1. BERILO
David je prizanesljiv do Savla
Berilo iz 1. Samuelove knjige (1 Sam 26,2.7-9.12-13.22-23)
Tiste dni je Savel vstal in šel v Zifsko puščavo, z njim pa tri tisoč mož, izbranih Izraelcev, da bi poiskali Davida v Zifski puščavi. David in Abišáj sta prišla ponoči k ljudstvu, in glej, Savel je spal, ležeč v vozni pregradi, njegova sulica je bila zasajena v zemljo pri njegovem zglavju, Abnér in ljudstvo pa so ležali okrog njega.
Tedaj je Abišáj rekel Davidu: »Danes ti je Bog izróčil tvojega sovražnika v roko. Dovôli zdaj, da ga enkrat s sulico pribijem k zemlji drugič ga ne bo treba!« David pa je rekel Abišáju: »Nikar ga ne ubij! Kajti kdo bi mogel iztegniti svojo roko zoper Gospodovega maziljenca in ostati nekaznovan?« David je vzel sulico in vrč za vodo od Savlovega zglavja. Potem sta odšla, ne da bi ju kdo videl, ne da bi kdo zaznal, ne da bi se kdo zbúdil, kajti vsi so spali, ker je nanje prišlo od Gospoda trdno spanje.
David pa je prišel na nasprotno stran in se od daleč postavil na vrh gore, tako da je bila velika razdalja med njimi. David je zaklical in rekel: »Glej, tu je kraljeva sulica. Naj pride čez kateri izmed mladeničev in jo vzame. Gospod pa naj vsakemu povrne po njegovi pravičnosti in zvestobi. Kajti danes te je Gospod dal meni v roko, pa nisem hôtel iztegniti svoje roke zoper Gospodovega maziljenca.«
PSALM 103
Odpev: »Gospod je milostljiv in usmiljen.«
Ps 103,1-2.3-4.8.10.12-13
Slávi, moja duša, Gospoda,
njegovo sveto ime naj slaví vse moje bitje.
Slávi, moja duša, Gospoda,
ne pozabi nobenega njegovega dejanja.
Odpev: »Gospod je milostljiv in usmiljen.«
Gospod odpušča vso tvojo krivdo,
ozdravlja vse tvoje bolezni.
Iz jame rešuje tvoje življenje,
krona te z dobroto in usmiljenjem.
Odpev: »Gospod je milostljiv in usmiljen.«
Gospod je milostljiv in usmiljen,
počasen za jezo in bogat z dobroto.
Z nami ne ravna po naših grehih,
ne vrača nam po naši krivdi.
Odpev: »Gospod je milostljiv in usmiljen.«
Kakor je vzhod oddaljen od zahóda,
odriva od nas naše pregrehe.
Kakor oče izkazuje usmiljenje otrokom,
Gospod izkazuje usmiljenje tistim, ki se ga bojijo.
Odpev: »Gospod je milostljiv in usmiljen.«
2. BERILO
Po Kristusu smo deležni tega, kar je nebeško
Berilo iz 1. pisma apostola Pavla Korinčanom (1 Kor 15,45-49)
Bratje in sestre, prvi človek Adam je postal živa duša, poslednji Adam pa oživljajoči duh. Toda ni najprej to, kar je duhovno, ampak to, kar je duševno, zatem to, kar je duhovno. Prvi človek je iz prsti, zemeljski, drugi človek pa je iz nebes. Kakršen je bil zemeljski, taki so zemeljski, in kakršen je nebeški, taki so tudi nebeški. In kakor smo nosili podobo zemeljskega, bomo nosili tudi podobo nebeškega.
EVANGELIJ
Jn 13,34
Aleluja
Aleluja. Novo zapoved vam dam, govorí Gospod, da se ljúbite med seboj, kakor sem vas jaz ljubil. Aleluja.
