Papež Frančišek med govorom udeležencem plenarnega zasedanja Papeške akademije za družbene vede. (Vatican Media)
Papež Frančišek je v petek, 29. aprila 2022, sprejel v avdienco udeležence plenarnega zasedanja Papeške akademije za družbene vede. Po uvodnih besedah prof. Zamagnija, predsednika akademije, je zbrane nagovoril papež Frančišek.
»Spoštovane gospe in gospodje! Izrekam vam dobrodošlico in vam voščim uspešno delo na tem plenarnem zasedanju Papeške akademije za družbene vede. Zahvaljujem se prof. Zamagniju za njegove prijazne in pronicljive besede.
Svojo pozornost ste usmerili v resničnost družine. Cenim to izbiro in tudi perspektivo, v skladu s katero jo obravnavate, torej kot »odnosno dobrino«. Vemo, da družbene spremembe spreminjajo življenjske pogoje zakonske zveze in družin po vsem svetu. Poleg tega trenutni kontekst dolgotrajne in večkratne krize postavljajo v hudo preizkušnjo projekte stabilnih in srečnih družin. Na to stanje se lahko odzovemo s ponovnim odkrivanjem vrednosti družine kot začetnika in izvora družbenega reda, kot vitalne celice bratske družbe, ki je sposobna skrbeti za skupni dom.
Družina je skoraj vedno na prvem mestu na lestvici vrednot različnih ljudstev, saj je vpisana v samo naravo žensk in moških. V tem smislu zakon in družina nista zgolj človeški instituciji, kljub številnim spremembam, ki so jih poznali skozi stoletja, ter kulturnim in duhovnim razlikam med različnimi narodi. Onkraj vseh razlik se pokažejo skupne in trajne lastnosti, ki kažejo veličino in vrednost zakona in družine. Če pa to vrednoto doživljamo na individualističen in privatističen način, kot je to delno na Zahodu, je družina lahko v kontekstu družbe izolirana in razdrobljena. Tako se izgubijo družbene funkcije, ki jih družina izvaja med posamezniki in v skupnosti, predvsem do najšibkejših, kot so otroci, invalidi in starejši, ki niso samooskrbni.
Gre torej za vprašanje razumevanja, da je družina dobrina za družbo, ne kot preprosto združevanje posameznikov, ampak kot odnos, ki temelji na »vezi medsebojne popolnosti«, če uporabimo izraz sv. Pavla (prim. Kol 3,12-14). Človek je pravzaprav ustvarjen po podobi in podobnosti Boga, ki je ljubezen (prim. 1Jn 4,8,16). Vzajemna ljubezen med moškim in žensko je odsev absolutne in neuničljive ljubezni, s katero Bog ljubi človeka, ki mu je namenjeno, da bo rodoviten in izpolnjen v skupnem delu družbenega reda in skrbi za stvarstvo.
Družina kot dobrina ni združevalne vrste, torej ne sestoji iz združevanja virov posameznikov, da bi povečali uporabnost vsakega posebej, ampak je odnosna vez popolnosti, ki je sestavljena iz podeljevanja odnosov zveste ljubezni: zaupanja, sodelovanja, vzajemnosti, iz katerih izhajajo dobrine posameznih družinskih članov in s tem njihova sreča. Tako razumljena družina, ki je sama po sebi odnosna dobrina, postane tudi vir številnih dobrin in odnosov za skupnost, kot so dober odnos z državo in drugimi združenji družbe, solidarnost med družinami, sprejemanje tistih, ki so v težavah, pozornost na najmanjše, nasprotje proti procesom obubožanja, itd.
Ta popolna vez, ki bi jo lahko poimenovali specifični »družbeni genom«, je sestavljena iz ljubečega delovanja, motiviranega s podaritvijo, iz življenja po pravilu velikodušne vzajemnosti in rojevanja. Družina počlovečuje osebe skozi odnos »mi« in hkrati spodbuja legitimne razlike vsakega posebej. To, pozor, je zelo pomembno za razumevanje tega, kaj je družina, saj ni samo združevanje oseb.
Družbena misel Cerkve pomaga razumeti to družini lastno odnosno ljubezen, kot je poskušala storiti apostolska spodbuda Amoris Laetitia in se tako vsadila v brazdo velikega izročila ter skupaj z njim naredila korak naprej.
