Foto: Vatican Media
»Ne moreva, da ne bi govorila o tem, kar sva videla in slišala« (Apd 4,20)
Dragi bratje in sestre, ko doživimo moč Božje ljubezni, ko spoznamo njegovo očetovsko navzočnost v našem osebnem in skupnostnem življenju, ne moremo drugače, kot da oznanjamo in delimo to, kar smo videli in slišali. Jezusov odnos z njegovimi učenci, njegova človeškost, ki se nam razodeva v skrivnosti učlovečenja, v njegovem evangeliju in v njegovi veliki noči, nam kažejo, kako močno Bog ljubi našo človeškost in sprejme naše veselje in naše trpljenje, naše želje in našo tesnobo (prim. 2. vatikanski koncil, Pastoralna konstitucija Veselje in upanje, 22). Vse v Kristusu nas spominja, da mu svet, v katerem živimo in njegova potreba po odrešenju, nista bila tuja in nas tudi kliče, naj bomo dejavni del tega poslanstva: »Pojdite torej na razpotja in povabite na svatbo, kogar koli najdete« (Mt 22,9). Nihče ni tujec, nihče ne more čutiti, da je tujec ali oddaljen glede na to sočutno ljubezen.
Izkustvo apostolov
Zgodovina evangelizacije se začne z zavzetim iskanjem Gospoda, ki kliče in hoče z vsako osebo tam, kjer je, vzpostaviti prijateljski dialog (prim. Jn 15,12-17). Apostoli so prvi, ki nam o tem poročajo, ko omenjajo celo dan in uro, v katerem so ga srečali: »Bilo je okoli desete ure« (Jn 1,39). Prijateljstvo z Gospodom, ko ga vidijo zdraviti bolne, jesti z grešniki, nasičevati lačne, bližati se izključenim, dotikati se nečistih, istovetiti se s potrebnimi, vabiti k blagrom, učiti na nov način z oblastjo, pusti neizbrisen vtis, ki je sposoben prebuditi začudenje ter razširjajoče se in zastonjsko veselje, ki ga ni moč zadržati. Kakor je dejal prerok Jeremija, je to doživetje goreč ogenj njegove dejavne navzočnosti v našem srcu, ki nas sili k poslanstvu, čeprav včasih vključuje tudi žrtve in nerazumevanje (Jn 20,7-9). Ljubezen je vedno v gibanju in tudi nas spravi v gibanje, da bi podelili najlepše oznanilo in vir upanja: »Našli smo Mesija« (Jn 1,41).
Z Jezusom smo videli, slišali in otipali, da so stvari lahko drugačne. On je že danes vzpostavil prihodnje čase, ko nas je spomnil na bistveno, tolikokrat pozabljeno značilnost človeškega bitja: »ustvarjeni smo bili za polnost, ki jo lahko dosežemo samo v ljubezni« (okrožnica Vsi bratje, 68). Novi časi, ki budijo vero, ki je sposobna spodbuditi pobude in oblikovati skupnost, začenši pri možeh in ženah, ki se učijo poskrbeti za svojo krhkost in za krhkost drugih, ter tako pospešujejo bratstvo in družbeno prijateljstvo (prim. Prav tam, 67). Cerkvena skupnost pokaže svojo lepoto vsakič, ko se s hvaležnostjo spomni, da nas je Gospod prvi ljubil (prim. 1 Jn 4,19). »Gospodova ljubeča naklonjenost nas preseneča, čudenja pa po sami naravi mi ne moremo ne posedovati in tudi ne vsiliti . […] Samo tako se lahko razcveti čudež zastonjskosti, zastonjskega daru samega sebe. Tudi misijonarske gorečnosti ne moremo nikoli doseči kot posledico razmišljanja in računanja. Stopiti v »stanje poslanstva« je odsev hvaležnosti« (Sporočilo Papeškim misijonskim družbam, 21. maj 2020).
Vendar časi niso bili lahki. Prvi kristjani so začeli svoje življenje vere v sovražnem in težavnem okolju. Zgodbe o izključevanju in ujetništvu so se prepletale z notranjim in zunanjim odporom, za katerega je bilo videti, da nasprotuje in celo zanika to, kar so videli in slišali. A namesto da bi bila to težava ali ovira, zaradi katere bi se lahko uklonili ali zaprli vase, jih je spodbudila, da so vse nevšečnosti, nasprotja in težave spremenili v priložnost za poslanstvo. Omejitve in ovire so postale privilegiran prostor, da so vse in vsakega mazilili z Gospodovim Duhom. Nič in nihče ni mogel ostati tuj osvobajajočemu oznanilu.