Bodite usmiljeni, kakor je Bog usmiljen
Iz svetega evangelija po Luku (Lk 6,27-38)
Tisti čas je Jezus rekel svojim učencem: »Vam pa, ki poslušate, pravim: Ljubíte svoje sovražnike, delajte dobro tistim, ki vas sovražijo. Blagoslavljajte tiste, ki vas preklinjajo, in molíte za tiste, ki grdo ravnajo z vami. Tistemu, ki te udari po enem licu, nastavi še drugo, in kdor ti hoče vzeti plašč, mu tudi obleke ne brani. Vsakemu, ki te prosi, dajaj, in če kdo vzame, kar je tvoje, ne zahtevaj nazaj. In kakor hočete, da bi ljudje storili vam, storite vi njim. Če ljubite tiste, ki ljubijo vas, kakšno priznanje vam gre? Saj tudi grešniki ljubijo tiste, ki njih ljubijo. Če namreč delate dobro tistim, ki delajo dobro vam, kakšno priznanje vam gre? Tudi grešniki delajo isto. In če posojate tistim, od katerih upate dobiti nazaj, kakšno priznanje vam gre? Tudi grešniki posojajo grešnikom, da prejmejo enako. Vi pa ljubíte svoje sovražnike. Delajte dobro in posojajte, ne da bi za to kaj pričakovali. In vaše plačilo bo veliko in boste sinovi Najvišjega, kajti on je dober tudi do nehvaležnih in hudobnih. Bodite usmiljeni, kakor je usmiljen tudi vaš Oče! Ne sodíte in ne boste sojeni. Ne obsojajte in ne boste obsojeni. Odpuščajte in vam bo odpuščeno. Dajajte in se vam bo dalo; dobro, potlačeno, potreseno in zvrhano mero vam bodo nasuli v naročje. S kakršno mero namreč merite, s takšno se vam bo odmerilo.«
V stari zavezi srečamo Davida, za katerega je Gospod rekel, da si je poiskal moža po svojem srcu
(1 Sam 13,14). Ta mož se odpove zločinu nad Savlom, ki ga iz zavisti in ljubosumnosti preganja, saj je David imel boljši uspeh kakor Savel. Odlomek se nahaja po tem, ko je David že prizanesel Savlu in ga ne ubil. Sedaj se pojavi nova priložnost, da sovražnika ubije. Celo Gospod da trdno spanje na Savla in njegovo ljudstvo in Davidu prepusti vso svobod odločanja. A David ostane Gospodov maziljenec in ne iztegne roke nad drugim Gospodovim maziljencem. Ker ve, da je sam maziljeni in ve, da je v njem Gospodov Duh, tudi sam ne poseže po maščevanju, jasno pa pokaže Savlu, da je šel preko vseh meja.
David že nosi prvine Duha in vendar še vedno v Stari zavezi govorimo o prvem človeku, o prvem Adamu, ki je postal živa duša, kakor piše Pavel Korinčanom, ki pa se je od Boga odrezal. David se trudi izpolnjevati postavo in zapovedi, vendar bo, kakor vemo, pozneje pri Uriju, možu Bersabeje, podlegel in storil dvojni zločin.
V evangeliju pa že nastopi čas Obiskanja, čas milosti, čas Kristusa, ki pelje dlje, naprej in globlje ter uči nov nauk z oblastjo (Mr 1,27).
Vam pa, ki poslušate, pravim (…)
Ne pravi komurkoli, ampak nam, ki poslušamo in je v nas njegova Beseda in smo zato v Njem in On v nas. Če pa smo v Njem in se po nas pretaka Njegova kri in isti Sveti Duh, ki je njega obudil, potem je osnovni DNK kristjana neogroženost! Ne more biti drugače.
Noben otrok ni ogrožen dokler je lahko v naročju svojih staršev. Mi pa smo ne samo v naročju, ampak celo deležni istega Božjega življenja, ki je v Očetu in Sinu in Duhu. Zato: ne iz svojih moči ali sposobnosti, ampak zato, ker smo v Kristusu in neogroženi, “ljubite svoje sovražnike, delajte dobro tistim ki vas sovražijo. Blagoslavljajte tiste, ki vas preklinjajo, in molite za tiste, ki grdo ravnajo z vami.”
