4. nedelja med letom (leto C), 30. januarja 2020
»On pa je šel sredi med njimi in je hodil dalje« (Lk 4,30)
1. BERILO
Bog postavi Jeremija za preroka
Berilo iz knjige preroka Jeremija (Jer 1,4-5.17-19)
V dneh kralja Jošija mi je prišla beseda Gospodova, rekoč: »Preden sem te upodóbil v materinem telesu, sem te poznal; preden si prišel iz materinega naročja, sem te posvetil, te postavil za preroka narodom.« Ti pa si opaši ledja, vstani in jim govôri vse, kar ti ukažem. Ne ustraši se jih, da te jaz ne prestrašim pred njimi. Glej, danes te naredim za utrjeno mesto, za železen steber, za bronasto obzidje proti vsej deželi, proti Judovim kraljem, proti njegovim knezom, proti njegovim duhovnikom in proti ljudstvu dežele. Bojevali se bodo proti tebi, pa te ne bodo premagali, ker sem jaz s teboj,« govorí Gospod, »da te rešujem.«
PSALM 71
Odpev: »Moja usta bodo oznanjala tvoje odrešenje.«
Ps 71,1-2.3-4.5-6.15.17
Gospod, vate zaupam,
naj ne bom osramočen na veke.
Otmi me v svoji pravičnosti in me osvobôdi,
nagni k meni svoje uho in me odreši.
Odpev: »Moja usta bodo oznanjala tvoje odrešenje.«
Bodi mi utrjena skala,
kamor se lahko vedno zatečem.
Zakaj ti si moja pečina in moja trdnjava,
moj Bog, osvobôdi me iz rok krivičnika.
Odpev: »Moja usta bodo oznanjala tvoje odrešenje.«
Zakaj ti, o Gospod, si moje upanje,
moje zaupanje, Gospod, od moje mladosti.
Nate sem se opiral od materinega telesa,
od naročja moje matere si moj varuh.
Odpev: »Moja usta bodo oznanjala tvoje odrešenje.«
Moja usta bodo oznanjala tvojo pravičnost,
ves dan tvoje odrešenje, ki nima meje.
O Bog, učil si me od moje mladosti,
še zdaj oznanjam tvoja čudovita dela.
Odpev: »Moja usta bodo oznanjala tvoje odrešenje.«
2. BERILO
Vera, upanje, ljubezen; ljubezen je največja
Berilo iz 1. pisma apostola Pavla Korinčanom (1 Kor 12,31-13,13)
Bratje in sestre, hrepeneti morate po večjih milostnih darovih. Naj vam pokažem še odličnejšo pot. Ko bi govóril človeške in angelske jezike, ljubezni pa bi ne imel, sem brneč bron ali zveneče cimbale. In ko bi imel dar preroštva in ko bi poznal vse skrivnosti in imel vse spoznanje in ko bi imel vso vero, da bi gore prestavljal, ljubezni pa bi ne imel, nisem nič. In ko bi razdal vse svoje imetje, da bi nahranil lačne, in ko bi izróčil svoje telo, da bi zgorel, ljubezni pa bi ne imel, mi nič ne koristi.
Ljubezen je potrpežljiva in dobrotljiva, ljubezen ni nevoščljiva, ljubezen se ne ponaša, se ne napihuje, ni brezobzirna, ne išče svojega, ne da se razdražiti, ne misli hudega. Ne veseli se krivice, veseli pa se resnice. Vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse pretrpi. Ljubezen nikoli ne mine. Preroštva bodo prenehala, jeziki bodo umolknili, spoznanje bo prešlo, kajti nepopolno spoznavamo in nepopolno prerokujemo. Ko pa pride popolno, bo nepopolno prenehalo. Ko sem bil otrok, sem govóril kakor otrok, mislil kakor otrok, sklepal kakor otrok. Ko pa sem postal mož, sem odlóžil to, kar je otroškega. Zdaj gledamo z ogledalom, v ugibanju, takrat pa iz obličja v obličje. Zdaj spoznavam deloma, takrat pa bom spoznal, kakor me Bog pozna. Za zdaj pa ostanejo vera, upanje, ljubezen, to troje. In največja od teh je ljubezen.
