1. BERILO
Svojega obraza ni skrival pred sramotenjem (tretji spev Gospodovega služabnika)
Berilo iz knjige preroka Izaija (Iz 50,4-7)
Gospod Bog mi je dal jezik učencev: da bi znal krepiti omagujoče, zgodaj mi zbuja besedo, zgodaj mi zbuja uho, da prisluhnem kakor učenci. Gospod Bog mi je odprl uho in jaz se nisem upiral, nisem se umaknil nazaj. Svoj hrbet sem nastavljal tistim, ki so me bíli, svoje lice tistim, ki so mi pulíli brado. Svojega obraza nisem skrival pred sramotenjem in pljunki. Gospod Bog mi pomaga, zato se nisem dal zmesti. Zato sem narédil svoj obraz kakor kremen, saj sem vedel, da ne bom osramočen.
PSALM 22
Odpev: »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?«
Vsi, ki me vidijo, me zasmehujejo,
kremžijo ustnice, zmajujejo z glavo:
»Prepústil se je Gospodu, naj ga reči,
naj ga osvobodí, saj ima z njim veselje.«
Odpev: »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?«
Tolpe psov so me obkrožíle,
drhal hudobnežev me je obkolíla.
Prebôdli so mi roke in noge,
vse svoje kosti lahko preštejem.
Odpev: »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?«
Oni pa me gledajo, pasejo oči na meni.
Razdeljujejo si moja oblačila in za mojo suknjo žrebajo.
Ti pa, Gospod, ne bodi daleč!
Moja moč, hiti mi pomagat!
Odpev: »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?«
Oznanjal bom tvoje ime svojim bratom,
sredi zbora te bom hvalil.
Tisti, ki se bojite Gospoda, hvalite ga,
ves Jakobov zarod, častite ga!
Odpev: »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?«
2. BERILO
Ponižal se je, zato ga je Bog povzdignil
Berilo iz pisma apostola Pavla Filipljanom (Flp 2,6-11)
Čeprav je bil Jezus Kristus v Božji podobi, se ni oklepal svoje enakosti z Bogom, ampak je sam sebe izničil, tako da je prevzel podobo hlapca in postal podoben ljudem. Po zunanjosti je bil kakor človek in je sam sebe ponižal, tako da je postal pokoren vse do smrti, smrti na križu. Zato ga je Bog povzdignil nad vse in mu podélil ime, ki je nad vsakim imenom, da se v Jezusovem imenu pripogne vsako koleno teh, ki so v nebesih, na zemlji in pod zemljo, in da vsak jezik izpove, da je Jezus Kristus Gospod, v slavo Boga Očeta.
EVANGELIJ
Vrstica pred evangelijem
Kristus je za nas postal pokoren vse do smrti, smrti na križu. Zato ga je Bog povzdignil in mu podélil ime, ki je nad vsakim imenom.
Blagoslovljen, ki prihaja v Gospodovem imenu
Iz svetega evangelija po Luku (Lk 22,14-23,56)
Ko je prišla ura, je Jezus sédel k mizi in apostoli z njim. In rekel jim je: »Srčno sem želel jesti z vami to velikonočno večerjo, preden bom trpel, kajti povem vam, da je ne bom več jedel, dokler ne bo dopolnjena v Božjem kraljestvu.« In vzel je kelih, se zahvalil in rekel: »Vzemite to in si razdelite med seboj, kajti povem vam, odslej ne bom več pil od sadu vinske trte, dokler ne pride Božje kraljestvo.« In vzel je kruh, se zahvalil, ga razlomil, jim ga dal in rekel: »To je moje telo, ki se daje za vas. To delajte v moj spomin.« Prav tako je po večerji vzel tudi kelih in rekel: »Ta kelih je nova zaveza v moji krvi, ki se preliva za vas.