Živo pričevanje za vse to imamo v Apostolskih delih, v knjigi, ki jo imajo misijonarji vedno pri roki. To je knjiga, ki pripoveduje, kako se je vonj evangelija širil, ko je šel mimo, in zbujal veselje, ki ga more dati samo Duh. Knjiga Apostolskih del nas uči živeti preizkušnje tako, da se stisnemo h Kristusu, da bi v nas dozorelo prepričanje, »da more Bog delovati v vseh okoliščinah, tudi sredi neuspehov« in gotovost, da »bo zagotovo obrodil sad (prim. Jn 15,5), kdor se Bogu izroči in podari iz ljubezni« (Apostolska spodbuda Veselje evangelija,279).
Tako je tudi z nami: tudi današnji zgodovinski trenutek ni lahek. Pandemija je izpostavila in okrepila bolečino, osamljenost, revščino in krivice, ki so jih mnogi že trpeli, in je razkrinkala naše lažne gotovosti, drobitve in polarizacijo, ki nas tiho trgajo. Najbolj krhki in ranljivi so še bolj doživljali svojo ranljivost in krhkost. Doživeli smo malodušje, razočaranje, napor; in celo prilagodljiva grenkoba, ki jemlje upanje, se je lahko polastila naših pogledov. Mi pa »ne oznanjamo sebe, ampak Jezusa Kristusa, Gospoda, sebe pa le kot vaše služabnike zaradi Jezusa« (2 Kor 4,5). Zato slišimo, da v naših skupnostih in naših družinah doni beseda življenja, ki odmeva v naših srcih in nam pravi: »Ni ga tukaj, temveč je bil obujen« (Lk 24,6); beseda upanja, ki razbije vsak determinizem in tistim, ki pustijo, da se jih dotakne, daje svobodo in smelost, ki sta potrebni, da se postavijo na noge in ustvarjalno iščejo vse možne načine, da bi živeli »zakramentalno« sočutje bližine Boga z nami, ki nikogar ne zapusti ob cesti. V tem času pandemije zaradi skušnjave, da bi v imenu zdrave družbene distance zamaskirali in upravičili brezbrižnost in apatijo, je nujno poslanstvo sočutja, ki je sposobno iz potrebne razdalje narediti prostor srečanja, skrbi in spodbujanja. »Kar sva videla in slišala« (Apd 4,20), usmiljenje, ki sva ga bila deležna, se spremeni v oporno točko verodostojnosti, ki nam omogoči, da povrnemo vzajemno zavzetost, da bi ustvarili »družbeno pripadnost in solidarnost, za katero smo zastavili čas, vnemo in dobrine« (okrožnica Vsi bratje, 36). Njegova beseda nas vsak dan osvobaja in rešuje izgovorov, zaradi katerih se zapiramo v najhujše dvome: »Tako in tako je vse isto, nič se ne bo spremenilo.« In ob vprašanju: »Zakaj bi se moral odpovedati svoji varnosti, svoji udobnosti in zadovoljstvom, če ne vidim nobenih pomembnih sadov?«, odgovor ostaja vedno isti: »Jezus Kristus je premagal smrt in je vsemogočen. Jezus Kristus živi resnično« (prim. Apostolska spodbuda Veselje evangelija, 275), in želi, da bi tudi vi živeli, da bi bili bratski in sposobni temu upanju dati gostoljubje in ga deliti. V trenutnih razmerah so nujno potrebni misijonarji upanja, ki so, združeni z Gospodom, sposobni preroško opozarjati, da se nihče ne reši sam.