EVANGELIJ
Lk 4,18
Aleluja
Aleluja. Gospod me je poslal, da prinesem blagovest ubogim, da oznanim jetnikom prostost. Aleluja.
Jezus ni prerok samo za Jude
Iz svetega evangelija po Luku (Lk 4,21-30)
Tisti čas je Jezus začel govoriti v shodnici: »Danes se je to Pismo izpolnilo tako, kakor ste slišali.« Vsi so mu pritrjevali, čudili so se besedam milosti, ki so prihajale iz njegovih ust, in govorili: »Ali ni to Jožefov sin?« On pa jim je rekel: »Seveda mi boste povedali ta pregovor: ›Zdravnik, ozdravi sebe.‹ Kar smo slišali, da se je zgodilo v Kafarnáumu, stôri tudi tukaj v domačem kraju.« In rekel je: »Resnično, povem vam: Nobenega preroka ne sprejmejo v domačem kraju. Resnico vam govorim: Veliko vdov je bilo v Izraelu v Elijevih dneh, ko se je nebo zaprlo za tri leta in šest mesecev in je nastala huda lakota v vsej deželi, toda Elija ni bil poslan k nobeni izmed njih razen k vdovi v Sarepto na Sidónskem. Tudi veliko gobavih je bilo v Izraelu v času preroka Elizeja, pa ni bil izmed njih očiščen nobeden razen Naamána, ki je bil Sirec.« Ko so to slišali, je vse v shodnici zgrabila jeza. Vstali so, ga vrgli iz mesta in odvedli na previs hriba, na katerem je bilo sezidano njihovo mesto, da bi ga pahnili v prepad. On pa je šel sredi med njimi in je hodil dalje.
“Ti pa si opaši ledja, vstani in jim govori vse, kar ti ukažem. Ne ustraši se jih … Bojevali se bodo proti tebi, pa te ne bodo premagali, ker sem jaz s teboj, da te rešujem,” govori Gospod.
Močna je ta beseda! Polna poguma in moči, polna spodbud in vabil k brezmejnemu zaupanju v to, kar se Gospod odloči. Ko On reče, se zgodi, ko On pošlje, se ne da izmikati. Izbira je Njegova in vsakega od nas je izbral za pomembno poslanstvo. Beseda poslanstvo že z imenom pove, da gre za dejstvo poslanosti.
Jeremija je bil tak prerok. Poznan in posvečen še predno je bil upodobljen v materinem telesu. Da bi bil poslan kot prerok. Kaj pa je naloga preroka? Resnica! Nesprejemljiva, nehlinjena in čista resnica. Vedno. Prerok je torej poslan, da oznani resnico ne glede na ceno. Zato že v paketu svojega poslanstva dobi zagotovilo: “Bojevali se bodo proti tebi.” In vendar tudi: “Pa te ne bodo premagali. Ker sem jaz s teboj.” To je vsa skrivnost resničnih prerokov.
Tudi mi smo bili spoznani in poznani od Gospoda daleč preden smo bili spočeti. In Bog nas pozna, pravi sv. Pavel v pismu Korinčanom. Šele po smrti bo tudi nam dano spoznati, kako zelo nas Bog že sedaj pozna. Od vekomaj in na vekomaj. Vmes, na tej zemeljski poti, kjer vse gledamo z ogledalom in v ugibanju, pa nam ostajajo resnično vera, upanje in ljubezen.
Ker človeku ni dano jasno spoznanje, od tu izhaja logično sklepanje, da človek sam po sebi ne more najti resnice, ne more se ji približati in ne more ji slediti. Ne resnici o sebi, ne resnici o dobrem ne resnici o lastnem poslanstvu. Mora se torej pustiti voditi in to ne komurkoli, ampak tistemu, ki ga resnično pozna – svojemu Bogu. V veri, v upanju, v ljubezni.