Toda glejte, roka mojega izdajalca je z menoj pri mizi. Sin človekov sicer gre, kakor je določeno, toda gorje tistemu človeku, ki ga izdaja.« Apostoli pa so se začeli spraševati, kdo izmed njih bo to stóril. Med njimi je nastal tudi prepir, kateri izmed njih se zdi največji. On pa jim je rekel: »Kralji narodov gospodujejo nad njimi in njihovi oblastniki se imenujejo ›dobrotniki‹. Med vami pa naj ne bo takó, ampak največji med vami naj bo kakor najmlajši in predstojnik kakor strežnik. Kdo je namreč večji: kdor sedi pri mizi ali kdor streže? Mar ne tisti, ki sedi? Jaz pa sem sredi med vami kakor tisti, ki streže. Vi ste vztrajali z menoj v mojih preizkušnjah. Prepuščam vam kraljestvo, kakor ga je meni prepustil moj Oče, da boste jedli in pili pri moji mizi v mojem kraljestvu in sedeli na prestolih ter sodili dvanajst Izraelovih rodov.
Simon, Simon! Glej, satan vas je hôtel dobiti, da bi vas presejal kakor pšenico. Jaz pa sem molil zate, da ne opeša tvoja vera. Ko se boš nekoč spreobrnil, utŕdi svoje brate.« Peter mu je rekel: »Gospod, s teboj sem pripravljen iti tudi v ječo in smrt.« On pa je dejal: »Povem ti, Peter, danes petelin ne bo zapel, dokler ne boš trikrat utájil, da me poznaš.«
In rekel jim je: »Ko sem vas poslal brez denarnice, brez torbe in obutve, ali ste kaj pogrešali?« Dejali so: »Nič.« Rekel jim je: »Kdor ima denarnico, naj jo zdaj vzame, prav tako tudi torbo; in kdor nima meča, naj proda svojo suknjo in si ga kupi. Povem vam namreč, da se mora na meni izpolniti to, kar je pisano: ›Med hudodelce je bil prištet.‹ To, kar se nanaša name, se bliža izpolnitvi.« Rekli so: »Gospod, glej, tukaj sta dva meča.« On pa jim je dejal: »Dovolj je.« Šel je ven in se kakor ponavadi napótil proti Oljski gori. Tudi učenci so šli z njim.
Ko je prišel na tisti kraj, jim je rekel: »Molíte, da ne pridete v skušnjavo!« sam pa se je oddáljil od njih približno za lučaj kamna. Padel je na kolena in molil: »Oče, če hočeš, daj, da gre ta kelih mimo mene, toda ne moja volja, ampak tvoja naj se zgodí.« Prikazal se mu je angel iz nebes in ga krepčal. Ko ga je obšel smrtni boj, je še bolj goreče molil. Njegov pot je postal kakor kaplje krvi, ki padajo na zemljo. Ko je vstal od molitve, je šel k učencem in jih našel, da so od žalosti zaspali. Rekel jim je: »Kaj spite? Vstaníte in molíte, da ne pridete v skušnjavo.« Medtem ko je še govóril, je prišla množica.
Pred njo je hodil eden izmed dvanajsterih, ki se je imenoval Juda. Približal se je Jezusu, da bi ga poljubil. Jezus pa mu je rekel: »Juda, s poljubom izdajaš Sina človekovega?« Ko so ti, ki so bili okrog njega, videli, kaj se bo zgodilo, so rekli: »Gospod, naj udarimo z mečem?« In eden izmed njih je udaril po služabniku vélikega duhovnika in mu odsekal desno uho. Jezus je odgovóril: »Nehajte! Dovolj je!« In dotaknil se je ušesa ter ga ozdravil. Vélikim duhovnikom, poveljnikom v templju in starešinam, ki so prišli nadenj, pa je rekel: »Kakor nad razbojnika ste prišli z meči in koli. Dan na dan sem bil med vami v templju, in niste dvignili rok nadme. Toda to je vaša ura in oblast temè.« Zgrabili so ga torej in odvedli.
