Le še dva dneva nas ločita do začetka potovanja papeža Frančiška v Irak, ki je predvideno med 5. in 8. marcem. V pripravi nanj predstavljamo kratko zgodovino te arabske države, ki težko pričakuje prvi obisk Petrovega naslednika in je bila zadnja desetletja večkrat vpletena v vojne.
Iraška zgodovina je povezana z ljudstvi Mezopotamije, s Perzijci, Arabci, Mongolci in Osmanskim cesarstvom. Kristjani so bili na tem ozemlju prisotni že v prvem stoletju po Kristusu, saj je na področju Mezopotamije evangelij oznanjal apostol Tomaž v času po uničenju jeruzalemskega templja leta 70 po Kristusu. Gre za večstoletno zgodovino, ki je bila zaznamovana z osvajanji, vdori in vojnami.
Od Mezopotamskih ljudstev do Osmanskega cesarstva …
Iraške korenine so povezane z Mezopotamijo in s starodavnimi civilizacijami. Med četrtim tisočletjem in šestim stoletjem pred Kristusom so na njenem ozemlju živeli Sumerci, Akadci, Asirci in Babilonci. Prevladi Perzijcev in makedonskega osvajalca Aleksandra Velikega v četrtem stoletju pred Kristusom je sledilo nemirno obdobje: nadzor nad ozemljem današnjega Iraka so v drugem in tretjem stoletju prevzeli Parti in rimsko cesarstvo. V sedmem stoletju je bila zgodovina današnjega Iraka povezana z islamsko širitvijo in osvajanjem Arabcev. V osmem stoletju je Bagdad postal glavno mesto abasidskega kalifata. Dinastija Abasidov se je končala v 13. stoletju z vdorom Mongolov. V 16. stoletju so Turki pod vodstvom sultana Sulejmana Veličastnega osvojili Bagdad in iraško ozemlje se je združilo z Osmanskim cesarstvom. Prihodnja stoletja so bila zaznamovana z vpadi beduinov in delno prevlado drugih sil, vključno s Perzijci in mameluki.
… in do režima Sadama Huseina
Po prvi svetovni vojni in porazu Osmanskega cesarstva se je pričelo obdobje, v katerem je bilo ozemlje današnjega Iraka pod nadzorom britanske administracije. Leta 1921 je Irak postal ustavna monarhija. Leta 1958 je general Abd al-Karīm Qāsim z državnim udarom razglasil republiko. Nekaj let kasneje, leta 1963, je po novem državnem udaru oblast prevzela stranka Baath, ki je sledila načelom socializma. Od leta 1968 je v Iraku vladal Ahmed Hassan al-Bakr, od 1979 pa Sadam Hussein, rojen leta 1937 v vasi v okrožju Tikrit in pripadnik sunitske manjšine. Na oblast je prišel tako, da je kot slogan uporabil izraz panarabizem, kar pomeni proces, ki naj bi med seboj združil vsa arabska ljudstva. V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja je obilno bogastvo, povezano z nafto, na mednarodnem prizorišču dobilo ne le gospodarski, temveč tudi politični pomen.
Vojna med Iranom in Irakom
Kmalu po prevzemu oblasti Sadama Huseina leta 1980 se je med Irakom in eno izmed nearabskih držav, Iranom, začela krvava vojna. V primerjavi s prejšnjimi leti je bila tedaj zmogljivost in oboroženost iranske vojske bistveno manjša, saj je pred tem potekala revolucija proti šahu Mohamedu Rezi Pahlaviju, ki jo je vodil šiitski verski voditelj Ruholah Homeini. Po načrtih iraški generalov naj bi spopadi trajali le nekaj dni, vendar pa je 22. septembra 1980 izbruhnila vojna, ki je trajala osem let. Sadam Husein je iraški vojski ukazal, naj prestopi mejo in vdre na ozemlje Khuzestana, iranske regije, bogate z nahajališči nafte, kjer so živele tudi etnične skupine arabskega izvora. Povod za spopad je bil povezan z vprašanjem pravice plovbe po reki, ki jo Iračani imenujejo Šat el Arab, Iranci pa Arvand. Le-ta izvira na sotočju rek Evfrat in Tigris ter se izliva v Perzijski zaliv. Iraška vojska je bila bolje opremljena od iranske, ki pa je imela na večje število vojakov. Vojne grozote niso prizanesle civilnemu prebivalstvu. Od leta 1984 so bila mnoga iranska in iraška mesta izpostavljena vedno močnejšim bombardiranjem. Avgusta 1988 sta državi podpisali premirje, vendar pa je bilo gospodarstvo obeh držav ogroženo zaradi stroškov, povezanih s financiranjem vojne. Po mnenju različnih virov je vojna med Irakom in Iranom terjala najmanj milijon življenj.
Prva zalivska vojna
Avgusta leta 1990 se je začelo naslednje dramatično poglavje iraške zgodovine. Minili sta dve leti od konca vojne med Irakom in Iranom, geopolitična situacija se je po padcu berlinskega zidu leta 1989 hitro spreminjala. Konec 80-ih let so se politične napetosti v Iraku povečale, izredno sta narasli tudi revščina in brezposelnost. Poleg stroškov zaradi vojne z Iranom se je moral Irak soočiti tudi z dolgovi drugim zalivskim državam, med drugim Kuvajtu, v višini 70 milijard dolarjev. Država je bila na robu bankrota. Sadam Husein je Arabsko ligo pozval k izbrisu dolga ter poudaril, da se je njegova država borila proti Iranu, ki je ga je opredelil kot grožnjo za države na tem področju. Poleg tega je Kuvajtu očital nezakonito črpanje nafte iz vrtin ob meji. Prav tako je zatrdil, da Združeni arabski emirati in Kuvajt namerno prekoračujejo izčrpavanje zgornje meje surove nafte, da bi ekonomsko škodovali Iraku. Nekaj dni po teh izjavah je bilo na meji že nameščenih 100.000 iraških vojakov. Pripravljeni so bili za napad na Kuvajt, majhno državo, ki ima v lasti 20% nahajališč nafte na svetu. 2. avgusta 1990 so iraške čete prestopile mejo.
Prvi spopad si je bilo mogoče ogledati preko neposrednega televizijskega prenosa. Podobe kuvajtskih državljanov, ki bežijo, in poznejše podobe drugih dramatičnih trenutkov v vojni, kot so naftne vrtine, ki jih je zažgala iraška vojska, so obkrožile ves svet. Organizacija združenih narodov je takoj sprejela dve resoluciji. S prvo je pozvala k umiku iraških vojakov, z drugo pa je dovolila trgovinski embargo z Irakom. Novembra je bagdadska vlada od Združenih narodov dobila naslednji ultimat: če iraške čete do 15. januarja ne zapustijo Kuvajta, se bo začel napad. V noči s 16. na 17. januar se je začela vojaška operacija koalicijskih sil pod vodstvom ZDA. Prva ofenziva je bila zračna, kasneje je sledila še vojna na tleh. Kuvajt je osvobojen, vojna se je končala 28. februarja 1991. Ameriški predsednik George H. W. Bush je tedaj izjavil, da so bili cilji zavezniških sil doseženi: Sadam Husein je sprejel brezpogojno premirje. Združeni narodi so potrdili gospodarske sankcije, vendar pa režim Sadama Huseina ni bil strmoglavljen.
Vir: Vatican News, foto: Unsplash, obj.: M. B.