Od kje taka velikodušnost? Preprosto iz zavedanja Kristusove obljube: “Moj Oče, ki mi jih je dal, je večji od vseh, in nihče jih ne more iztrgati iz Očetove roke” (Jn 10,29).
Oče je edini, ki je večji tudi od zla, zločinov in krivic, zato je edini, ki bo vedel, kaj s temi zločini in krivicami sovražnikov, Za nas je pomembno to, da ostajamo v misli poslednjega Adama, ki je rojen iz oživljajočega duha, iz Svetega Duha.
Jezus v evangeliju ne govori o tem, da vsak lahko počne karkoli, še posebej kristjanom, ki naj bodo tiho! Nikakor! Nikdar ne reče, naj zločini ostanejo prikriti in skriti, zločinci pa brez obravnave. To so koraki, ki nas čakajo tudi v Cerkvi in nujno in prav je, da se grobovi odprejo in se naredi jasno mejo in ločnico med dobrim in zlim, med žrtvijo in storilcem.
Tu Kristus govori o nečem drugem. Govori o tem, da so krivice priznane in se dobro ve, kje nekdo jemlje plašč, kje udarja po licu, kje prosi in ne bo dal nazaj …
Pavel Korinčanom tudi piše: Ni najprej to, kar je duhovno, ampak to, kar je duševno, zatem to, kar je duhovno.
Duševno so čustva in misli, razum in volja, za katere je pomembno, da so jasne in da se jih razloči.
Tisti pa, ki imamo Kristusa in njegovega Duha in zato vstopamo v prostorje življenja po Duhu, smo povabljeni, da ta ista čustva, misli, razum, voljo in tudi telo naravnamo na postavo Duha. Na postavo Ljubezni, ki edina daje neogroženost in zato tisti, ki je resnično v Kristusu, nima sovražnikov. Pri težkih zločinih je to pot, ki vključuje tudi obravnavo zločincev.
Evangelij je preprosto in močno povabilo, naj ne postanemo podobni zlu, ki je okrog nas in nas napada, temveč naj ostanemo podobni Očetu in ostanemo sinovi Najvišjega, kar je že ogromno plačilo, saj ni lepšega kot življenje v resnični ljubezni in svobodi.
Vse to nas torej nikakor ne odvezuje od tega, da bi spregledali in pokrili vse, kar se ne bi smelo nikdar zgoditi. Potrebno je krivici dati ime in jo obsoditi, zato da se lahko stopi v proces odpuščanja. Temeljno, kar je Kristus počel v času aktivnega delovanja, je bilo razmejevanje med zlim in človekom. Osvobajal je človeka s tem, da je poimenoval zlo ter ga razkrinkal in ločil od človekovega srca in duše. Zato je potrebno razkrinkati zlo in okrepiti novega človeka, ločenega in razmejenega od zla in ki je nato poklican, da prejme in živi kot oživljajoči duh!
Kot otrok Najvišjega, ki ostaja sin in ne suženj zlu. Ostaja sin in zato poln Življenja, poln oživljajočega Duha, poln Besede in zato tisti, ki ga nihče ne more ujeti, temveč lahko sam, kakor prižgana sveča, prižiga tudi druge! Brez meja in ogroženosti, ker smo bili mi prvi ljubljeni sovražniki. Zato lahko kot ljubljeni sovražniki postanemo tisti, ki ljubijo sovražnike.
