Prositi z vero, tudi takrat, ko se nam zdi, da Bog ne usliši naših prošenj, je spodbudil papež med katehezo. Izhajal je iz vprašanja, kako to, da so naše molitve mnogokrat neuslišane. Bodimo pogumni. Čas Boga ni naš čas.
Kateheza med današnjo splošno avdienco (26. 5.), ki se je odvijala na vatikanskem dvorišču sv. Damaza, je bila ponovno namenjena molitvi. Sveti oče je govoril o ponižni potrpežljivosti, ko se nam zdi, da Gospod ne usliši naših molitev. Izpostavil je, da molitev ni čarovniška palica, ampak je dialog z Gospodom. Ko molimo lahko pogosto pademo v nevarnost, da nismo mi tisti, ki služimo Bogu, ampak pričakujemo, da bo On služil nam. Ko molimo, moramo biti ponižni, da bi naše besede bile dejansko molitev in ne govoričenje, ki ga Bog zavrača. A pogosto prosimo tudi za milosti, ki so v skladu z Božjim kraljestvom. V teh primerih, imejmo vero, je spodbudil papež. Ter ne pozabimo, da je zlo gospodar predzadnjega dne, Gospod zadnjega dne, kar je dan vstajenja, pa je Bog.
Svetopisemski odlomek: Mr 5,22-24.35-36
Tedaj je prišel eden od predstojnikov shodnice, Jaír po imenu. Ko ga je zagledal, je padel k njegovim nogam in ga zelo prosil, rekoč: »Moja hčerka je v zadnjih zdihljajih. Pridi in položi roke nanjo, da bo rešena in bo živela!« In odšel je z njim. […] Ko je še govoril, so prišli od predstojnikove hiše in rekli Jaíru: »Tvoja hči je umrla. Kaj še nadleguješ učitelja?« Jezus je slišal od strani, kaj so rekli, in je dejal predstojniku shodnice: »Ne boj se, samó veruj!«
Kateheza: Gotovost, da smo uslišani
Dragi bratje in sestre, dober dan!
Obstaja radikalen ugovor proti molitvi, ki izhaja iz opažanja, ki ga imamo vsi: molimo, prosimo, pa vendar se včasih zdi, da naše molitve ostanejo neuslišane: kar smo prosili – zase ali za druge – se ni uresničilo. Velikokrat imamo takšno izkušnjo. Če je bil razlog, zaradi katerega smo molili, plemenit (kot je lahko prošnja za zdravje bolnika ali za konec vojne), se nam neuslišanost zdi pohujšljiva. Na primer, za vojne: molimo, da bi se končale vojne na različnih koncih sveta, pomislimo na Jemen, Sirijo, države, ki so že leta in leta v vojni, mučene, in mi molimo, a se ne nehajo. Kako to? »Nekateri celo nehajo moliti, ker – tako mislijo – njihova prošnja ni uslišana« (Katekizem katoliške Cerkve, 2734). Če je Bog Oče, zakaj nas ne posluša? On, ki nam je zagotovil, da daje dobre stvari otrokom, ki ga prosijo (prim. Mt 7,10), zakaj ne odgovori na naše prošnje? Vsi imamo to izkušnjo: molili smo, molimo za bolezen nekega prijatelja, za očeta, za mamo, in potem umre. Bog nas ni uslišal. To je izkušnja vseh nas.
Katekizem nam ponuja dober povzetek tega vprašanja. Opozarja nas na nevarnost, da ne bi živeli pristne izkušnje vere, ampak bi odnos z Bogom spremenili v nekaj čarobnega. Molitev ni čarovniška palica, ampak je dialog z Gospodom. Ko molimo lahko dejansko zapademo v nevarnost, da nismo mi tisti, ki služimo Bogu, ampak pričakujemo, da bo On služil nam. To je molitev, ki vedno zahteva, ki hoče usmerjati dogodke po našem načrtu, ki ne priznava drugih načrtov razen naših želja. Po drugi strani pa je Jezus z veliko modrostjo na naše ustnice položil »Oče naš«. Kot vemo, je to molitev samih prošenj, a prve, ki jih izgovorimo, so vse na strani Boga. Prosijo, naj se ne uresniči naš načrt, ampak njegova volja za svet. Bolje je, da to prepustimo Njemu: »Posvečeno bodi tvoje ime, pridi tvoje kraljestvo, zgodi se tvoja volja« (Mt 6,9-10).