Pripeljali so ga v hišo vélikega duhovnika; Peter pa je šel od daleč za njim. Sredi dvorišča so zakuríli ogenj, in ko so sedli skupaj, je Peter sédel mednje. Ko ga je videla neka dekla, da sedi pri ognju, je uprla vanj oči in rekla: »Tudi ta je bil z njim.« On pa je tajil in dejal: »Ne poznam ga, žena.« Kmalu nato ga je videl nekdo drug in pripomnil: »Tudi ti si izmed njih.« Peter pa je rekel: »Človek, nisem.« Kakšno uro pozneje je spet nekdo drug zatrjeval: »Res je, tudi ta je bil z njim, saj je vendar Galilejec.« Peter pa je rekel: »Človek, ne vem, kaj praviš.« In tisti trenutek, ko je še govóril, je petelin zapel. In Gospod se je obrnil in se ozrl na Petra in Peter se je spomnil Gospodove besede, kako mu je rekel: ›Preden bo danes petelin zapel, me boš trikrat zatájil.‹ In šel je ven in se bridko zjokal.
Možje, ki so imeli Jezusa vklenjenega, so ga zasmehovali in pretepali. Zakrili so mu obraz in ga spra- ševali: »Prerokuj, kdo te je udaril.« In še veliko drugih kletev so izrekali zoper njega. Ko se je zdanilo, so se zbrali starešine ljudstva, véliki duhovniki in pismouki ter ga privedli pred svoj véliki zbor. Rekli so: »Povej nam, ali si ti Mesija!« Rekel jim je: »Če vam povem, mi gotovo ne boste verjeli. In če vas vprašam, mi gotovo ne boste odgovorili. Toda odslej bo Sin človekov sedél na desnici Božje Moči.« Vsi so dejali: »Ti si torej Božji Sin?« Rekel jim je: »Vi pravite, da sem.« Oni pa so dejali: »Kaj potrebujemo še pričevanja, saj smo sami slišali iz njegovih ust.«
Vzdignila se je vsa množica in ga peljala k Pilatu. Začeli so ga tožiti in so govorili: »Tega smo zalotili, da zavaja naš narod in brani dajati cesarju davke ter pravi, da je Mesija, kralj.« Pilat ga je vprašal: »Si ti judovski kralj?« On pa mu je odgovóril: »Ti tako praviš.« Pilat je rekel vélikim duhovnikom in množici: »Nobene krivde ne najdem na tem človeku.« Oni pa so še bolj pritiskali in govorili: »Ljudstvo hujska, ko uči po vsej Judeji, od Galileje, kjer je začel, pa vse do sèm.« Ko je Pilat to slišal, je vprašal, ali je ta človek Galilejec. In ko je zvedel, da je izpod Herodove oblasti, ga je poslal k Herodu, ki je tudi bil tiste dni v Jeruzalemu.
Ko je Herod zagledal Jezusa, se je zelo razvesélil. Že precej časa ga je namreč želel videti, ker je slišal o njem. Pričakoval je, da ga bo videl narediti kakšno znamenje. Spraševal ga je z mnogimi besedami, Jezus pa mu ni nič odgovóril. Véliki duhovniki in pismouki so stali zraven in ga silovito obtoževali. Herod ga je skupaj s svojimi vojaki zasramoval, ga v posmeh ogrnil v bleščeče oblačilo in poslal nazaj k Pilatu. Tisti dan sta se Herod in Pilat spoprijateljila; prej sta se namreč sovražila.