Anja Kastelic
SPOROČILO SVETEGA OČETA ZA POST 2022
/Slovenski škofje so na 128. redni seji SŠK, ki je bila 3. januarja 2022 v Murski Soboti sklenili, da se bo
dve nedelji pred postnim časom v slovenskih cerkvah bralo pismo papeža Frančiška./
I. del
Dragi bratje in sestre,
post je ugoden čas za osebno in skupnostno spreobrnjenje, ki nas vodi do velike noči umrlega in vstalega Jezusa Kristusa. Za postno pot 2022 bo dobro, če bomo premišljevali ob spodbudi sv. Pavla Galačanom: »Ne naveličajmo se delati dobro; kajti če se ne utrudimo, bomo ob svojem času želi. Dokler torej še utegnemo (kai- rós), delajmo dobro vsem« (Gal 6,9-10a).
1. Setev in žetev
V tem odlomku apostol opozori na Jezusu tako ljubo podobo o setvi in žetvi (prim. Mt 13). Sv. Pavel nam govori o chairósu; ugodnem času za sejanje dobrega zaradi žetve. Kaj je za nas ta ugodni čas? Vsekakor je to post, vendar je to tudi vse zemeljsko bivanje, katerega podoba je na nek način post.[1] V našem življenju prevečkrat prevladujejo pohlep in oholost, želja po imetju, kopičenju in trošenju, kakor kaže neumnež v evangeljski priliki, ki je mislil, da je njegovo življenje varno in srečno zaradi velike žetve, ki jo je spravil v svoje žitnice (prim. Lk 12,16-21). Post nas vabi k spreobrnjenju, k spremembi miselnosti, da bi življenje svoje resnice in lepote ne imelo toliko v imetju kot v dajanju, ne toliko v kopičenju kot v sejanju dobrega in v medsebojni podelitvi.
Prvi poljedelec je Bog sam, ki velikodušno »še naprej seje med človeštvom semena dobrega« (okrožnica Vsi smo bratje, 54). V postu smo poklicani, da odgovorimo na Božji dar, tako da sprejmemo njegovo Besedo, ki je »živa in dejavna« (Heb 4,12). Vztrajno poslušanje Božje besede dozori pripravljeno poslušnost njegovemu delovanju (prim. Jak 1,21), ki daje rodovitnost našemu življenju. Če nas že to razveseli, koliko večji je šele klic, naj bomo »Božji sodelavci« (1 Kor 3,9), ko dobro izrabimo sedanji čas (prim. Ef 5,16) in tudi mi sejemo z dobrimi deli. Klica k sejanju dobrega ne smemo gledati kot breme, ampak kot milost, s katero nas Stvarnik hoče dejavno združiti s svojo rodovitno velikodušnostjo.
In žetev? Mar ni vsa setev zaradi letine? Vsekakor. Tesno povezavo med setvijo in žetvijo potrjuje že sam sv. Pavel, ki pravi: »Kdor varčno seje, bo tudi varčno žel, kdor pa obilno seje, bo tudi obilno žel« (2 Kor 9,6). Za kakšno letino pa gre? Prvi sad posejanega dobrega imamo sami v sebi in v naših vsakdanjih odnosih, tudi v najmanjših dejanjih dobrote. V Bogu ni izgubljeno nobeno, še tako majhno dejanje ljubezni in noben »velikodušen trud« (prim. apostolska spodbuda Veselje evangelija, 279). Kot se drevo pozna po sadovih (prim. Mt 7,16.20), tako je življenje, ki je polno dobrih del, svetlo (prim. Mt 5,14-16) in prinaša Kristusov vonj v svet (prim. 2 Kor 2,15). Služenje Bogu, ki je osvobojeno greha, zori sadove posvečenja za zveličanje vseh (prim. Rim 6,22).
V resnici nam je dano videti samo majhen del sadu tega, kar sejemo, saj po evangeljskem pregovoru »eden seje, drugi žanje« (Jn 4,37). Ravno s sejanjem v dobro drugih sodelujemo pri Božji velikodušnosti: »Zelo plemenito je, če nam uspe sprožiti procese, katerih sadove bodo pobirali drugi, v upanju na skrito moč dobrega, ki se seje« (okrožnica Vsi smo bratje, 196). Sejanje dobrega za druge nas osvobaja ozke logike osebne koristi ter daje našim dejanjem navdahnjenost zastonjskosti ter nas vključuje v čudovito obzorje dobrohotnih Božjih načrtov.