Kot apostoli in prvi kristjani tudi mi recimo z vso močjo: »Ne moremo, da ne bi govorili o tem, kar smo videli in slišali« (prim. Apd 4,20). Vse, kar smo prejeli, vse, kar nam je Gospod postopoma podaril, nam je dal, da bi to zastavili in zastonjsko podarili drugim. Kakor apostoli, ki so videli, slišali in otipali Jezusovo odrešenje (prim 1 Jn 1,1-4), se tudi mi danes lahko dotaknemo trpečega in slavnega Kristusovega mesa v vsakdanji zgodovini ter najdemo pogum, da bomo z vsemi delili usodo upanja, tisto zanesljivo znamenje, ki se rodi iz zavesti, da nas Gospod spremlja. Kot kristjani Gospoda ne moremo zadrževati zase, saj evangelizacijsko poslanstvo Cerkve kaže njegovo celostno in javno vrednost pri preobrazbi sveta in pri skrbi za stvarstvo.
Povabilo za vsakega od nas
Tema Svetovnega misijonskega dneva letos: »Ne moreva, da ne bi govorila o tem, kar sva videla in slišala« (Apd 4,20) je povabilo vsakemu od nas, da »poskrbimo« in povemo, kaj nosimo v srcu. To poslanstvo je in je vedno bilo istovetnost Cerkve: »Cerkev obstaja, da evangelizira« (sv. Pavel VI., Apostolska spodbuda O oznanjevanju evangelija, 14). Življenje naše vere v osebni osami ali v zaprtosti v majhne skupine oslabi, izgubi preroškost ter sposobnost čudenja in hvaležnosti. Njegova lastna dinamika zahteva vedno večjo odprtost, ki je sposobna doseči in objeti vse. Prve kristjane, ki še zdaleč niso popustili skušnjavi, da bi se zaprli v elito, sta privlačila Gospod in novo življenje, ki ga je on podaril, da bi šli med ljudstva in pričevali o tem, kar so videli in slišali: Božje kraljestvo je blizu. To so delali z velikodušnostjo, hvaležnostjo in plemenitostjo, ki so lastne tistim, ki sejejo vedoč, da bodo drugi uživali sad njihove pridnosti in žrtve. Zato rad mislim, da »so tudi najbolj šibki, omejeni in ranjeni lahko [misijonarji] na svoj način, ker je vedno treba dopustiti, da se dobro posreduje, pa čeprav biva skupaj z veliko krhkostjo« (Posinodalna apostolska spodbuda Kristus živi, 239).
Na Svetovni misijonski dan, ki ga vsako leto obhajamo na predzadnjo nedeljo v oktobru, se hvaležno spominjamo vseh ljudi, ki nam s pričevanjem svojega življenja pomagajo obnoviti našo krstno obvezo biti velikodušni in veseli apostoli evangelija. Spominjamo se zlasti tistih, ki so bili sposobni oditi na pot, zapustiti deželo in družino, da bi evangelij mogel brez odlašanja in brez strahov doseči vse kotičke ljudstev in mest, kjer je toliko življenj žejnih blagoslova.
Premišljevanje njihovega misijonskega poslanstva spodbuja, naj bomo pogumni in naj vztrajno prosimo »gospodarja žetve, naj pošlje delavce na svojo žetev« (Lk 10,2). Zavedamo se namreč, da poklicanost k poslanstvu ni stvar preteklosti ali romantični spomin na neke druge čase. Jezus danes potrebuje srca, ki so sposobna živeti poklicanost kot resnično zgodbo ljubezni, ki jih bo napotila, da bodo šli na obrobja sveta in postali glasniki in orodja sočutja. In gre za klic, ki ga Jezus namenja vsem, čeprav ne vsem na isti način. Spomnimo se, da obstajajo obrobja, ki so blizu nas, v središču nekega mesta ali v lastni družini. Obstaja tudi vidik vesoljne odprtosti ljubezni, ki ni geografska ampak bivanjska. Vedno, zlasti pa v tem obdobju pandemije, je pomembno večati vsakdanjo sposobnost širjenja našega kroga, da bi dosegli tiste, ki jih sami po sebi ne bi imeli za »svoj svet zanimanja«, čeprav so blizu nas (prim. okrožnica Vsi bratje, 97). Živeti poslanstvo pomeni prizadevati si, da bi gojili enake misli, kot so v Jezusu Kristusu in skupaj z njim verovati, da je ta, ki je ob meni, tudi moj brat in sestra. Naj njegova sočutna ljubezen prebudi tudi naša srca in nas vse naredi za učence misijonarje.
Marija, prva misijonska učenka, naj pomaga, da bo v vseh krščenih rasla želja, da bi bili sol in luč v naših deželah (prim. Mt 5,13-14).