Pilat je sklical vélike duhovnike, voditelje in ljudstvo ter jim rekel: »Pripeljali ste mi tega človeka, češ da zavaja ljudstvo, jaz pa sem ga vpričo vas zaslišal in ni- sem našel na njem nobene krivde v stvareh, zaradi katerih ga tožite. Tudi Herod je ni našel, ker ga je poslal nazaj k nam. Glejte, nič takega ni stóril, zaradi česar bi zaslužil smrt. Dal ga bom torej pretepsti in ga izpústil.« Tedaj so vsi hkrati zavpili: »Proč s tem! Izpústi nam Barába!« Tega so namreč vrgli v ječo zaradi upora, ki je nastal v mestu, in zaradi umora. Pilat jih je znova nagovóril, ker je hôtel izpustiti Jezusa. Oni pa so kar naprej vpili: »Križaj, križaj ga!« Še tretjič jih je vprašal: »Kaj je vendar hudega stóril? Ničesar, kar bi zaslužilo smrt, nisem našel na njem; dal ga bom torej pretepsti in ga izpústil.« Oni pa so še vedno na ves glas kričali in zahtevali, naj ga križa. In njihovo vpitje je postajalo vse glasnejše. Pilat je razsodil, naj se izpolni njihova zahteva. Izpústil je tistega, ki je bil vržen v ječo zaradi upora in umora in so ga zahtevali, Jezusa pa je izróčil njihovi volji.
Ko so ga odvedli, so prijeli Simona iz Cirene, ki je prihajal s polja, in mu naložili križ, da ga je nesel za Jezusom. Za njim je šla velika množica ljudstva, tudi žene, ki so se tolkle po prsih in jokale zaradi njega. Jezus pa se je obrnil k njim in rekel: »Hčere jeruzalemske, ne jokajte nad menoj, temveč jokajte nad seboj in nad svojimi otroki! Glejte, prišli bodo namreč dnevi, ob katerih porečejo: ›Blagor nerodovitnim! Blagor njim, ki niso rodile, in prsim, ki niso dojile!‹ Takrat bodo začeli govoriti goram: ›Padite na nas!‹ in gričem: ›Pokrijte nas!‹ Kajti če z zelenim lesom delajo takó, kaj se bo zgodilo s suhim?«
Gnali pa so še dva druga, ki sta bila hudodelca, da bi ju skupaj z njim usmrtili. In ko so prišli na kraj, ki se imenuje Lobanja, so tam križali njega in oba hudodelca, enega na desnici in enega na levici. Jezus je govóril: »Oče, odpústi jim, saj ne vedo, kaj delajo.« Ko so si delili njegova oblačila, so zanje žrebali. Ljudstvo pa je stalo zraven in gledalo. Celo voditelji ljudstva so se norčevali iz njega in govorili: »Druge je rešil, naj reši sebe, če je on Božji Mesija in Izvoljenec.« Posmehovali so se mu tudi vojaki; pristopali so in mu ponujali kisa. Govorili so: »Če si judovski kralj, reši samega sebe.« Nad njim je bil tudi napis: ›Ta je judovski kralj.‹
Eden od hudodelcev, ki sta visela na križu, ga je preklinjal in mu govóril: »Ali nisi ti Mesija? Reši sebe in naju!« Drugi pa mu je odgovóril in ga svaril: »Ali se ne bojiš Boga, saj te je zadela enaka obsodba? In naju po pravici, kajti prejemava primerno povračilo za to, kar sva storila; ta pa ni stóril nič hudega.« In govóril je: »Jezus, spomni se me, ko prideš v svoje kraljestvo!« In on mu je rekel: »Resnično, povem ti: Danes boš z menoj v raju.«
Bilo je že okrog šeste ure, ko se je stemnilo po vsej deželi do devete ure, ker sonce ni dajálo svetlobe. Zagrinjalo v templju se je pretrgalo po sredi. Jezus je zaklical z močnim glasom in rekel: »Oče, v tvoje roke izročam svojo dušo.« In ko je to rekel, je izdihnil.
(Pokleknemo in ostanemo nekaj trenutkov v sveti tihoti.)