Božja beseda še bolj razširi in dvigne naš pogled: oznanja nam, da je najbolj resnična žetev eshatološka žetev, žetev poslednjega dne, dne brez sončnega zahoda. Dopolnjeni sad našega življenja in naših dejanj je »sad za večno življenje« (Jn 4,36), ki bo naš »zaklad v nebesih« (Lk 12,33; 18,22). Sam Jezus uporablja podobo semena, ki umre v zemlji in obrodi sad, da izrazi skrivnost svoje smrti in vstajenja (prim. Jn 12,24); sv. Pavel pa jo ponovi, da spregovori o vstajenju našega telesa: »Seje se v propadlji- vosti, obuja pa v nepropadljivosti. Kar se seje v nečasti, vstaja v veličastvu. Kar se seje v slabosti, vstaja v moči. Seje se duševno telo, vstaja duhovno telo« (1 Kor 15,42-44). To upanje je velika luč, ki jo vstali Kristus prinaša na svet: »Če samo zaradi tega življenja zaupamo v Kristusa, smo od vseh ljudi najbolj pomilovanja vredni. Toda Kristus je vstal od mrtvih, prvenec tistih, ki so zaspali« (1 Kor 15,19-20), da bi bili tisti, ki so z njim globoko združeni v ljubezni »v podobnosti njegove smrti« (Rim 6,5), z njim združeni tudi v njegovem vstajenju za večno življenje (prim. Jn 5,29): »Takrat bodo pravični svetili kakor sonce v kraljestvu svojega Očeta« (Mt 13,43).
Rim, Sv. Janez v Lateranu, 11. novembra 2021, god sv. Martina, škofa.
Papež Frančišek
(Papež Frančišek)
OZNANILA
Godovi ta teden: jutri Peter Damiani, škof, cerkveni učitelj, v torek Sedež apostola Petra, v sredo Polikarp, škof, mučenec, v četrtek Matija, apostol, v soboto Aleksander (Branko), škof, nedelja je osma med letom, goduje Gabrijel ŽMB, redovnik.
Ta teden so zimske počitnice, zato bo urnik delavniških maš nekoliko prilagojen. Svete maše bodo darovane zvečer ob 18h razen torka, ko bo zjutraj ob 8h. V petek in soboto po maši bo izpostavljeno Najsvetejše za osebno in skupno molitev.
Vabljeni k ogledu oddaje Obzorja duha ob 11.20 na TVSLO1 ali www.rtvslo.si.
Papeževo pismo za post si lahko v miru preberete od jutri dalje med oznanili na spletni strani župnije, prav tako zanimiv pogovor z župnikom iz Mozirja Sandijem Korenom o prejemanju zakramentov, ki je bil objavljen v prejšnji številki Družine.
Šolarjem želimo lep počitniški teden!
SVETE MAŠE
PO 21. 2. 18,00: + Jelka Malovrh, roj. Božnar
TO 22. 2. 8,00: + Martin Justin
SR 23. 2. 18,00: + Polde Oblak
ČE 24. 2. 18,00: ++ Matija in Slavka Stanonik
PE 25. 2. 18,00: V zahvalo
SO 26. 2. 18,00: + Rajko Lunar, 30. dan
+ Milan Bonča, obl.
NE 27. 2. 8,00: Za župljane
10,00:+ Frančiška Bogataj, obl.
Objavljam pogovor iz prejšnje Družine – o verouku. Sploh za starše šolarjev zelo aktualna tema..