Rim, Sv. Janez v Lateranu, 6. januar 2021, praznik Gospodovega razglašenja
Frančišek
Vir: Vatican News – slovenska redakcija
Maša in berila – 30. nedelja med letom –
UVOD V MAŠO: Dragi bratje in sestre, danes obhajamo Misijonsko nedeljo. To je dan, ko se kristjani še posebej zavedamo širine našega poslanstva. Vesoljna širina oz. univerzalnost je bistvena lastnost katoliške Cerkve, saj je evangelij odrešenja Jezusa Kristusa namenjen vsem ljudem na svetu. Prav je, da se zato spomnimo in podpremo misijonarje, ki z deli ljubezni, predvsem pa z darovanjem samega sebe, dosledno uresničujejo Jezusovo zadnje poslanstvo pred Vnebohodom: »Pojdite po vsem svetu in oznanite evangelij vsemu stvarstvu« (Mr 16,15). V ta namen poteka danes po vsem svetu nabirka, katere izkupiček je namenjen potrebam misijonskih Cerkva. Z darovanjem se namreč tudi mi neposredno vključimo v misijonsko in evangelizacijsko poslanstvo Cerkve. Prav tako pa moramo tudi mi biti misijonarji, in sicer v okolju, kjer živimo in ki naj bi bilo krščansko. Tudi nam je namenjeno Jezusovo zadnje poslanstvo pred Vnebohodom. Zato, dragi bratje in sestre, v kolikor ljudje v nas niso začutili izžarevanja privlačnosti veselja, da smo v moči krsta Božji otroci in s tem dediči nebeškega kraljestva, iskreno obžalujmo svoje grehe.
KESANJE GOSPOD JEZUS KRISTUS, Ø Na svet si prišel, da bi nam dal besede večnega življenja – Gospod, usmili se. Ø
Prišel si klicat grešnike in ozdravljat vse, ki so skesanega srca. Kristus, usmili se. – Kristus, usmili se. Ø
Pošiljaš nas, da bi z življenjem izpričevali tvoj evangelij odrešenja. Kristus, usmili se. – Gospod, usmili se.
Usmili se nas, vsemogočni Bog, odpusti nam naše grehe in nas privedi v večno življenje. Amen.
Predlog za NAGOVOR (pripravil p. Janez Šamperl) PRIDIGA(NJE) MISIJONARJA P. MIHA DREVENŠKA
Sestre in bratje v Kristusu! Močno se zavedam, da ni mogoče stopiti v pridigarske čevlje p. Miha Drevenška niti ne v čevlje poslušalcev njegovih pridig. Danes ne poznam pridigarja niti ne poslušalcev, ki bi celo uro ali dve vzdržali pri pridigi. Mihove pridige – čeprav tako dolge – pa so ljudi v Zambiji navduševale; čakali so, kdaj bodo pri maši zopet slišali njegovo razlago evangelija, njegovo spodbudno besedo, njegovo pesem. Mnogi pričevalci zapišejo podobno kot eden izmed vernikov iz Mihove prve župnije Chifubu: »Po njegovih pridigah sem postajal boljši vernik, boljši človek.« P. Miha je svoje pridige jemal silno resno – kot veliko poslanstvo in priložnost za oznanjevanje. V njegovi zapuščini (ničesar ni shranjeval, ničesar kopičil) zaenkrat ni najti nobene njegove zapisane dvourne pridige v cerkvi (pridigal je v jeziku bemba), obstaja pa veliko fragmentov in delnih posnetkov njegovih pridig in duhovnih nagovorov, še več pa pričevanj hvaležnih poslušalcev pridig. Tu in tam zasledimo tudi njegove komentarje. Govoril je: »Ja, jaz pač tako pridigam v Zambiji. Preberemo evangelij, potem ga zaigramo, nato pojemo, pa plešemo, včasih se jočemo, drugič smejimo, pač odvisno od vsebine evangelija … Predvsem pa pridigam o življenju – vsaka minuta našega življenja je drugačna. Jezus je jemal prilike iz vsakdanjega življenja … razlagam, kaj Jezusova beseda pomeni v našem življenju. To povem zelo živo – nazorno – ne z dolgimi stavki, ampak z močjo trenutka. Svoje življenje, govorjenje temeljim na krščanskih temeljih, na Kristusu. Iz tega izhajam, to verujem, to je moje življenje; ne del mojega življenja, ampak celo moje življenje.