Ko je stotnik videl, kaj se je zgodilo, je slavil Boga in dejal: »Zares, ta človek je bil pravičen.« In ko so vse množice, ki so se zbrale, da bi gledale, videle, kaj se je zgodilo, so se nazaj grede tolkle po prsih. Vsi njegovi znanci pa so stali daleč proč; prav tako tudi žene, ki so ga spremljale od Galileje sèm in so to gledale. Prišel je tudi mož, ki mu je bilo ime Jožef. Bil je član vélikega zbora, dober in pravičen mož, ki ni soglašal z njihovim sklepom in ravnanjem. Doma je bil iz judovskega mesta Arimateje in je pričakoval Božje kraljestvo. Ta je stopil k Pilatu in prosil za Jezusovo telo. In snel ga je s križa, ga zavil v kos platna in položil v grob, izdólben v skalo, kamor ni bil še nihče položèn. Bil je dan pripravljanja in bližala se je sobota. Žene, ki so prišle z Jezusom iz Galileje, so šle za Jožefom. Videle so grob in kako je bilo njegovo telo položeno. Nato so se vrnile ter pripravile dišave in miro. V soboto pa so po zapovedi počivale.
Pogled, ki odpušča
Vstopamo v velike skrivnosti naše vere. Tako velike, da lahko srce le umolkne ter prisluhne največji simfoniji Božje ljubezni. Tisti simfoniji, ki pušča brez besed.
Že prerok Izaija govori o jeziku učencev, ki je namenjen krepitvi omagujočih. To pa lahko doseže samo beseda, ki je rojena iz poslušanja Besede. Zato Gospod tudi nam zgodaj zbuja uho, da bi tudi mi prisluhnili kakor učenci.
Gospod Bog mi je odprl uho in jaz se nisem upiral, nisem se umaknil nazaj.
Vsi vemo, kako radi se umaknemo nazaj, ko je potrebno slišati kaj težkega, kaj takega, kar zareže do jedra. Beseda tega velikega tedna in te cvetne nedelje zareže in izreže vse naše napačne predstave o Mesiju, o učencih ter o nas samih. Pokaže nam Učenika, ki za svoj slovesni vhod v Jeruzalem izbere oslička, na katerem še nikoli ni sedel noben človek.
Sedenje na osličku predstavlja držo krotkosti, držo tistega, ki se pusti peljati kakor jagnje, ki gre v zakol. Kajti prišla je Njegova ura, da vzpostavi novo Kraljestvo, kraljestvo miru, služenja in odpuščanja.
Čeprav je bil v Božji podobi, se ni oklepal enakosti z Bogom, temveč je izničil sam sebe in s tem vse naše napačne predstave o vzvišenem in oddaljenem Bogu. Ta Bog se razodene kot hlapec. Hlapec in berač človeške ljubezni. Tisti, ki se poniža pod dno, da bi rešil vse, ki so dosegli dno.
Ko je Gospod poslal v vas dva učenca, jima je glede oslička naročil: “Odvežita ga in odpeljita!”
V evangeliju je beseda odvezati uporabljena še na 2 drugih mestih. Ko Jezus sreča sključeno ženo, ki jo ozdravi v soboto in ga zato ujetniki črke postave po klasični navadi napadejo, to ženo poimenuje Abrahamova hči, ki jo je bilo potrebno rešiti, saj jo je satan imel zvezano 18 let. Če torej vsak od teh “zvezancev” postave v soboto odveže svojega vola ali osla od jasli in ga žene napajat, koliko bolj je potrebno odvezati sinove!
Tretjič glagol odvezati evangelist Janez uporabi pri vstajenju Lazarja, ko Jezus ljudem naroči: “Razvežite ga in pustite, naj gre”
Razvezati, odvezati je tako že na neki način velikonočni glagol, saj je velikonočni prehod prav v razvezovanju spon ter osvobajanju krivičnih jarmov, da bi ujetniki končno okusili svobodo.
Kristus je prišel prav za to.
Način, kako to počne, pa preseneča. Vse po vrsti; učence, farizeje, mimoidoče in nas. Nemogoče je namreč, da bi lastno osvoboditev kdo pričakovali v obliki Ljubezni, ki se pusti peljati na osličku, ki umiva noge, se pusti prijeti z meči in koli ter odpeljati v veliko igro med Kajfom, Pilatom, Herodom in Judi, se pusti raniti, prebosti in križati, sneti, poviti v povoje kakor tisto noč v Betlehemu … in tretji dan vstati.