»Če niso verni ne starši in ne otroci, zakaj k obhajilu in birmi?«
Voditelj pastoralne službe v celjski škofiji in župnik v Mozirju Aleksander Koren o prihodnosti podeljevanja zakramentov
Sandi Koren je že dve desetletji župnik v Mozirju in Šmihelu, od lani upravlja še župniji Šmartno in Rečica. Je vodja pastoralne službe v celjski škofiji, kjer pod vodstvom novega škofa Maksimilijana Matjaža pripravljajo marsikatero spremembo v načinu delovanja župnij. V navdih jim je knjiga Božja prenova, v spodbudo pa drastične spremembe v naši družbi.
Večkrat ste že opozorili na to, da klasični verouk ne odgovarja več potrebam današnjega časa. V čem vidite glavne pomanjkljivosti verouka kot takega?
Pomanjkljivost je v tem, da je naravnan na šolski sistem. V času prvih kristjanov so kristjani oznanjali Jezusa Kristusa. Tisti, ki so ta nauk slišali in sprejeli, po zgledu prvih kristjanov sprejeli Jezusa v srce, pa so se krstili in stopili na pot učenčevstva, kateheze in se začeli učiti o Jezusu. Najprej je bilo torej spreobrnjenje, odnos, vera, nato pa znanje.
Mi pa imamo danes – že vse, odkar sta se šola in verouk povezala – to obrnjeno. Zdaj imamo poskus kateheze oz. učenja pred spreobrnjenjem in spoznanjem. Če je to v preteklosti še nekako šlo, ko je bilo vse okolje še krščansko, pa se danes, ko niti okolje niti družine niso več krščanske, kažejo pomanjkljivosti tega sistema.
Katehisti, župniki in laiki opažamo hud poraz. Ko starši in tudi stari starši niso več v stiku s Cerkvijo in vero, pa tudi po malo bolj tradicionalnih vaseh, kjer večina otrok še vedno hodi k verouku, mnogi hodijo samo zato, ker je to pač nekaj običajnega. Staršev ni nikjer zraven. Starši jemljejo verouk kot šolo, kamor pošljejo otroka, in pustijo, da učitelji opravijo svoje delo poučevanja. Tako pošljejo otroka tudi k verouku in pričakujejo, da bo katehist opravil svoje delo na področju verske vzgoje. Zgodilo pa se mi je tudi, da se je neki dedek vznemirjal, da otroke učimo moliti. Srečal pa sem tudi mamico, ki se ji je zdela sveta spoved pred prvim svetim obhajilom povsem nepotrebna in tudi neobičajna. To so stvari, ki se jim župniki še čudimo težko – današnja kultura in vera sta tako daleč narazen.
Kako ocenjujete pripravo na zakramente?
Mislim, da bi bilo treba ločiti verouk in pripravo na zakramente. Vsaj za nekaj časa bi bilo treba narediti rez in reči, da je verouk odprt za vse, k zakramentom pa lahko pristopijo samo otroci, ki so na to res pripravljeni. Na primer, danes gredo vsi veroučenci v 8. razredu k birmi. Pravim, da po tekočem traku ustvarjamo birmance. Če komu, ki ne prihaja redno k verouku, rečeš, da ne bo smel k birmi, vidiš, da ima občutek, da mu to pripada, čeprav ni pokazal neke pripravljenosti na sodelovanje. Birmo tisti, ki niso osebno verni, razumejo kot neko magično dejanje. Ali bo zdaj Sveti Duh prišel, ker je škof na čelo mlademu birmancu pomazal sveto krizmo, čeprav nima kandidat prav nobene vere? Po mojem teološkem razumevanju – ne. Za delovanje zakramenta je potrebna vera in sodelovanje birmanca. Mislim, da bi morali tudi v Cerkvi izkazati spoštovanje do zakramentov, do svetih reči. Če pa nekdo tega ne spoštuje, tudi odnosa ne more ustvariti. Kdaj bi za te ljudi naredili več? Če bi jim poskusili oznaniti Jezusa, in če ga ne sprejmejo, jim spoštljivo razložimo, da še niso pripravljeni na zakramente, ali pa če jim preprosto »damo« obhajilo in birmo in jih pustimo, da odidejo?
