18. nedelja med letom (leto B), 1. avgusta 2021
»Ne delajte za jed, ki mine, temveč za jed, ki ostane za večno življenje in vam jo bo dal Sin človekov.« (Jn 6,27a)
1. berilo
Bog obljubi za ljudstvo kruh z neba
Berilo iz 2. Mojzesove knjige (2 Mz 16,2-4.12-15)
Tiste dni je vsa skupnost Izraelovih sinov v puščavi godrnjala čez Mojzesa in Arona. Izraelovi sinovi so jima rekli: »O da bi umrli po Gospodovi roki v egiptovski deželi, ko smo sedeli pri loncih mesa, ko smo jedli kruha do sitega! Odpeljala sta nas namreč v to puščavo, da z lakoto pomorita vse te ljudi!« Gospod je rekel Mojzesu: »Glej, pošiljal vam bom kruh z neba; ljudstvo naj hodi vsak dan nabirat za en dan hrane, da ga preizkusim, ali se bo ravnalo po moji postavi ali ne. Slišal sem, kako godrnjajo Izraelovi sinovi; spregovôri jim in reci: ›Proti večeru boste jedli meso in zjutraj se boste najedli kruha in spoznali boste, da sem jaz Gospod, vaš Bog.‹« Zvečer so priletele prepelice in pokrile šotorišče, zjutraj pa je ležala rosa okoli njega. Ko pa je rosa izhlapela, se je na puščavi pokazalo na tleh nekaj drobnega, zrnatega, drobno kakor slana. Ko so Izraelovi sinovi to videli, so govorili drug drugemu: »Kaj je to?« Niso namreč vedeli, kaj to je. Mojzes pa jim je rekel: »To je kruh, ki vam ga Gospod daje jesti.«
Psalm 78
Odpev: »Gospod jim je dal nebeškega kruha.«
Kar so nam naši očetje pripovedovali,
tega ne bomo prikrivali pred njihovimi sinovi.
Govorili bomo o slavnih Gospodovih delih in njegovi môči,
o njegovih čudežih, ki jih je stóril.
Odpev: »Gospod jim je dal nebeškega kruha.«
Zapovedal je oblakom od zgoraj,
odprl je nebeška vrata.
Za jed jim je dal deževati mano,
dal jim je nebeškega kruha.
Odpev: »Gospod jim je dal nebeškega kruha.«
Angelski kruh je jedel človek,
Gospod jim je poslal hrane do sitega.
Popêljal jih je na kraj svoje svetosti,
na tisto goro, ki jo je osvojila njegova desnica.
Odpev: »Gospod jim je dal nebeškega kruha.«
2. berilo
V Kristusu postanemo novi ljudje
Berilo iz pisma apostola Pavla Efežanom (Ef 4,17.20-24)
Bratje in sestre, to vam pravim in vas rotim v Gospodu: ne živite več, kakor živijo pogani, v ničevosti svojega mišljenja. Vi se niste tako učili Kristusa, če ste ga le poslušali in se dali o njem poučiti, kakor je resnica v Jezusu. Treba je, da odložite starega človeka, kakor je živel doslej in ki ga uničujejo blodna poželenja, da se prenovite v duhu svojega mišljenja in oblečete novega človeka, ki je po Bogu ustvarjen v pravičnosti in svetosti resnice.
Aleluja
Aleluja. Človek ne živi samo od kruha, ampak od vsake besede, ki prihaja iz Božjih ust. Aleluja.