Kdo bi lahko pričakoval tak scenarij? In četudi je bil trikrat napovedan, ne dojamemo, ko se dogaja nam, ko se odvija v našem življenju.
Pasijon kakor ga opisuje Luka ima ogromno likov, ki nas tiho sprašujejo, kam bi se dali mi?
A še preden kdorkoli pade v kakršno koli krivdo, se je najbolje takoj vrniti k Izaiju, ki nas spominja na odprto uho, ki se ne umika nazaj. Ni torej bistvo, da sodimo sebe in svoje grehe, temveč, da zremo to, kar je za nas storila Ljubezen.
Da odpremo uho in se ne umikamo nazaj. Ne ob prizorih Ljubezni, ki umiva noge, ne ob navidezni zmagi zločina ne ob izdajstvu. Kajti odprto uho odpira tudi pravi pogled.
V pasijonu kakor ga je zapisal Luka, en od pogledov posebej izstopa. Tisti, ki ga Gospod nameni Petru v trenutku, ko Peter izkusi svojo pasho poraza. To je pogled, ki odpušča še preden se Peter zjoče. Pogled, ki odpušča pred kesanjem in prav zato, ker je ponujen prvi, omogoča vrnitev.
Ta pogled je Petra dokončno sezul lastnih predstav o sebi in o Bogu. Sezul ga je in opral v solzah, da bi končno lahko videl prav. Videl zastonjskost Ljubezni, ki ne potrebuje nastopaštva, ne potrebuje tekme o tem, kdo je največji, potrebuje pa srce, ki se pusti srečati temu Božjemu pogledu, ki takrat, ko se mi šele zavemo, da nas je greh slekel, ta pogled že oblači. V novo oblačilo sinovstva.
Ljubezen je torej odločena in je gre do konca. Da bi poiskala slepega, zaprtega človeka in mu vrnila oko, ki bo zmoglo videti svetlobo Jutra tretjega dne. Ki bo zmoglo videti sebe, objetega v pogled Ljubezni ter z očesom, ki se je umilo v zakramentu Usmiljenja, gledati tudi na svet. In ga tako oblačiti v suknjo ljubljenih.
Vir: blog Anje Kastelic, Bom vrgla mreže Foto: Unsplash Obj.: M. B.
Moč občestva
Še zadnje postno razmišljanje, na zadnji postni petek pred velikim petkom, ki je dan, ko človek umolkne…
Jezus ni naredil vseh korakov za naše odrešenje; odločitev, kako bomo po poti hodili, je še vedno odločitev vsakega človeka.
Jožef Poje
OZNANILA
Godovi in pomembni dnevi ta teden: jutri goduje Stanislav, škof, mučenec, na Veliki četrtek je spomin Jezusove zadnje večerje, na Veliki petek spomin Jezusove smrti, na Veliko soboto se spominjamo Jezusa v grobu, v nedeljo je Velika noč – največji krščanski praznik – Jezusovo vstajenje od mrtvih.
Priložnost za sveto spoved bo danes popoldne od 14.30 dalje. Na razpolago bosta dva duhovnika od drugod. Ob 15.30 bo tiha sv. maša.
Svete maše ta teden bodo zvečer ob 19h prav tako Obredi Velikega tedna.
Vsi vabljeni k slovesni zahvalni maši na Veliki četrtek. Ob izhodu boste lahko oddali vaše postne darove. Škofje so sklenili, da bo nabirka na praznik velikega četrtka namenjena za Ukrajino. Molitev pred Najsvetejšim do 22. ure bodo vodili molivci vključeni v različne molitvene skupine.