Če bi zakrament deloval sam po sebi ne glede na voljo človeka, bi imeli cerkve polne.
Ali ne velja, da ima zakrament moč tudi sam po sebi?
Pazljivi moramo biti, da na tem področju ne zdrsnemo v magijo. Takoj ko rečem, da ima zakrament to moč sam na sebi ne glede na to, ali verujem v Boga ali ne, in da imam zdaj, ko sem prejel ta zakrament, to moč tudi jaz, sem v magiji. Vsa moč zakramenta izhaja iz Boga in ne sama iz sebe, zakrament deluje v povezavi z mojo vero. Božjo milost pa lahko v življenju sprejmeš samo, če sprejmeš Boga. Bog pa lahko deluje tudi mimo zakramenta. So neverni, nekrščeni, ki so spoznali Jezusa in dobili razodetja, kot na primer sveti Pavel. Sveto pismo moramo jemati resno.
Če niso verni ne starši ne otroci, zakaj k obhajilu in birmi? Ali mislite, da se Bog ne bi mogel kasneje razodeti temu človeku tudi zunaj teh naših ustaljenih poti? Če bo dobil posvečeno hostijo, ne bo avtomatsko veren. To vam povem iz izkušenj po 25 letih duhovništva. Če bi zakrament deloval sam po sebi ne glede na voljo človeka, bi imeli cerkve polne, ker bi birmanci ostali, a Bog ne more mimo svobodne volje posameznika. Zato je današnji način podeljevanja zakramentov past, ki smo si jo sami nastavili.
V celjski škofiji bodo po škofovem odloku lahko birmovali župniki, zaradi česar je precej završalo med ljudmi. Zakaj ste se odločili za ta korak in kako je bila ta odločitev sprejeta med ljudmi in med duhovniki?
V celjski škofiji ni završalo, ker smo se o tem pogovorili z duhovniki in opravili tudi anketo glede tega vprašanja. Naš škof ni rekel, da ne bo birmoval, ampak da lahko poleg njega birmajo tudi drugi duhovniki: upokojeni škof, opat, dekani in župniki in drugi duhovniki, ki so pripravljali birmance. Čisto mogoče je, da bi lahko tudi kaplan birmal. Zakrament birme ima enako veljavnost.
Odlok prav tako ni v nasprotju z Zakonikom cerkvenega prava. To ni bilo nikdar prepovedano, je pa bilo neobičajno. V celjsko škofijo so pred epidemijo hodili birmovat tudi kanoniki iz Maribora, ki nimajo pa res prav nobenega stika ne z birmanci ne z župnijo. Zaradi izrednih razmer je bilo že leta 2020 izdano izredno dovoljenje, da lahko birma tudi domač župnik. Jaz sem doslej zakrament birme podelil dvakrat. Odziv ljudi je bil zelo lep, nihče se ni vznemirjal.
Mislim, da je pomembno, da škof pride na župnijo, vendar je bolj učinkovito, če pride na župnijo na kakšno običajno nedeljo, kot počne novi celjski škof, ali morda na kakšno srečanje z birmanci mesece pred birmo. Ob slovesnostih birme je v cerkvi veliko ljudi, ki niso župljani neke župnije ali pa jih sicer nikoli v cerkev ni, pozornost je usmerjena na birmance in njihove družine. Očetovska vloga škofa pa je najprej, da obišče župnijo in prisluhne ljudem, ki so tu aktivno prisotni.
Kako gledate na spraševanje oz. preizkus znanja pred birmo?
Odkar sem župnik, noben škof še ni spraševal birmancev. Gre bolj za pogovor. Spet pa smo tu v nečem, kar spominja na šolski sistem. Takšno razmišljanje moramo preseči. V anketi so nekateri duhovniki celo odgovorili, da tega spraševanja ne želijo, ker jih preveč spominja na šolski izpit.
Zdi se mi, da duhovniki in laiki, ki se bojijo, da bo Cerkev propadla, nimajo vere.