Evangelij
Jezus hrani našo vero
Iz svetega evangelija po Janezu (Jn 6,24-35)
Ko je tisti čas množica videla, da tam ni ne Jezusa ne njegovih učencev, so sami stopili v čolne, odpluli v Kafarnáum in iskali Jezusa. Ko so ga našli na drugi strani jezera, so mu rekli: »Učitelj, kdaj si prišel sem?« Jezus jim je odgovóril in rekel: »Resnično, resnično, povem vam: Ne iščete me zato, ker ste videli znamenja, ampak ker ste jedli kruh in se nasitili. Ne delajte za jed, ki mine, temveč za jed, ki ostane za večno življenje in vam jo bo dal Sin človekov; tega je namreč potrdil Oče, Bog.« Tedaj so mu rekli: »Kaj naj storimo, da bomo delali Božja dela?« Jezus je odgovóril in jim dejal: »Božje delo je to, da verujete v tistega, ki ga je on poslal.« Rekli so mu: »Kakšno znamenje boš torej storil, da bomo videli in ti verjeli? Kaj boš napravil? Naši očetje so jedli mano v puščavi, kakor je pisano: ›Kruh iz nebes jim je dal jesti.‹« Jezus jim je dejal: »Resnično, resnično, povem vam: Ni vam Mojzes dal kruha iz nebes, ampak moj Oče vam daje resnični kruh iz nebes. Božji kruh je namreč tisti, ki prihaja iz nebes in daje svetu življenje.« Tedaj so mu rekli: »Gospod, vselej nam daj tega kruha!« Jezus jim je dejal: »Jaz sem kruh življenja. Kdor pride k meni, gotovo ne bo lačen, in kdor vame veruje, gotovo nikoli ne bo žejen.«
Ozki prehodi
»Treba je, da odložite starega človeka, kakor je živel doslej in ki ga uničujejo blodna poželenja, da se prenovite v duhu svojega mišljenja in oblečete novega človeka, ki je po Bogu ustvarjen v pravičnosti in svetosti resnice.«
To je bistvo prehoda, pashe, velike noči, ki je temelj našega duhovnega življenja. Temeljni prehod se je zgodil s krstom. Da bi pa tudi resnično živeli skladno s prejeto milostjo, je večkrat potrebno skozi naše “Rdeče morje”, na drugo stran.
Smo v šestem poglavju Janezovega evangelija, ki se vrti okrog tematike kruha. Tako prejšnjo kakor današnjo nedeljo pa je navzoče tudi morje. Beremo o Galilejskem jezeru, ki je simbol Rdečega morja, “prepeljevanje” z ene strani brega na drugo, pa simbolizira prehod čez Rdeče morje.
Evangelist Janez tudi navaja, da je bila blizu pasha, judovska velika noč. Kristus torej že preko izbranega kraja in časa sporoča, da gre za pomemben prehod! Gre se za bistvo naše vere, ki je v prehodu iz naše stare miselnosti v novost miselnosti Božjih sinov in hčera.
Prehod, ki so ga bili deležni učenci po pomnožitvi kruha, je bil preko viharja na morju, kar močno spominja na dejanski prehod Izraelcev, ki so v strahu bežali pred Egipčani. Tam Gospod z valovi premaga Egipčane, tu z utišanjem valov reši prestrašene učence, ki med tem dogajanjem doživijo eno svojih pomembnih velikih noči, v kateri so morali po “uspešni karieri” pomnožitve kruha, ponovno spoznati svojo majhnost in odvisnost od Odrešenika.
Naslednjega dne jim sledi še množica. Tudi oni so stopili v čolne, odpluli v Kafarnaum in iskali Jezusa. Tudi oni so se podali preko Rdečega morja, da bi našli svojo Obljubljeno deželo, vendar ob tem še niso umrli staremu človeku; še so namreč Kristusa iskali zato, da bi bile zadovoljene čutne potrebe in strah zase, kar je tipično za neodrešenega človeka.
Zopet se potegne vzporednica z Izraelci, ki so res šli iz Egipta, vendar Egipt ni odšel iz njih.
Še so se bali zase, še so godrnjali zaradi strahu zase, še so hrepeneli le po polnih loncih mesa, kjer v središču ostaja človek, ki vse in vsakogar uporabi zase, za svojo korist in svoje preživetje.
Kristus pa nas je osvobodil za svobodo, da bi mi sami lahko postali dar in tako prešli iz nenehnih vprašanj: “Kje bomo dobili dovolj kruha zase?”, v skrivnost besed: “To je moje telo, ki se daje zate.” Človek, ki se podarja, ker se je spoznal najdenega in ljubljenega, je človek odnosa.
Sestavni del te poti pa so neizbežno puščave življenja. Te nikomur niso všeč, ker je to kraj, kjer zagotovo niso potolaženi čutni deli starega človeka, ki ga, kakor piše Pavel Efežanom, uničujejo blodna poželenja, vendar prav za to to postane “porodna soba” novega človeka, ki spoznava, kako ključen je za življenje Odnos.
Tako v puščavi kakor na viharnem morju se ne da več biti pameten po svoje, ne da se več delati kar in kakor mi paše ter izbirati poti po želji, temveč se je potrebno ponižno naučiti sprejemati drobna znamenja, ki prihajajo na pot.