Na Veliki petek bo ob 16h s spremljavo kitare in s pesmijo družinski križev pot: Ljudje se zbirajo ob poti, prihaja Jezus jim naproti. Počasi, sklonjen mimo gre, nemirno bije mu srce … bodo na veliki petek brali bodoči prvoobhajanci skupaj s svojimi družinami. Po dveh letih premora se bomo spet zbrali ob farni cerkvi. Letos smo si izposodili besedilo avtorice Berte Golob, ki je pospremljeno s prošnjami poljanske fare. Prisrčno vabljeni, da vabilo delite naprej z vsemi, s katerimi bi radi podelili delček skrivnosti velikega tridnevja.
Obredi Velikega petka se bodo začeli ob 19h. Pri branju pasijona – poročila o Jezusovem trpljenju bodo sodelovali letošnji kandidati za birmo. Nabirka ta dan je namenjena za vzdrževanje svetih krajev v Jezusovi deželi.
Na Veliko soboto bo ob 7h molitev v Božjem grobu nato bomo blagoslovili ogenj. Obred blagoslova velikonočnih jedil na podružnicah bo po ustaljenem urniku. V farni cerkvi bosta dva blagoslova: prvi blagoslov bo ob 13h drugi ob 18h. Vaši darovi ob blagoslovih jedil so vaš celoletni prispevek (neke vrste bira) kot izraz hvaležnosti župniku za njegovo delo v župniji.
Velikonočna vigilija bo v nedeljo zjutraj ob 5h, vstajenjska sv. maša s procesijo ob 10h. Pri obeh mašah bo »ofer« – darovanje za potrebe župnije.
Veroukarji imajo ta teden veroučno uro skupaj s starši v četrtek zvečer ob 19h, v petek nižja stopnja ob 16h pri križevem potu, višja stopnja prav tako s starši ob 19h pri obredih velikega petka. Birmanci začnejo birmansko devetdnevnico na Veliki četrtek. Vabljeni tudi starši in botri.
Jutri bom ves dan na razpolago za obisk bolnikov in ostarelih. Povabite k vsem, ki ne bodo mogli praznovati Velike noči z nami v cerkvi. Omogočite jim dotik Boga in radost Velike noči! Ne iščite me za cerkven pogreb, če niste pravočasno poklicali duhovnika k bolniku ali ostarelemu za časa življenja. Jutri imate priložnost…
Ključarje prosim, da pripravijo vse potrebno za procesijo. Za nošnjo neba letos poskrbijo ključarji Gabrške gore in Sv. Križa.
Od oljčnih vejic se je nabralo 300 EUR. Bog lonaj v imenu tistih, ki bodo dar prejeli.
SVETE MAŠE
PO 11. 4. 19,00:+ Marija Podobnik, 3. obl.
TO 12. 4. 19,00:+ Rado Pintar
SR 13. 4. 19,00: + Selly Šubic
ČE 14. 4. 19,00: + Janez Jelovčan
PE 15. 4. 16,00: Družinski križev pot
19,00: Obredi Velikega tedna
SO 16. 4. 7,00: Molitev v Božjem grobu in blagoslov ognja
13,00 – 18,00: Blagoslovi velikonočnih jedil
NE 17. 4. 5,00: Za župljane
10,00: ++ Starši Končan
+ Frančiška Lavtar, 30. obl.
Pozdravljeni in lepo vabljeni k ogledu oddaje Obzorja duha na cvetno nedelo ob 11.20 na TV Slovenija prvi program,
POT V VELIKO NOČ,
pomen blagoslova zelenja in procesije na nedeljo Gospodovega trpljenja v bogoslužni prostor,
pomen velikega četrtka, velikega petka in velike sobote,
na sinodalni poti, s pričevanjem pastirja in njegove široke družine ter vatikanskima floristoma,
v nedeljo Vas bom veseli!
