipa in Jakoba se v svojih prošnjah
obrnimo k našemu Odrešeniku in ga zaupano prosimo:
Vsi vzklikamo: Poslušaj in usliši nas!
1. Gospod Jezus, apostole si poslal po vsem svetu oznanjat evangelij; naj
tvoja luč resnice in ljubezni kmalu zasveti vsemu človeštvu.
2. Gospod Jezus, ozri se na vse Bogu posvečene; naj rastejo v svetosti in
milosti in tako prenavljajo Cerkev od znotraj.
3. Gospod Jezus, pomagaj redovnikom in redovnicam tako živeti, da bodo
mnogi mladi ob njih lahko odkrili očetovsko obličje Boga in materinski
obraz Cerkve.
4. Gospod Jezus, v Cerkvi si nas združil kot brate in sestre; naj to bratstvo
živimo v resničnem veselju, dobrohotni ljubezni in medsebojnem služenju.
5. Gospod Jezus, obudi v naši župniji nove duhovniške in redovniške poklice,
da se bo širilo tvoje kraljestvo in bodo mnogi našli pot k Bogu.
6. Gospod Jezus, prebudi v vseh Bogu posvečenih posebno ljubezen do
mladih, da jih bodo radi spremljali na poti življenjskega iskanja in razločevanja poklicanosti.
Odrešenik sveta, ki si obljubil, da boš izpolnil, če te bomo kaj prosili v tvojem
imenu. Ozri se na potrebe svojega ljudstva in nas usliši, ki z Očetom in Svetim
Duhom živiš in kraljuješ vekomaj. Amen.
Uvod v očenaš
V evangeliju smo slišali, kako se apostol Filip obrne na Jezusa s prošnjo: »Daj,
pokaži nam Očeta!« Jezus njemu in ostalim apostolom pove: »Poznate ga!
Vidite ga! Ko gledate mene, vidite Očeta!«
Danes pa so oči sodobnikov uprte v nas: »Dajte, kristjani, pokažite nam Očeta!«
V Jezusovem imenu prosimo drug za drugega, naj nam pomaga tako
živeti, da bomo v tem svetu odsev Očeta.
Oče naš …
Uvod v pozdrav miru
Bratje in sestre! Papež Frančišek pravi, da je »Cerkev poklicana, da bi bila
Očetova hiša, z vselej na stežaj odprtimi vrati.« Seveda gre za odprta vrata našega srca.
Odprimo se Kristusovi ljubezni in si jo med seboj izrazimo z rahlim
priklonom.
ČETRTI DAN – Misijonska Cerkev
Sreda, 4. maj
Uvod v sveto mašo
Dragi bratje in sestre! Zbrali smo se k sveti maši, pri kateri bomo molili za nove
duhovne poklice, njihovo svetost in stanovitnost. Dar duhovnih poklicev, ki so
za življenje in delovanje vsake krajevne Cerkve nujno potrebni, nam prihaja po
molitvi. Vsi smo poklicani, da molimo v ta namen. Združeni z Marijo goreče in
vztrajno prosimo, naj Bog med nami prebudi nove misijonarje z apostolskim
žarom, po katerih bo prenavljal Cerkev in svet.
Pred to sveto daritvijo pa vsako mlačnost, gluhoto in brezbrižnost za Božji klic
iz srca obžalujmo.
Prošnje vernikov
Bratje in sestre! Jezus obljublja, da »Kdor pride k njemu, ga ne bo zavrgel«.
Obrnimo se nanj in ga zaupno prosimo:
1. Za sveto Cerkev, da bi v vseh vernikih prebujala čut odgovornosti za misijonsko poslanstvo.
2. Za državne voditelje, naj bodo vedno odprti za potrebe ljudi in se odločajo
za to, kar je v blagor vseh.
3. Za misijonarje: prenavljaj v njih gorečnost za oznanjevanje Kristusovega
evangelija vsem, h katerim so poslani, v vseh preizkušnjah pa jim daj čutiti
svojo tolažbo.
4. Za naša župnijska občestva, naj podpirajo mlade z molitvijo in zgledom,
da se ne bodo bali pokazati svoje pripadnosti Kristusu.
5. Za starše, da bi zvesto živeli svojo krščansko poklicanost, v otrocih in
mladih pa gojili misijonsko gorečnost ter veselje do življenja po evangeliju.