Zato mana – nekaj drobnega, zrnatega, drobnega kakor slana. Se v slehernem dnevu naučiti prepoznavati drobne milosti, ki so položene na pot, je modrost življenja. To je tistih dvanajst polnih košar koščkov, ki so ostali potem, ko je Kristus nahranil množico. Polnost življenja je vedno vezana na drobne, vsakdanje obiske Boga, ki ne ostanejo prikriti tistim, ki ga iščejo.
Vendar je bila mana za sproti. Nabirati so jo morali vsak dan posebej, če so jo pa kak dan nabrali več, se je pokvarila. Milost je torej za sproti, namenjena za danes, ki je pred nami kakor odprto vprašanje, ki ga Bog postavlja človeku; kakor namreč mana postane hranljiva, ko je zaužita in ne prej, tako Milost postane učinkovita, ko je od človeka sprejeta in ne prej.
Bog zato človeka sprašuje in kliče k sodelovanju, v Odnos s seboj, kajti edino tam lahko zaživi kot novi, tj. neogrožen človek, ki ga ne vodi več strah zase, preštevanje in statistika, ampak predanost, zaupanje in ljubezen, ki se daje.
“Božje delo je to, da verujete v tistega, ki ga je on poslal.”
Ko človek sprejme Odnos, ni več sam, ni več izgubljen in ni več glavni protagonist, temveč postane ljubljen Božji sin, ki živi bistvo svojega življenja prav medtem, ko živi odnos s svojim Odrešenikom!
Iz tega Odnosa, ki je resnično kruh življenja, pa nato zrastejo in se preoblikujejo tudi vsi naši horizontalni odnosi, ki so tolikokrat lačni in žejni prav te nove, odrešene misli, za katero je potrebno preko Rdečega morja in tako iz dežele ujetosti in zamer preiti v Obljubljeno deželo svobode. Ter v njej tudi ostati!
Anja Kastelic, Vrgla bom mreže
OZNANILA
Godovi ta teden: jutri Evzebij iz Vercellija, škof, v sredo Janez Marija Vianey, arški župnik, v četrtek Marija Snežna (Nives), petek je prvi v mesecu, hkrati praznik Jezusove spremenitve na gori, sobota je tudi prva, goduje Sikst II., papež, mučenec, nedelja je 19. nedelja med letom, »sejm« pri Sv. Volbenku, goduje Dominik, duhovnik, ustanovitelj dominikancev.
Svete maše ta teden bodo vključno do četrtka darovane drugje. V sredo ob 20h vabljenju k slavljenju – molitvi pred Najsvetejšim.
V nujnem primeru bo župnik dosegljiv po telefonu (pokličite ali pošljite SMS sporočilo).
Na prvi petek bom obiskoval bolnike in ostarele. Pokličite pravočasno! Poskrbite za duhovno oskrbo družinskega člana ali sorodnika, če so ga odpeljali v bolnico.
Na prvi petek bo tudi priložnost za sv. spoved. Pol ure po maši bo molitev pred Najsvetejšim.
S sobote na nedeljo bo vsenočno češčenje pred Najsvetejšim. Na list se vpišite že danes vsi, ki ste ponoči pripravljeni v imenu župnije dežurati pred Jezusom v sveti hostiji.
Bog povrni za ofer pri Sv. Križu!
Prihodnjo nedeljo bo jutranja sv. maša bo ob 7h v farni cerkvi, ob 10. uri pa pri Sv. Volbenku.
Po namenu + Franca Cankarja so namesto venca bratje in sestre darovali 150 Eur za cerkev. Bog povrni!
SVETE MAŠE
PO 2. 8. Drugje: ++ Cilka in Franc Krek
TO 3. 8. Drugje: ++ Becencovi
SR 4. 8. 20,00: Slavljenje – molitev pred Najsvetejšim
Drugje: Po namenu
ČE 5. 8. Drugje: Po namenu
PE 6. 8. 20,00: + Franc Cankar, 7. dan
Po namenu poljanskih kulturnikov
SO 7. 8. 18,00 Sv. Križ: Po namenu zaročencev
NE 8. 8. 7,00: Za župljane
Sv. Volbenk 10,00: ++ Janko in Francka Železnik