V imenu sodelavcev sestra Romana fmm
Vabim pa Vas tudi:
– v sredo ob 22.55 na TVSLO 1 prisluhnite pogovoru metropolitov v oddaji Sveto in svet,
– na veliki petek ob 18. uri k prenosu evangeličanskega bogoslužja iz Gornjih Petrovcev in
ob 21h na TVSLO 2 k molitvi križevega pota s papežem Frančiškom, letos iz rimskega Koloseja,
– na veliko soboto ob 15 uri na TVSLO 1 k blagoslovu jedi iz mariborske stolnice,
– na veliko noč ob 10. uri k maši, nagovoru in blagoslovu papeža Frančiška in
ob 12.35 k ogledu posebne oddaje Obzorja duha “Križani je zares vstal” na TVSLO 1.
Blagoslovi velikonočnih jedil:
Poljane (I.) ob 13h,
Bukov vrh ob 14h,
Sv. Volbenk ob 14.30,
G. gora – križ ob 15h,
Volča–cerkev ob 15.30,
Malenski vrh ob 16h,
Brda ob 16.30,
Sv. Križ ob 17h,
Dobje ob 17.30
Poljane (II.) ob 18h
Nabirka za Sveto deželo: Upati proti vsakemu upanju
Ob letošnji nabirki za Sveto deželo, ki bo potekala na veliki petek, 15. aprila, smo ponovno povabljeni k solidarnosti z brati in sestrami, ki živijo na svetih krajih. Navdih naj nam bodo dejanja papeža Frančiška med dvema apostolskima potovanjema, ki jih je opravil leta 2021, in sicer v Irak ter na Ciper in v Grčijo.
Kardinal Leonardo Sandri, prefekt Kongregacije za vzhodne Cerkve, v pismu ob letošnji nabirki za Sveto deželo spomni na dve papeževi »romanji upanja h krščanskim skupnostim Bližnjega vzhoda in Svete dežele«: »Upajoč proti upanju, medtem ko je ves svet bil ujet v primež pandemije, je želel doseči najbolj osamljene in trpeče.«
Ob papeževih pozivih, dejanjih in povabilih, ki »pričajo o želji po bližini, po srečanju, po prinašanju vsaj malo olajšanja«, moramo po Sandrijevih besedah imeti pogum, da se kot posamezniki in kot krščanske skupnosti vprašamo: Kaj vidim, kaj opazim? Kakšen je okvir mojega pogleda? Ali bom v velikonočnem času, h kateremu nas vodi postni čas, dovolil Gospodu, da obišče mojo in našo samoto? In ali se bom znal z ljubeznijo odzvati Ljubezni, ki me bo prišla obiskat? Za ljubezen ni mogoče plačati drugače kot z ljubeznijo!
Če je Kristus osebno trpel in umrl samo enkrat in ne more več umreti, pa v svojem telesu, ki je Cerkev, še naprej trpi, zlasti na Bližnjem vzhodu, pa tudi na vseh drugih krajih po svetu, kjer je svoboda verskega življenja okrnjena in ovirana: v mnogih primerih zaradi preganjanja, včasih zaradi sovražnega okolja, pogosto zaradi globalizacije brezbrižnosti, zaradi nasilja vojn, kot je to v primeru Ukrajine.
Kardinal Sandri izpostavi, da nabirka za Sveto deželo ni nič zastarelega, saj izraža predvsem »zavest o naših koreninah, ki se nahajajo v oznanilu odrešenja, ki se je širilo iz Jeruzalema in doseglo vse nas«. Dar, četudi majhen, ki pa prihaja od vseh, »omogoča našim bratom in sestram, da še naprej živijo in upajo, da so živo pričevanje o Besedi, ki je postala meso, na krajih in poteh, kjer je bil navzoč. Če izgubimo svoje korenine, kako naj smo, kjer koli na svetu, drevo, ki raste in rodi sadove ljubezni, karitativnosti in delitve?«
»Ob pogledu na Kristusa, ki se je do dna dotaknil naše človeške resničnosti, ob navdihu dejanj bližine papeža Frančiška na njegovih apostolskih potovanjih in ob njegovem povabilu k solidarnosti z našimi brati in sestrami v Sveti deželi, dajmo nov zagon in novo življenje nabirki za Sveto deželo,« povabi kardinal Sandri.