6. Za gasilce in gasilke, ki velikodušno razdajajo svoje življenje za ljudi v stiski.
Na priprošnjo njihovega zavetnika svetega Florjana jih varuj in blagoslovi njihovo delo.
Vstali Odrešenik! Zedinjeni s teboj iščemo, kar iščeš ti, hočemo, kar hočeš ti.
Naj se nad nami, kakor nad teboj, zgodi volja nebeškega Očeta, zdaj in vekomaj. Amen.
Uvod v očenaš
Jezus ni prišel iz nebes zato, da bi vršil svojo voljo, ampak voljo tistega, ki ga je
poslal. Volja Očeta, ki ga je poslal pa je, da nič od tega, kar mu je dal, ne izgubi,
marveč vse to obudi poslednji dan. Z Jezusom tudi mi z velikodušnim srcem
ponavljajmo: »Da, Oče, zgodi se tvoja volja!«
Oče naš …
Uvod v pozdrav miru
Blaženi škof Slomšek je zapisal: »S tožbami ne bomo poboljšali sveta, ne popravili
Cerkve, ampak če vsak v svojem stanu storí, kolikor premore, bo svet hitro boljši«.
Bratje in sestre, storimo največ, kar moremo v tem trenutku: odprimo se Kristusovi
ljubezni, jo sprejmimo in si jo izrazimo med seboj.
PETI DAN – Služiti z veseljem
Četrtek, 5. maj
Uvod v sveto mašo
Cerkev vse verne izrecno vabi, da prve četrtke v mesecu preživimo v hvaležnosti
za dar evharistije in duhovništva in v prošnji za nove duhovne, zlasti
duhovniške in redovniške poklice. Ni dovolj, da v ta namen izrečemo le nekaj
molitev. Darujmo ves dan, vsa svoja premagovanja, vse molitve, delo in trpljenje …,
zlasti pa tudi daritev te svete maše.
Izprosimo vsem, ki jih Bog danes kliče v duhovniški poklic, da bodo z veseljem
odgovorili ter radostno služili kot pastirji, apostoli evangelija in Kristusovi
služabniki.
V začetku te daritve iz srca obžalujmo vsako brezbrižnost do Jezusa v sveti
evharistiji in do duhovništva, pa tudi, če smo koga na poti v duhovniški poklic
ovirali.
Prošnje vernikov
Bratje in sestre! Jezus Kristus, živi kruh iz nebes, je prišel, da bi imeli življenje
in ga imeli v izobilju. Obrnimo se nanj, ki edini lahko od znotraj prenovi srca
vernih, in ga zaupno prosimo:
1. Za naše škofe in duhovnike, naj jih tvoj Sveti Duh razsvetljuje in vodi, da
nas bodo utrjevali v živi veri, trdnem upanju in goreči ljubezni.
2. Za naše župnijske skupnosti, da bi verniki z molitvijo in opogumljajočo
besedo podpirali duhovnike, ki trpijo in doživljajo različne preizkušnje.
3. Za bogoslovce, mlade v razločevanju poklica, novince in novinke, naj se
veselijo prejetega daru poklica in se nanj pripravijo s čutom odgovornosti.
4. Za mlade pred življenjsko odločitvijo; naj najdejo dobre spovednike in
duhovne spremljevalce, ki jim bodo pomagali odkriti Božji načrt za njihovo
življenje.
5. Za duhovnike, katehete in druge vzgojitelje, naj mladim pogumno predložijo
duhovni poklic kot eno od možnosti za njihovo življenje.
6. Za bolne in trpeče, naj nikoli ne obupajo pod križem trpljenja, temveč ga
pridružujejo Jezusovemu odrešenjskemu poslanstvu za razcvet novih duhovnih poklicev.
Gospod Jezus Kristus, v tvojem imenu smo zbrani in zaupamo v tvoje obljube,
da nas boš vedno uslišal. Poglej na nas, ko te prosimo za nove duhovne
poklice, da bomo vedno bolj spoznavali tvojo voljo in po njej živeli, ki živiš in
kraljuješ vekomaj. Amen.
Uvod v očenaš
Še nekaj trenutkov in bomo prejeli Jezusa, ki o sebi pravi, da je živi kruh, ki je
prišel iz nebes. Če kdo jé od tega kruha, bo živel vekomaj. Kruh, ki ga bo dal,
pa je njegovo meso za življenje sveta. Zbrani okrog evharistične mize prosimo
Očeta: Daj nam vselej tega kruha! Daj nam vselej zadosti duhovnikov – delivcev Božjega kruha!