En vidik, ki bi ga rad poudaril, je, da je družina kraj sprejemanja. O tem se ne govori veliko, a je zelo pomembno. Njene dobre lastnosti se na poseben način kažejo v družinah, kjer so ranljivi ali invalidni člani. Te družine razvijejo posebne vrline, ki krepijo sposobnost ljubezni in potrpežljivega prenašanja težav življenja. Pomislimo na rehabilitacijo bolnih, sprejem migrantov in nasploh na socialno vključevanje tistih, ki so žrtve marginalizacije, v vseh družbenih sferah, še posebej na področju zaposlovanja. Celostna oskrba na domu za osebe s težjimi invalidnostmi sproži v družinskih članih tisto zmožnost oskrbe, ki se zna odzvati na posebne potrebe vsakega posebej. Pomislite tudi na družine, ki ustvarjajo koristi za celotno družbo, vključno z družinami posvojitelji in rejniškimi družinami. Družina je – vemo – glavni protistrup za revščino, tako materialno kot duhovno, kakor tudi proti problemu demografske zime oziroma neodgovornega materinstva in očetovstva. Te dve stvari je potrebno poudariti. Demografska zima je nekaj resnega. Zlasti tukaj v Italiji je to še bolj resno kot v drugih državah Evrope. Neodgovorno materinstvo in očetovstvo pa je še druga resna stvar, na katero je potrebno računati, da se ne bi zgodila.
Družina postaja vez popolnosti in tako odnosna dobrina, čim bolj vzcveti njej lastna narava, tako sama iz sebe kot s pomočjo drugih ljudi in institucij, tudi vladnih. V vseh državah je treba spodbujati socialno, gospodarsko in kulturno »družini prijazno« politiko. Na primer politike, ki omogočajo usklajevanje med družino in delom; fiskalne politike, ki priznavajo družinska bremena in podpirajo izobraževalne funkcije družin s sprejemanjem ustreznih instrumentov fiskalne pravičnosti; politike sprejemanja življenja; socialne, psihološke in zdravstvene storitve, osredotočene na podporo odnosom para in starševskim odnosom.
Družini prijazna družba je možna, saj se je družba rodila in razvila iz družine. Vse ni mogoče pripisati pogodbi, niti vsega ni mogoče vsiliti z ukazom. Dejansko, ko civilizacija izkorenini iz svoje zemlje drevo zastonjskosti, postane njen propad neustavljiv. Kajti družina je osnovni sadilec drevesa zastonjskosti. Odnos, ki se izvaja v družini, ne temelji na osi koristnosti ali interesa, temveč na osi bivanja, ki se ohranja tudi, ko odnosi razpadejo. Rad bi poudaril to o zastonjskosti, saj se ne misli veliko na to. Zelo pomembno je, vključiti ga v razmišljanje o družini. Zastonjskost družine je v daru, torej v zastonjskem podarjanju in sprejemanju.
Verjamem, da obstaja nekaj pogojev za ponovno odkritje lepote družine. Prvi je, da odstranimo iz uma »sivo mreno« ideologij, ki nam preprečuje, da bi videli resničnost. To je pedagogika notranjega učitelja – Sokrata in sv. Avguština – in ne tista, ki preprosto išče soglasje. Drugi pogoj je ponovno odkritje ujemanja med naravno in zakramentalno poroko. Ločitev med obema se namreč po eni strani konča tako, da o zakramentalnosti razmišljamo kot o nečem dodanem, nebistvenem, po drugi strani pa se tvega, da institucijo družine prepustimo tiraniji umetnega. Tretji pogoj, kot spomni Amoris Laetitia, je zavedanje, da milost zakramenta zakonske zveze – ki je »družbeni« zakrament par excellence – zdravi in povzdiguje celotno človeško družbo in je kvas bratstva. »Zakramentalna milost, ki izvira iz skrivnosti učlovečenja in velike noči, v kateri je Bog izrazil vso svojo ljubezen do človeštva in se z njim najtesneje združil, dejansko oblikuje in krepi celotno življenje zakoncev, celotno mrežo odnosov, ki jo pleteta med seboj, s svojimi otroki in svetom« (št. 74).
Ob tem, ko vam izročam ta premišljevanja, vam še enkrat zagotavljam svojo hvaležnost, hvaležnost za dejavnosti te Papeške akademije in svoje molitve za vas in vaše družine. Iz srca vas blagoslavljam. In tudi vi, prosim, ne pozabite moliti zame. Hvala!«