Apostol Pavel nas opominja, da niti ne vemo, kaj je treba prositi (prim. Rim 8,26). Prosimo za svoje potrebe, za stvari, ki jih želimo. Ampak, ali je to potrebno ali ni? Ko molimo, moramo biti ponižni. To je prva drža pri molitvi. Kakor je na mnogih krajih navada, da si žene, ko gredo molit v cerkev, na glavo dajo tančico, ali pa sežemo po blagoslovljeni vodi preden začnemo moliti, tako moramo pred molitvijo reči tisto, kar je najbolj potrebno, da mi Bog da tisto, kar je najbolj treba, On ve. Ko molimo, moramo biti ponižni, da bi naše besede bile dejansko molitev in ne govoričenje, ki ga Bog zavrača. Molimo lahko tudi iz napačnih razlogov: na primer, da bi premagali sovražnika v vojni, ne da bi se vprašali, kaj si Bog misli o tej vojni. Na prapor je lahko napisati »Bog je z nami«; mnogi nemirno hočejo zagotoviti, da je Bog z njimi, a le redki se potrudijo preveriti, če so oni sami dejansko z Bogom. V molitvi je Bog tisti, ki mora spreobrniti nas, nismo mi tisti, ki moramo spreobrniti Boga. To je ponižnost. Jaz grem molit, a ti, Gospod, spreobrni moje srce, da bom prosil to, kar je treba, kar je boljše za moje duhovno zdravje.
A vendarle ostaja pohujšanje: ko ljudje molijo z iskrenim srcem, ko prosijo za dobrine, ki ustrezajo Božjemu kraljestvu, ko mama moli za bolnega otroka – zakaj se včasih zdi, da jih Bog ne posluša? Da bi odgovorili na to vprašanje, je treba v miru premišljevati evangelije. Pripovedi o Jezusovem življenju so polne molitev: mnoge osebe, ranjene v telesu in duši, ga prosijo, naj jih ozdravi; nekdo ga prosi za prijatelja, ki ne more več hoditi; imamo očete in matere, ki prinašajo bolne sinove in hčere … Vse to so molitve, prežete s trpljenjem. Gre za ogromen zbor, ki kliče: »Usmili se nas!«
Vidimo, da je Jezusov odgovor včasih takojšen, v drugih primerih pa časovno odložen. Zdi se, da Bog ne odgovarja. Pomislimo na kanaansko ženo, ki Jezusa prosi za svojo hčerko: ta žena je morala dolgo vztrajati, da je bila uslišana (prim. Mt 15,21-28). Bila je tudi ponižna, da je sprejela Jezusove besede, ki se zdijo žaljive: kruha ne moremo metati psom. A tej ženi ni pomembno ponižanje, pomembno ji je hčerkino zdravje. In nadaljuje: »Ja, a tudi psi jedo, kar pade z mize.« In to je Jezusu všeč. Pogumno pri molitvi. Ali pa pomislimo na hromega, ki so ga prinesli njegovi štirje prijatelji: Jezus mu najprej odpusti grehe in šele pozneje ga ozdravi na telesu (prim. Mr 2,1-12). V nekaterih primerih torej rešitev težke situacije ni takojšnja. Vsak od nas ima to izkušnjo tudi v svojem življenju. Spominjamo se, kolikokrat smo prosili za milost, čudež in se ni nič zgodilo. Potem pa so se s časom stvari uredile na Božji način in ne kakor smo mi hoteli v tistem trenutku. Čas Boga ni naš čas.
S tega vidika si posebno pozornost zasluži ozdravitev Jairove hčere (prim. Mr 5,21-33). Oče na vso moč hiti: z njegovo hčerjo je zelo hudo in zato Jezusa prosi za pomoč. Učitelj takoj pristane, a se na poti proti domu zgodi še ena ozdravitev, zatem pa pride novica, da je deklica umrla. Zdi se, da je konec, a Jezus reče očetu: »Ne boj se, samo veruj!« (Mr 5,36). »Še naprej imej vero«. Kajti vera je tista, ki podpira molitev. In Jezus zares prebudi tisto deklico iz spanja smrti. A Jair je nekaj časa moral hoditi v temi, samo s plamenom vere. »Gospod, daj mi vero. Naj moja vera raste.« Prositi za milost, da bi imeli vero. Jezus v evangeliju pravi, da vera premika gore. A resnična vera. Jezus je pred vero svojih ubogih, svojih ljudi, premagan, čuti posebno nežnost pred to vero in posluša.
Tudi za molitev, ki jo Jezus v Getsemaniju nameni Očetu, se zdi, da ostane neuslišana: »Oče, če je mogoče, oddalji od mene to, kar me čaka.« Zdi se, da ga Oče ni uslišal. Sin bo moral do konca izpiti kelih trpljenja. A velika sobota ni zadnje poglavje, saj tretji dan, v nedeljo, pride do vstajenja. Zlo je gospod predzadnjega dne, to si zapomnite. Zlo ni nikoli gospod zadnjega dne; predzadnjega, ko je noč najbolj temna, tik pred svitom. Na predzadnji dan je skušnjava, ko nam zlo hoče dati vedeti, da je zmagalo: »Si videl? Jaz sem zmagal.« Zlo je gospod predzadnjega dne, zadnji dan pa je vstajenje. Zlo ni nikoli gospod zadnjega dne. Bog je Gospod zadnjega dne. Ta namreč pripada samo Bogu. In to je dan, ko se bodo izpolnila vsa človeška hrepenenja po odrešenju. Naučimo se te potrpežljive ponižnosti, da čakamo Gospodovo milost, čakamo zadnji dan. Velikokrat je predzadnji dan zelo težak, kajti težko je človeško trpljenje. A Gospod je tam. Zadnji dan On vse reši.