Oče naš …
Uvod v pozdrav miru
Cerkev bo prenovljena, ko bomo resnično živeli to, kar dejansko smo: kot Božji
otroci, med seboj pa kot bratje in sestre. Če se kdo sprašuje, kako naj to živi,
potem naj se ozre na Jezusa, ki nam je že oboje pokazal – z življenjem. Ozrimo
se na brata in sestro ob sebi z Božjim pogledom in podelimo si ljubezen, ki
izhaja iz njega.
ŠESTI DAN – Poklicani k svetosti
Petek, 6. maj
Uvod v sveto mašo
»Pravijo, da je premalo duhovnikov. To ni povsem pravilno rečeno. Premalo je
svetih duhovnikov. Če bi bilo več svetih duhovnikov, bi bilo na zemlji tudi več
svetih ljudi. Če bi izprosili s svojimi žrtvami vsako leto od Boga samo enega
svetega duhovnika, bi postal svet v kratkem času svet. Sveti duhovniki in sveti
starši bodo ohranili vernost našemu narodu tudi v težkih časih,« je zapisal
Božji služabnik Anton Vovk. Takšni sveti duhovniki se rojevajo v Božjem srcu,
zato danes na prvi petek posebej molimo zanje v tej sveti daritvi.
Prosimo tudi za Božjo iskrico svetega v sebi in se pokesajmo, če je naša molitev
premalo vztrajna.
Prošnje vernikov
Bratje in sestre, Jezusovo srce je vir moči in milosti, bogato za vse, ki ga kličejo. I
z njegove polnosti prejemamo milost za milostjo, zato se obrnimo nanj
in ga z zaupanjem prosimo:
1. Od mrtvih vstali Odrešenik, pomagaj škofom, duhovnikom in vsem služabnikom
Cerkve, da bodo zveste priče tvojega vstajenja.
2. Jezus, ki si prišel, da vržeš ogenj na zemljo in želiš, da bi se že razplamtel.
Zaneti ogenj Božje ljubezni v naših srcih, da ga bomo z veseljem prinašali
ljudem našega časa.
3. Preganjalec Savel je po tvoji milosti postal apostol narodov. Izberi in pokliči tudi
med mladimi v naših župnijah velikodušne oznanjevalce tvojega evangelija.
4. Jezus, svoje življenje si daroval za odrešenje vseh. Ozri se na tiste, ki danes
preganjajo tvojo Cerkev, in jih privedi nazaj v Očetovo hišo.
5. Gospod Jezus, odpri naša srca, da bomo vedno bolj rasli v ljubezni do
evharistije, ki je vir svetosti in kruh večnega življenja.
6. V naših semeniščih in drugih vzgojnih ustanovah se vzgajajo novi oznanjevalci
vere, naj jim naša osebna in skupna molitev izprosi obilo Božjega
blagoslova.
Gospod Jezus, ki si rekel, da brez tebe ne moremo storiti ničesar. Samo kdor
ostane v tebi, obrodi obilo sadu. Razžari naša srca z ognjem svoje Božje ljubezni,
da boš v nas in po nas bolj poznan in bolj ljubljen, ti, ki z Očetom in Svetim
Duhom živiš in kraljuješ vekomaj. Amen.
Uvod v očenaš
Molitev nas vodi v izkušnjo odnosa, ki ga je živel Jezus z Očetom; v izkušnjo
Boga, ki je očetovski in materinski hkrati; Boga, ki nam je vedno ljubeče blizu.
Kot posinovljeni Božji otroci ga kličimo:
Oče naš …
Uvod v pozdrav miru
Bratje in sestre! Kdor je okusil ljubezen Božjega srca, tega ne bo ohranil zase,
temveč bo stopil do svojih bratov in sester in jim pogumno oznanil, da v svetu
sebičnosti in sovraštva živi Ljubezen. Pogumno povejmo naprej: Jezus te ljubi!
SEDMI DAN – Mati Cerkve moli z nami
Sobota, 7. maj
Uvod v sveto mašo
Danes, na prvo soboto v mesecu, se posebej obrnimo k sveti Božji Materi, ki
je s svojim »Da« Bogu sprejela Očetov načrt, se odprla Svetemu Duhu in dala
svetu Jezusa. Vsem poklicanim naj bo Mati in mogočna priprošnjica, predvsem
pa privlačen zgled, kako ljubiti Boga, kako izpolnjevati Božjo voljo, kako
svetu prinašati Jezusa, sprejeti križ in ljubiti Cerkev.
