Kateheza med splošno avdienco, 25. avgusta, je bila namenjena »nevarnostim postave«. Papež je govoril o »virusu hinavščine«, ki vodi v pretvarjanje. Pretvarjanje pa ovira pogum, da bi odkrito povedali resnico in jo govorili vedno, povsod in kljub vsemu. Hinavščina se namreč boji resnice.

Sveti oče je med današnjo splošno avdienco, ki je potekala v vatikanski dvorani Pavla VI., nadaljeval z razmišljanjem o Pismu Galačanom ter v ospredje postavil hinavščino. Izpolnjevanje postave s strani kristjanov je namreč pripeljalo do hinavskega obnašanja, proti kateremu se apostol Pavel odločno in prepričljivo zoperstavi. Kot je pojasnil papež Frančišek, hinavščina pomeni strah pred resnico. Hinavec je oseba, ki se pretvarja, se dobrika in zavaja, kajti živi z masko na obrazu in nima poguma, da bi se soočil z resnico. Zato tudi ni zmožen zares ljubiti.

Svetopisemski odlomek: Gal 2,11.14

Ko pa je prišel Kefa v Antiohijo, sem se mu v obraz uprl, ker je bil vreden obsojanja. […] sem vpričo vseh rekel Kefu: »Če ti, ki si Jud, živiš po pogansko in ne po judovsko, kako hočeš prisiliti pogane, da bi živeli po judovsko?«

Kateheza: Nevarnosti postave

Bratje in sestre, dober dan!

Pismo Galačanom poroča o precej presenetljivem dejstvu. Kot smo slišali, Pavel pravi, da je pred antiohijsko skupnostjo grajal Kefa, torej Petra, ker njegovo obnašanje ni bilo dobro. Kaj se je zgodilo tako resnega, da se je moral Pavel s tako ostrimi besedami obrnil na Petra? Je Pavel morda pretiraval in je pustil svojemu značaju preveč prostora, ne da bi se znal obvladati? Videli bomo, da temu ni tako, ampak da gre ponovno za odnos med postavo in svobodo. K temu se moramo večkrat vrniti.

Ko Pavel piše Galačanom, namenoma omeni dogodek, ki se je pred leti zgodil v Antiohiji. Kristjane teh skupnosti želi spomniti, da nikakor ne smejo poslušati tistih, ki pridigajo, da se je treba obrezati in torej tako priti »pod postavo« z vsemi njenimi predpisi. Spomnimo, da so to pridigarji fundamentalisti, ki so prišli in ustvarili zmedo, tej skupnosti so vzeli mir. Predmet kritike Petra je bilo njegovo obnašanje za mizo. Judu je postava prepovedovala, da bi jedel z ne Judi. Sam Peter je ob neki drugi priložnosti šel v Cezarejo v hišo stotnika Kornelija, čeprav je vedel, da krši postavo. Takrat je rekel: »Meni pa je Bog pokazal, da ne smem nobenega človeka imenovati omadeževanega ali nečistega« (Apd 10,28). Ko se je vrnil v Jeruzalem, so obrezani kristjani, ki so bili zvesti Mojzesovi postavi, obsojali Petra zaradi njegovega ravnanja, on pa se je zagovarjal in dejal: »Spomnil sem se Gospodove besede, kako je rekel: ›Janez je krščeval v vodi, vi pa boste krščeni v Svetem Duhu.‹ Torej jim je Bog dal isti dar kakor nam, potem ko so začeli verovati v Gospoda Jezusa Kristusa. Kdo sem jaz, da bi mogel Bogu nasprotovati?« (Apd 11,16-17). Spomnimo, da je Sveti Duh prišel v Kornelijevo hišo v trenutku, ko je Peter šel k njemu.

Podoben dogodek se je zgodil tudi v Antiohiji v pričo Pavla. Najprej je Peter brez težav sedel k isti mizi s kristjani, ki so prišli iz poganstva; ko pa je iz Jeruzalema v mesto prišlo nekaj obrezanih kristjanov – prišli so iz judovstva –, tega več ni počel, da ne bi bil deležen njihovih kritik. In to je bila napaka. Bolj je bil pozoren na kritike, na dober vtis. V Pavlovih očeh je to resna stvar, tudi zato, ker so Petra posnemali drugi učenci, predvsem Barnaba, ki je skupaj s Pavlom evangeliziral Galačane (prim. Gal 2,13). Peter je s svojim ravnanjem, ki ni bilo jasno in transparentno, nehote povzročil nepravično delitev v skupnosti.