Kaj od tega trojega je največje, vemo, presune pa, kako zelo je ta ljubezen tesno povezana z resnico.
V evangeliju namreč beremo nadaljevanje drame v domačem kraju. Beremo Jezusa, ki se razodene kakor popolnoma uresničena Beseda. In gledamo ljudi, ki se čudijo in pritrjujejo besedam, ki so prihajale iz njegovih ust. Nagovorile in dotaknile so se jih te besede milosti. Njihovo srce je zagorelo. Spoznalo je, da je obiskano z Besedo, ki obuja, Besedo, ki je živa, spoznali so, da je k njim prišel Nekdo, ki jih zelo presega.
To je trenutek, ko se sleherno srce mora odločiti, tudi danes. Ko obišče Beseda, pogosto najprej poboža, a ne ostane pri tem. Zahteva korak, zahteva odločitev.
Nazarečani so v trenutku, ko bi jo morali vzeti zares in besedam milosti ne le kimati, temveč jih resnično vzeti kot resnico svojega življenja, popolnoma obrnili smer. Za trenutek so se pri teh lepih besedah pogreli, ko pa je Beseda zahtevala spremembo življenja, je bilo konec.
Takrat je ušla iz varnega sistema in jo je bilo potrebno ujeti, ograditi in ponovno zvezati. In kaj je pri tem lažje kakor razvrednotiti njen pomen?
Kaj je tudi danes lažje, kot reči: “To je veljalo nekoč, danes je vse drugače.” Ali pa: “To pomaga samo nekaterim, jaz sem drugačen. To so samo lepe besede, realnost je drugje.”
Vse to je skrito v stavku: “Ali ni to Jožefov sin?”, ki se porodi vsakič, ko Beseda spreminja našo utečeno smer.
Preobrat je silen. Kakor so prej kimali, tako potem besnijo. Kolikor se prej sliši vzklikanje: “Hozana!”, toliko se potem sliši: “Križaj ga.” Tako je. Vsakič, ko Beseda postane zahtevna, vsakič, ko prerok pokaže Resnico, ki ne dopušča laži in ne dopušča prirejanja.
In tu se razodene velika skrivnost povezanosti med ljubeznijo in resnico, ki ji je na poseben način zavezan in odgovoren vsak prerok, vsak kristjan. Jezus je prišel med te ljudi z ljubeznijo. On je prvi, ki je utelesil resnico ljubezni. Dovolj je le v drugo berilo namesto besede ljubezen, postaviti besedo Gospod.
On je potrpežljiv in dobrotljiv, ni nevoščljiv, se ne ponaša, ne napihuje, ni brezobziren in ne išče svojega. Ne da se razdražiti, ne misli hudega. Ne veseli se krivice, veseli pa se resnice. Vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse pretrpi.
Kako zelo res je to! Vse prestane in ne kloni, da oznani resnico, ki se je, kakor pravi pismo, veseli! Kjerkoli jo je najti. Kristus torej pooseblja ljubezen, ki nikakor ne more odstopiti od resnice. In ko resnica sproži boj, ljubezen vzdrži in ne kloni. Se ne da razdražiti, ampak gre sredi med njimi in hodi dalje.
Da opravi to, za kar je prišla. In kdorkoli jo sprejme, najde moč, najde upanje, najde resnico in najde ljubezen.
Bog nas torej pozna. Od njega smo poznani predno smo bili upodobljeni, od Njega smo posvečeni in postavljeni za preroke še preden smo prišli iz materinega naročja. Zato Bog želi in potrebuje odrasle ljudi, ljudi z opasanimi ledji, kar pomeni pripravljene na pot, na premik, na spreobrnenje, na resnično iskanje resnice, ki velikokrat zahteva opustitev lastnih vnaprej izdelanih idej in konceptov.