Za vsakokrat, ko nismo sledili Božjemu Duhu in smo zanemarili odgovarjanje
na Božji klic, iz srca obžalujmo.
Prošnje vernikov
Bratje in sestre! Pri tej sveti daritvi se skupaj z Marijo obrnimo na njenega Sina
Jezusa in ga z živo vero prosimo za nove duhovne poklice ter za velikodušen
odgovor vseh poklicanih:
1. Za Cerkev, skupnost poklicanih, naj v vsakem času in na vsakem kraju z
besedami in dejanji spodbuja krščanske vrednote, ki so temelj družinskega življenja.
2. Za naše družine, da bi v njih znali starši posredovati mladim in otrokom
dragoceni zaklad svete vere in jih spremljali na poti odločanja za življenjski
poklic.
3. Za naše državne voditelje in vse, ki v naši domovini ustvarjajo javno mnenje;
naj se zavzemajo za dobro družin in ustvarjajo družinskemu življenju
prijazno okolje.
16
4. Za zakonce in vse, ki se pripravljajo na družinsko življenje, da bodo vsako
življenje cenili in ga vedno sprejemali kot velik Božji dar.
5. Za naše družine, da bodo kot domača cerkev znale svoje življenje postavljati
na trden temelj ter ga stalno prenavljati v redni skupni molitvi in
zakramentalnem življenju.
6. Za fante in dekleta, naj jih tvoj Sveti Duh vodi in okrepi, da bodo kakor
Marija pogumno izrekli svoj »Da« Božjemu klicu.
Vstali Odrešenik, na priprošnjo svoje in naše nebeške Matere odpri naša srca
za tvoje navdihe, da bomo v sodobnem svetu vedno bolj zveste priče tebe, ki
z Očetom in Svetim Duhom živiš in kraljuješ vekomaj. Amen.
Uvod v očenaš
Nobena naša molitev ni zaman in se ne izgubi. Vse obrodijo sad ob svojem
času, čeprav včasih drugačen, kot smo prosili. Kdo in na kakšen način bo
deležen milosti po naši molitvi, prepustimo Bogu. V večnosti bomo presenečeni
ugotovili, koliko ljudi je molilo za nas.
Kakor apostol Peter tudi mi recimo Gospodu: H komu naj gremo? Samo ti
imaš besede večnega življenja … Verujemo in vemo, da si ti Kristus, Božji Sin
… Móli v nas in móli z nami.
Oče naš …
Uvod v pozdrav miru
Cerkev je skupnost poklicanih, kjer ima vsak človek svoje enkratno mesto in
poslanstvo. Bog mu ga je zaupal. Če pri graditvi občestva ne damo svojega
deleža, čuti vse telo Cerkve. Med seboj nismo tekmeci, temveč bratje in sestre,
ki si pomagamo, se dopolnjujemo in se bogatimo. Potí poklicanosti so
različne, a bistvo je skupno vsem: živeti v ljubezni, svetu razodevati ljubezen
Boga. Storimo prvi korak že tukaj in zdaj …
OSMI DAN – 4. VELIKONOČNA NEDELJA (C)
Nedelja dobrega pastirja in molitve za duhovne poklice
Nedelja, 8. maj
TEMA: »POJDI IN POPRAVI MOJO CERKEV!«
Uvod v sveto mašo
Dragi bratje in sestre!
Z obhajanjem nedelje Dobrega pastirja sklepamo teden molitve za nove duhovne
poklice, ki letos poteka pod geslom: »Pojdi in popravi mojo Cerkev!«
Pred nami sta dve podobi: Kristusa kot Dobrega pastirja, ki nosi najdeno izgubljeno
ovco na ramenih, in sv. Frančiška Asiškega, ki dojame, da mora pričeti popravljati
Kristusovo Cerkev pri sebi.
Prva podoba nas vabi, da kličemo in se tako damo najti, druga pa, da se pustimo
nagovoriti za osebno in skupnostno spreobrnjenje, h kateremu smo poklicani tudi
v tem trenutku, zato priznajmo in obžalujmo svoje grehe ter prosimo odpuščanja.