Pavel pri svojem grajanju uporabi izraz, ki nam omogoča, da razumemo njegov odziv: hinavščina (prim. Gal 2,13). Gre za besedo, ki se bo pojavila velikokrat: hinavščina. Izpolnjevanje postave s strani kristjanov je pripeljalo do hinavskega obnašanja, proti kateremu se namerava apostol odločno in prepričljivo boriti. Pavel je bil verodostojen; imel je veliko napak, njegov značaj je bil grozen, a bil je verodostojen. Kaj je hinavščina? Lahko rečemo, da je to strah pred resnico. Hinavščina se boji resnice. Raje se pretvarjamo, kakor da bi bili mi sami. To je, kot da bi svojo dušo naličili, kot da bi naličili svoje drže, kot da bi naličili svoj način poti naprej – to ni resnica. Bojim se nadaljevati tak, kot sem, in se naličim s temi držami. Pretvarjanje ovira pogum, da bi odkrito povedali resnico in tako se zlahka izognemo obveznosti, da jo govorimo vedno, povsod in kljub vsemu. Pretvarjanje te pripelje do tega: do polresnic. Polresnice so izmišljotine: ker resnica je resnica ali pa ni resnica. Polresnice so način delovanja, ki ni resničen. Kot sem rekel, se človek raje pretvarja, kot da bi bil on sam, pretvarjanje pa preprečuje pogum, da bi odkrito govoril resnico. Tako se izogibamo obveznosti – in to je zapoved –, da vedno govorimo resnico, da jo govorimo povsod in kljub vsemu. V okolju, kjer se medsebojne odnose živi v znamenju formalizma, se zlahka širi virus hinavščine. Tisti nasmeh, ki ne seže v srce, ko kdo želi biti dober z vsemi, a vendarle z nikomer.

V Svetem pismu najdemo različne primeri boja proti hinavščini. Lepo pričevanje o boju proti hinavščini je pričevanje starega Eleazarja, ki mu je bilo rečeno, naj se pretvarja, da je jedel meso, žrtvovano poganskim bogom, da bi si tako rešil življenje. A bogaboječi mož je odgovoril: »Moji starosti se ne spodobi, da bi se prenarejal. Sicer bi mnogi med mladimi mislili, da je devetdesetletni Eleazar prestopil v tujo vero. S svojim pretvarjanjem, ki bi le za las podaljšalo moje življenje, bi jih zbegal, obenem pa umazal in onečastil svojo starost« (2 Mak 6,24-25). Pošten je: ne stopi na pot hinavščine. Kako lepa stran za razmislek, da bi se izognili hinavščini! Tudi evangeliji govorijo o različnih situacijah, v katerih Jezus ostro graja tiste, ki se na zunaj kažejo pravične, znotraj pa so polni lažnosti in krivde (prim. Mt 23,13-29). Če danes imate kaj časa, preberite 23. poglavje Matejevega evangelija in videli boste, koliko krat Jezus reče »hinavci, hinavci, hinavci« ter tako razkrije, kaj je hinavščina.

Hinavec je oseba, ki se pretvarja, se dobrika in zavaja, kajti živi z masko na obrazu in nima poguma, da bi se soočil z resnico. Zato ni zmožen zares ljubiti – hinavec ne zna ljubiti: omejen je na življenje v egoizmu in nima moči, da bi transparentno pokazal svoje srce. Obstaja mnogo situacij, v katerih se lahko pokaže hinavščina. Pogosto se skriva na delovnem mestu, kjer nekdo poskuša biti prijateljski s sodelavci, medtem pa jih zaradi tekmovalnosti udarja od zadaj. V politiki ni nič nenavadnega, da najdemo hinavce, ki živijo razdvojenost med javnim in zasebnim področjem. Še posebej nevzdržna je hinavščina v Cerkvi. Žal hinavščina v Cerkvi obstaja in imamo veliko kristjanov in veliko duhovnikov hinavcev. Nikoli ne smemo pozabiti Gospodovih besed: »Vaš govor naj bo ›da‹, ›da‹, ›ne‹, ›ne‹; kar je več kot to, je od hudega.« (Mt 5,37). Bratje in sestre, danes razmislimo o tem, kar Pavel obsoja, in kar Jezus obsoja: hinavščino. Ne bojmo se biti resnicoljubni, povedati resnico, slišati resnico, uskladiti se z resnico. Hinavec ne zna ljubiti. Ravnati drugače od resnice pomeni ogrožati edinost v Cerkvi, edinost, za katero je molil sam Gospod.