« P. Miha je temu dodal: »Kristus je naš temelj. Je temelj Cerkve in našega osebnega življenja. Če smo mi majavi, padamo, smo blatni, nas meče, nam je hudo, smo ljudje, grešimo; ampak če bomo na trdnih temeljih, na skali, ki je Kristus, gradili svoje življenje in bomo drug drugemu pomagali, bo naša hiša obstala, ker ni grajena na pesku, in bomo lahko zrli v prihodnost z vedrimi očmi. Vedno je treba vzeti zares Jezusov evangelij – posebej tisto: Lačen sem bil in ste mi dali jesti, žejen sem bil in ste mi dali piti, bolan sem bil, popotnik, v ječi sem bil, nag sem bil … Kajti tukaj in sedaj je moj bližnji žejen, je bolan, je lačen. To je ta človek tukaj pred mano, to je otrok tukaj ob meni, ki je močno podhranjen, mlada žena, ki umira zaradi aidsa, starejši možak, ki nima za zdravila … Za vse te in neštete druge bo jutri že prepozno, ker bodo vsled pomanjkanja hrane, pijače, zdravil, vsled pomanjkanja naše – moje in tvoje – ljubezni že umrli.« S temi besedami nam p. Miha še danes sprašuje vest: »In kje sem bil jaz? Kje si bil ti? Kje ste bili vi? Zakaj mi niste pomagali, ko sem bil lačen, žejen, bolan, ko sem hrepenel po resnici … Kje ste bili vsi skupaj?« Miha je v svojih pridigah posebno skrb namenjal mladim, v katerih je videl jutrišnji dan krščanstva v Zambiji. Govoril jim je: »Mladi prijatelji, vedite, zelo pomembno je, da prepoznamo darove, ki nam jih je Bog podaril … Tudi če imaš samo en talent, ga ne smeš zakopati! Stopimo skupaj in se veselimo talentov, ki jih imamo. Ne objokujmo katastrof in težav, ki nas doletijo v življenju, raje se veselimo čudovitih stvari, ki nam jih vsak dan naklanja Gospod. Zapomnimo si – če nehamo duhovno živeti, se naše življenje konča. Mladi prijatelji, ne glejte vi samo na to, česar se lahko dotaknete, kar lahko primete s svojimi prsti … kar lahko s svojimi čuti, z očmi, z ušesi vidite, slišite … Velikokrat je dobro zatisniti ušesa, zapreti oči in se tako nekje v tišini, ko si sam, pogovarjati z Njim, ki mu pripada tvoje življenje. V tem ›pogovoru‹ je najvažnejše poslušati … Poslušati, kaj ti Bog pravi preko tiste tišine – posvečenih trenutkov, ko si z njim sam.«
Mihove pridige se niso končale v cerkvi, ampak jih je dnevno »nadaljeval« s pisano in govorjeno besedo preko medijev: preko prvega katoliškega radia v Zambiji, ki ga je sam ustanovil, preko tiska, televizije in dveh časopisov, ki ju je urejal. V medijih je po vzoru svojega velikega redovnega sobrata Maksimilijana Kolbeja videl veliko priložnost za oznanjevanje: »Izkoristiti moramo medije, če hočemo, da naredimo kaj dobrega. Če teh valov, ki nam jih je dal sam Bog, ne bomo uporabili za dobro, jih bodo drugi uporabili za izkoriščanje. Mediji so tisti, ki usmerjajo človeka v slabo ali v dobro smer. Mediji so lahko preroška sila današnjega časa, da preko njih ljudi prebujaš in navdušuješ, zbujaš upanje … To upanje je Kristus v našem življenju.