Homilija
»Moje ovce poslušajo moj glas; jaz jih poznam in hodijo za menoj. Dajem jim
večno življenje; nikoli se ne bodo pogubile in nihče jih ne bo iztrgal iz moje
roke.« (Jn 10,27–28)
Na nedeljo Dobrega pastirja je prav, da spet slišimo te besede, ki izpostavljajo
normalnost odnosa med pastirjem in ovcami. Če podobo prevedemo v resničnost,
potem to pomeni normalnost odnosa med Kristusom, učlovečeno Božjo
besedo, in vsakim izmed nas, ki smo po Besedi in za to Besedo ustvarjeni.
Med njo in nami mora obstajati medsebojna prepoznavnost, ki ji sledi ljubeča
podaritev večnega življenja. Ta Beseda je namreč naš izvor in naš končni cilj.
Globoko v nas je želja in potreba po nekom, ki skrbi za nas. Ob rojstvu smo
nemočni in nebogljeni; naše življenje se ne bi nikoli ohranilo, če ne bi bilo nekoga,
ki je poskrbel za nas. Torej je ta potreba v nas že vrojena. To »skrb drugega« za
nas pravzaprav potrebujemo vse življenje, seveda v različni obliki. Tudi če se
materialno osamosvojimo in ni več drugim treba skrbeti za nas, jih potrebujemo
v duševnem in duhovnem smislu za normalen razvoj in življenje: vzajemno
potrebujemo odnose ljubezni, čustveno bližino … V to vključimo vse, kar smo
in kar imamo, saj si teh najpomembnejših reči za polno življenje ne moremo
dati sami sebi, ampak jih lahko dobimo le iz pristnih darovanjskih odnosov in
srečanj med seboj. K tej potrebi sodi tudi skrb duhovnikov in drugih duhovnih
poklicev za vse, h katerim so poslani v Kristusovem imenu.
A se tudi v tej potrebi vedno znova lahko »izgubimo«: rušimo in porušimo te
nujne vezi ter se v individualizmu, ki preide v egoizem, izpraznimo in izgubimo
v osami. Vse to se dogaja tudi v občestvu Cerkve. Zato je še kako aktualno
letošnje geslo: »Pojdi in popravi mojo Cerkev!« Poznamo ga iz življenja sv.
Frančiška Asiškega, ki je hitro ugotovil, da ne bo dovolj popraviti razpadajoče
cerkvice ob vasi, ampak bo treba nekaj narediti v oni veliki, vesoljni Cerkvi, ki
jo živi tudi sam. Razumel je, da naj začne pri sebi, da naj obrne svoje življenje
po evangeliju.
K čemu nas torej kliče današnja nedelja? K popravljanju drugih ali sebe? Najprej
sebe, kajti molitev za duhovne poklice v resnici lahko pride le iz evangeljskega
srca in tudi uslišanje teh molitev se lahko zgodi le v evangeljskem srcu, ki pa
se oblikuje v družinskih in župnijskih okoljih, ki živijo iz živega odnosa s Kristusom.
Delo za duhovne poklice se prične prav pri osebnem spreobrnjenju, a
ne samo poklicanih, ampak tudi vseh, ki lahko vplivajo na njihov verski razvoj.
Jezus s primero o ovcah in pastirju pove, da lahko samo Kristus v polnosti
poskrbi za nas, ozdravi naše rane. Videti je, kakor da celotno njegovo življenje
dobi smisel v iskanju izgubljene »ovce« – mene, tebe … Da si nas zadane na
rame in nas odnese domov, da spet vzpostavimo pristne odnose, v katerih
lahko drug drugemu zadovoljimo osnovne potrebe za srečno življenje, in
odgovorne življenjske odločitve.
Živimo v času, ki želi iz nas narediti posameznike, ki bodo popolnoma samostojni,
celo samozadostni – ki nikogar ne bi potrebovali. To se v zahodni družbi
predstavlja kot ideal. Kolikšna zmota! V razpravah okoli evtanazije, na primer,
se čuti (odkrito ali prikrito), da njeni zagovorniki pogosto ne bi želeli v starosti
ali v bolezni biti odvisni od drugih, jim biti v breme. Skratka, bojijo se, da ne
bi več mogli poskrbeti zase in bi bili odvisni od drugih. Strah jih je nečesa, kar
je globoko zapisano v naše človeško jedro, da v potrebah poskrbimo drug za
drugega in tako skupaj zorimo za večno življenje. Tako izstopa očitno nasprotje
med evangeljsko resnico o človeku, ki potrebuje drugega, in idealom človeka
našega časa, ki želi biti povsem avtonomen in samozadosten. Prvo je resnica,
drugo je iluzija.