Nazarečani so imeli dobro izdelan koncept Mesije, in ko je ta Mesija – Resnica, prišla v popolnoma drugačni izvedbi, so pobesneli. Zato Gospod kliče in vabi, da smo opasani. Pripravljeni na pot, pripravljeni vsak dan zapuščati lastne ideje in koncepte in stopiti na pot za Resnico, ki je večja od nas in vodi drugam.
“Vstani in jim govori vse, kar ti ukažem.”
Pomembno ji je torej prisluhniti tudi, ko pripravi popolnoma drugačen scenarij, kot si ga je naša domišljija zamislila.
In prav to pomeni postati mož in odložiti to, kar je otroškega. To pomeni prenehati govoriti kakor otrok, misliti kakor otrok, sklepati kakor otrok, ampak odrasti in začeti govoriti kakor odrasel, misliti kakor odrasel, sklepati kakor odrasel. In odrasel se mora odločiti, komu bo sledil. In ko sprejme Resnico, sprejme preroško poslanstvo.
To pa nujno pomeni začeti govoriti kakor Bog, torej govoriti Besedo, misliti kakor Bog, torej sprejeti Kristusovo misel in sklepati kakor Bog, torej po postavi svobode. Za to nas je osvobodil Kristus. Zato danes potrebuje preroke, ki so pripravljeni hoditi sredi sveta, ukoreninjeni v Bogu, sposobni prejeti pritrjevanje in napade, topla občestva in robove prepadov.
Vse zaradi Resnice, ki edina osvobaja, edina ljubi in zato tudi edina ostaja.
OZNANILA
Godovi ta teden: jutri Janez Bosko, duhovnik, ustanovitelj salezijancev, v torek Brigita Irska, opatinja, v sredo Jezusovo darovanje – svečnica, v četrtek Blaž, škof, mučenec, petek je prvi v mesecu, goduje Oskar (Ansgar), škof, sobota je prav tako prva, goduje Agata, devica, mučenka, nedelja je peta med letom.
Svete maše bodo zvečer ob 17h, v sredo na nezapovedani praznik, bo sveta maša tudi zjutraj ob osmih. Obakrat bo blagoslov sveč.
V četrtek po maši bo možno prejeti blagoslov sv. Blaža zoper bolezni v grlu.
Na prvi petek bom na razpolago ostarelim in bolnim. Ker starih ljudi nikoli ne zmanjka, povabite na obisk ali vsaj povejte duhovniku, da imate pri hiši bolnika. Maše po smrti ne morejo nadomestiti živega srečanja z Bogom v zakramentu maziljenja in svetega obhajila, popotnice…
V petek po maši bo polurno češčenje SRT in priložnost za sv. spoved.
V soboto vabljeni k celonočnemu češčenju. Na list na klopi pred tabernakljem se napišite, kateri ste pripravljeni zastopati faro v nočnih urah.
Ta teden bomo ponovno začeli z veroučnimi srečanji, čeprav je še kar nekaj otrok v karanteni. Dobrodošli! S seboj prinesite darove za otroke v misijonih (adventna akcija).
V nedeljo bo redno mesečno darovanje za potrebe župnije.
Z božično dobo se običajno končuje tudi obdobje kolin. Bog povrni vsem, ki ste jih oddali Pod Bregom, pa tudi vsem, ki imate v najemu cerkvene parcele in ste se v znamenje hvaležnosti in pravičnosti oddolžili z dobrotami ali iz hleva ali iz čebelnjaka.
SVETE MAŠE:
PO 31. 1.17,00: + Janez Stanonik, Volča, obl.
TO 1. 2. 17,00: + Cilka Končan
SR 2. 2. 8,00: + Slavka Bonča, 1. obl.
17,00: + Jože Ržek, obl.
ČE 3. 2. 17,00: + Vinko Dolenec, 3. obl.
PE 4. 2. 17,00: ++ Dolinski
SO 5. 2. 17,00: + Milan Bogataj, obl.
NE 6. 2. 8,00: ++ Francetnikovi, Hotovlja
10,00: Za župljane