Kako boste pastoralo v celjski škofiji usmerili v prihodnje?
20 članov strateškega sveta škofije išče vizijo škofije. To je prvi korak in temelj za nadaljnje korake. Vizijo delamo na podlagi poslanstva, ki ga je dal Jezus Kristus v evangeliju. Vprašanje verouka pa je odprto tudi drugod po Sloveniji. Zamisli so, da bi ločili redni verouk od priprave na prejem zakramentov, da ne bi več delili zakramentov glede na starost otrok, ampak glede na njihovo pripravljenost. Še zlasti pri prvem obhajilu je zelo pomembno, da otroka podpirajo starši, saj so oni zagotovilo, da bo še naprej rastel v veri. Pri birmancih pa je treba odgovornost za versko življenje že preložiti na njih same.
Voditelj pastorale v murskosoboški škofiji je v Naši družini opozoril, da je družinska kateheza privilegij otrok, katerih starši so pripravljeni spremljati otroka na poti vere. Kaj pa otroci, ki iz lastne želje prihajajo k verouku? Ali so pri verouku tudi otroci iz odkrito ateističnih družin?
Vsak otrok potrebuje pisno dovoljenje staršev, da lahko prihaja k verouku. Predlagamo, da bi se verouk ločil od priprave na prejem zakramentov. Seveda pa lahko župnija, duhovnik, katehist takega otroka vseeno pripravlja na prejem zakramenta, če izkaže osebno vero, prihaja k maši, čeprav sam, se vključuje v župnijo, kot zmore … Kateheza temelji na osebnem odnosu, ki bo duhovniku in katehistu gotovo omogočil, da bo opazil otrokovo iskreno željo po prejemu zakramenta.
Začnimo z navdušenimi, zares se opogumljajmo in pojdimo v misijon.
Vas ni strah, da bi se župnija preveč skrčila?
Tak strah bi bil izraz nevere. Če verujem, da je Bog tisti, ki Cerkev poživlja, in da ni Cerkve brez Kristusa, trdno verujem, da bo poslal Svetega Duha, da bo Cerkev še naprej živela. Zdi se mi, da duhovniki in laiki, ki se bojijo, da bo Cerkev propadla, nimajo vere. Seveda se bo skrčila. Ampak saj se je že. Številke, koliko birmancev smo imeli, nam ne povedo veliko o realnosti, koliko birmancev bo po prejemu birme še ostalo povezanih z župnijo. Kaj bo podjetju tisoč zaposlenih delavcev, če jih v službo hodi samo še sto? Epidemija nam je naredila veliko uslugo, ker je prečistila naše vrste. Mnogih, ki so prihajali k mašam, ne da bi vedeli, zakaj sploh hodijo, zdaj ni več. Seveda pa razumemo tiste, ki jih v cerkev ni zaradi zdravstvene ogroženosti. Da se bo pokazalo realno stanje, moramo počakati na konec epidemije. Eden od pokazateljev, kako močna je pripadnost ljudi župniji, so finančni darovi. V moji župniji se je izkazalo, da je po epidemiji nabirka pri nedeljski maši enaka kot pred epidemijo, čeprav je bilo prej pri maši vsaj še enkrat toliko ljudi.
Če prideš v skupnost, kjer so vsi navdušeni za Jezusa, boš svoje navdušenje laže živel, kot če prideš v skupnost, kjer jih je pol naveličanih vsega. Cerkev si mora reči: Ustavimo se. Začnimo z navdušenimi, zares se opogumljajmo in pojdimo v misijon – da, smo misijonska dežela. Končno smo si sposobni priznati, da živimo v skupnostih, kjer so skoraj vsi praktični ateisti in potrebujemo novo evangelizacijo. Želel bi si, da bi tisti, ki smo prisotni v cerkvenih prostorih in dejavnostih, resno vzeli svojo vero in da bi se krog zares gorečih za Jezusa širil.