Brez dvoma, da je tudi ta individualistična družbena klima, ki se zajeda v naše
družine in tudi župnijska občestva, eden izmed razlogov, da se manjša število
duhovnih poklicev. V deželah, ki so bolj družbeno občestveno naravnane, je
pravzaprav duhovnih poklicev veliko več: pomislimo na Afriko, predele Južne
Amerike, predele Azije …
Poglobimo se vase, vzemimo si čas in se udomačimo s Pastirjem, samo tako
bomo sredi mnogih glasov, ki jih je danes slišati okoli nas, prepoznali glas tega
Pastirja, ki želi poskrbeti za nas, a nam pustiti tudi svobodo, da odidemo, če bi
želeli. Vrata staje so odprta. A hkrati nam zagotavlja, da nas on že išče, če se
izgubimo – o tem smo lahko prepričani. Včasih se zgodi to po starših, drugič
po otrocih, prijateljih, duhovnikih, redovnicah in redovnikih, sodelavcih … Res
je domiseln tale naš Dobri pastir!
Zato nas nedelja molitve za duhovne poklice vabi, da pričnemo popravljati Kristusovo
Cerkev pri sebi, pri pogumnem življenju vere v družinah, ne na pol in
samo tu in tam, ampak celovito in vsak dan; prav tako v župnijskih občestvih,
ki so poklicana izbirati in utrjevati sinodalno pot svojega cerkvenega življenja,
ki bo dala veliko priložnosti, da poklicani zaslišijo Pastirjev glas, se nanj velikodušno
odzovejo, saj bodo imeli trdno oporo v župnijskem in družinskem
vsakdanjem življenju in odnosih.
Goreče molimo za trdne in odprte verske skupnosti in družine, ki bodo omogočale
velikodušne odgovore poklicanih, da bodo mogli postati dobri pastirji
naših verskih skupnosti po vzoru Dobrega pastirja!
Prošnje vernikov
Dobri pastir, ki išče izgubljene ovce, tankočutno prisluškuje, od kod prihaja
kakšen glas, klic, prošnja. Z zaupljivim srcem ga prosimo:
1. Dobri pastir, naj tvoja Cerkev s papežem Frančiškom na čelu pogumno
pristopi k obnovi tvoje Cerkve.
2. Dobri pastir, naj vsi, ki skrbijo za družbo, resnično delajo za skupno dobro
in tako pomagajo ustvarjati okolje, kjer se bo vsak človek lahko uresničil
po tvojem klicu.
3. Dobri pastir, daj moč vsakemu izmed nas, da bo še bolj korenito pristopil
k lastnemu spreobrnjenju in naravnal svoje življenje po evangeliju.
4. Dobri pastir, daj vsem, ki jih kličeš v duhovne poklice, poslušno in pogumno
srce, da bodo zmogli odgovoriti na tvoj klic; njihovim domačim pa svobodno
srce, da jih pri tem podprejo.
5. Dobri pastir, vse naše rajne brate in sestre, še posebej te, ki se jih danes
spominjamo, prinesi na svojih ramah v Očetovo hišo.
Dobri pastir, po svoji modrosti usliši naše prošnje, nam pa daj moč, da bomo
pri njih izpolnitvi tvorno in velikodušno sodelovali, da bo naše življenje vedno
bolj v slavo in čast Očetu po Tebi v Svetem Duhu. Amen.
Zahvala po obhajilu
Dobri pastir, v obhajilu smo doživeli, da si nas »našel« v naši izgubljenosti,
hvala ti za to milostno dogajanje! Ko se nam daješ v hrano, nas spreminjaš vase
in rastemo kot tvoje skrivnostno telo – Cerkev. Tako v našem (župnijskem)
občestvu živiš ti sam in nas oživljaš kot svoje ude.
Veseli in vedno znova presenečeni smo, da nas želiš imeti za svoje sodelavce
in po nas delovati na vseh področjih življenja. Naj nas moč tega svetega obhajila,
v katerem smo se še tesneje združili s teboj, utrdi tudi v gorečnosti za
delo za duhovne poklice.
Hvala ti, da nas pošiljaš, da pripravljamo življenjska okolja, kjer boš lahko klical
naše brate in sestre, naše otroke, tudi v duhovne poklice; hvala za okolje, v
katerem se ti bodo lahko velikodušno odzvali. Nakloni nam pogum, da bo vsak
upal prositi: pokliči koga tudi iz naše družine.