« Upanje pa diha iz človeka – sije iz njegovih oči. To duhovno moč, s katero je p. Miha oznanjal evangelij, je jasno opisal nadškof Alojzij Cvikl: »Kot predstojnik jezuitov sem obiskal naše misijonarje v Zambiji. Pričakali so me že na letališču. Med njimi je bil tudi p. Miha Drevenšek. Takoj je name naredil izjemen vtis: nasmejan, vesel, z zelenim klobučkom na glavi. Iz njega je dihalo veselo oznanilo evangelija. Kako nam tega manjka tukaj v Sloveniji: da to, kar oznanjaš, tudi sije s tvojega obraza. To je bil p. Miha, misijonar, s čigar obraza je sijalo to, kar je oznanjal.« Dragi bratje in sestre, ob koncu tega zares bežnega dotika Mihovega pridiganja se mu vseeno lahko vsaj malo približamo. Miha je namreč vsako pridigo končal s pesmijo, ki jo je zapel sam ob svoji kitari, večinoma pa skupaj z ljudmi. Pa zapojmo še mi … LJUDSKA PESEM PO IZBIRI
… Citati vzeti iz knjig o p. Drevenšku: – Črnec v beli koži (2011) – Daleč naprej je tekel (2021)
VABILO K DAROVANJU – nabirka za misijone
Vsi ljudje po vsem svetu smo si bratje in sestre v Jezusu Kristusu, ne glede na barvo kože, stan in izobrazbo, na to ali smo bogati ali revni. V vsakem našem bližnjem namreč prebiva Jezus. Zlasti pa prebiva v najbolj ubogih in zapostavljenih. In prav med slednjimi delujejo misijonarji po vsem svetu. Jezus sam je rekel: »Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili« (Mt 25,40). Dragi bratje in sestre, iskreno darovanje za misijonarje je zagotovo odraz ljubezni. Z darovanjem se namreč pridružimo prizadevanjem misijonarjev, ki so samega sebe darovali za uboge ljudi v misijonih. Njihova miloščina so oni sami. Prav je, da jim pri njihovem nesebičnem poslanstvu pomagamo s svojimi darovi. Misijonarji in Misijonsko središče Slovenije se vam zato za vaš dar iskreno zahvaljujejo. Naj Bog obilno povrne vaši dobroti in vas blagoslovi z nebeško srečo in veseljem.
KJE SO TRENUTNO SLOVENSKI MISIJONARJI?
(27 držav, 45 misijonarjev)
AFRIKA
BOCVANA
s. Fani Žnidaršič, OSU
BURUNDI
s. Vesna Hiti, HKL, s. Bogdana Kavčič, HKL
ETIOPIJA
Polona Dominik, laik
KONGO DR
s. Mojca Karničnik, MJK
MADAGASKAR
Jože Adamič, CM, Tone Kerin, CM, Stane Kerin, LJ, Janez Krmelj LJ, Janez Mesec, LJ, Pedro Opeka, CM, s. Marjeta Zanjkovič, HMP
MALAVI
p. Lojze Podgrajšek, DJ
MOZAMBIK
Tone Grm, SDB, s. Zvonka Mikec, HMP
RUANDA
s. Anka Burger, HKL, Jože Mlinarič, SDB
SLONOKOŠČENA OBALA
Pavel Bajec, KP, Ivan Bajec, KP, s. Anica Starman, FBS
UGANDA
Danilo Lisjak, SDB, s. Urša Marinčič, ŠSFKK
ZAMBIJA
p. Janez Mlakar, DJ, p. Janez Mujdrica, DJ, p. Stanko Rozman, DJ
AZIJA
JORDANIJA
s. Milena Zadravec, HMP
40
JAPONSKA
p. Vladimir Kos, DJ
KAZAHSTAN
p. Miha Majetič, OFMConv
KIRGIZIJA
p. Janez Mihelčič, DJ
AMERIKA
BRAZILIJA
s. Metka Kastelic, HMP, s. Agata Kociper, HMP
KANADA (med Inuiti – Eskimi)
s. Dorica Sever, FMM
KUBA
Peter Ivančič, SDB
MEHIKA
Barbara Čuk, laik
VENEZUELA
s. Andreja Godnič, OSU
EVROPA
ALBANIJA
s. Vida Gerkman, HKL
FRANCIJA (med priseljenci)
s. Ana Slivka
GRČIJA
s. Anita Poljak, HKL
RUSIJA
Anton Ovtar, CM, p. Janez Sever, DJ
UKRAJINA
s. Marta Meško, MS, s. Jožica Sterle, MS, s. Barbara Peterlin, MS
TURČIJA
p. Martin Kmetec, OFMConv
AVSTRALIJA in
OCEANIJA
AVSTRALIJA
s. Ljudmila Anžič, HMP