6. nedelja med letom, 14. februarja 2021
Jezus se ga usmili, stegne svojo roko, se ga dotakne in mu reče: »Hočem, bodi očiščen« (Mr 1,41).
1. berilo
Gobavci so izločeni iz ljudstva
Berilo iz 3. Mojzesove knjige (3 Mz 13,1-2.44-46)
Gospod je spregovóril Mojzesu in Aronu ter rekel: »Kadar se na koži kakega človeka pokaže oteklina ali izpuščaj ali pega in iz tega nastane gobavost, naj ga pripeljejo k duhovniku Aronu ali h kateremu od njegovih sinov, duhovnikov. Če je mož gobav, nečist, naj ga duhovnik razglasi za nečistega; bolezen si je nakopal na glavo. Gobavec, ki ima na sebi bolna mesta, naj nosi pretrgana oblačila, naj ima razmršene lase, naj zakriva brado in naj kliče: ›Nečist, nečist!‹ Vse dni, dokler je bolan, naj prebiva ločeno; zunaj tabora naj bo njegovo bivališče!«
Psalm 32
Odpev: »Gospod, ti si moje zavetje.«
Blagor tistemu, ki mu je pregreha odvzeta,
ki so mu grehi odpuščeni.
Blagor človeku, ki mu Gospod ne prišteva krivde
in v njegovem duhu ne najde prevare.
Odpev: »Gospod, ti si moje zavetje.«
Svoj greh sem ti dal spoznati,
svoje krivde nisem prikrival.
Dejal sem: »Priznal bom svoje pregrehe Gospodu.«
In ti si odpústil krivdo mojega greha.
Odpev: »Gospod, ti si moje zavetje.«
Kdor zaupa v Gospoda,
ga on obdaja z dobroto.
Veselite se v Gospodu, radujte se, pravični,
vriskajte vsi, ki ste v srcu iskreni.
Odpev: »Gospod, ti si moje zavetje.«
2. berilo
Posnemajmo apostola, kakor on posnema Kristusa
Berilo iz 1. pisma apostola Pavla Korinčanom (1 Kor 10,31-11,1)
Bratje in sestre, najsi jeste ali pijete ali delate kaj drugega, vse delajte v Božjo slavo. Ne bodite v spotiko ne Judom ne Grkom ne Božji Cerkvi. Tako skušam tudi jaz v vseh rečeh ugodíti vsem, pri tem pa ne iščem svoje koristi, ampak to, kar je koristno za mnoge, da bi se rešili. Postaníte moji posnemovalci, kakor sem jaz Kristusov.
Aleluja
Aleluja. Velik prerok je vstal med nami. Bog je obiskàl svoje ljudstvo. Aleluja.
Evangelij
Jezus ozdravi gobavca
Iz svetega evangelija po Marku (Mr 1,40-45)
Tisti čas je k Jezusu prišel gobavec in ga na kolenih prosil: »Če hočeš, me moreš očistiti.« Zasmilil se mu je, iztegnil je roko, se ga dotaknil in mu rekel: »Hočem, bodi očiščen!« Gobe so takoj izginile in bil je očiščen. Jezus ga je brž s strogimi besedami poslal ven in mu rekel: »Glej, da nikomur nič ne poveš, ampak pojdi, pokaži se duhovniku in daruj za svoje očiščenje, kar je zapovedal Mojzes, njim v pričevanje.« Ko pa je ta šel ven, je začel na vsa usta oznanjati in pripovedovati, kaj se je zgodilo, tako da Jezus ni mogel več javno v mesto, ampak je bival zunaj na samotnih krajih. In vendar so od vsepovsod prihajali k njemu.
Bog hoče ozdraviti vse, pred njim ni nihče zavržen!
Prizor nam kaže gobavca, nesrečneža, ki je izgubil vse: hišo, delo, prijatelje, objeme, dostojanstvo in celo Boga. Ta mož, ki še živ razpada, je v očeh družbe grešnik, od Boga zavržen in kaznovan z gobavostjo. Pride in se približa Jezusu. In tega ne bi smel, zakon je v odnosu do zdravih nalagal popolno ločenost (izolacijo, osamo). A Jezus ne zbeži, se ne premakne, ga ne pošlje stran, stoji pred njim in ga posluša. Gobavec bi moral klicati od daleč vsakemu, ki ga sreča: “nečist, nalezljiv”; v resnici pa od blizu, iz oči v oči šepeče: če hočeš, me moreš očistiti!
»Če hočeš.« Gobavi brodolomec se oprime kratkega “če”, to je njegov “kavelj sredi neba”, trdni teren na koncu močvirja, rešilna bilka. Zdi se, kakor da se Jezus opoteče pred ponižno prošnjo tega ubožca, prepuščenega usodi. Okleva kot tisti, ki je dobil udarec v trebuh, prasko na srce: »do obisti se mu je zasmilil«.
»Če hočeš«… veliko vprašanje: Povej mi, kakšno je srce Boga! Kaj v resnici hoče zame? Hoče gobavost? Da bom živ odpadek, odvržen od vseh v vasi? Je On tisti, ki pošilja raka? Jezus vidi, se ustavi, gane ga in se gobavca dotakne. Že dolgo se ga nihče ni upal dotakniti, njegovo telo je umiralo od osamljenosti. Jezus stegne roko in se dotakne nedotakljivega, mimo vsakega predpisa in sleherne previdnosti, dotakne se ga, ko je še vedno kužen (prenašalec bolezni). Na ta način ga začne zdraviti. Preden kaj reče, ga poboža s prsti, ki so bolj prepričljivi od besed. Dotakniti se, izkušnja vzajemnosti, telo ob telesu, kretnja, ki je vedno vzajemna (dotakneš se in si dotaknjen, neločljivo!); podariti svojo bližino, bežno se dotakniti, samo srh, trepet Boga z menoj, mene z njim.
Sledi prelep odgovor, temeljni kamen, na katerega je položena nova podoba Boga: »Hočem!« Celovit glagol, absoluten. Bog hoče, vpleten je, zanj sem pomemben, sem mu pri srcu, trpi z mano, v njem je silna bol, bolečina in zagretost – zame mu ni vseeno.
Druga beseda razsvetli Božjo voljo: »bodi očiščen«. Bog hoče dobro. Nihče ni zavržen. Po zakonu je gobavec izključen iz templja; ni se mogel približati Bogu, vse dokler ni bil čist. Tistega dne pa je tu preobrat: približaj se Bogu in boš očiščen. Sprejmi ga in boš ozdravljen.
Jezus ga je poslal proč, v strogem tonu, zapovedal mu je, naj ničesar ne pravi. A ozdravljeni ne uboga: začel je na vsa usta oznanjati in pripovedovati. Izključeni postane vir čudenja. Naokrog nosi svojo srečo, osrečujočo izkušnjo o Bogu. Kdo ve, iz kolikih vasi je moral bežati, a sedaj stopa prav v vasi, išče ljudi, pred katerimi je poprej moral bežati, da jim pove, da se je vse spremenilo, ker se je z Jezusom spremenila podoba Boga.
Drugi del pisma slovenskih škofov za postni čas.
6. nedelja med letom, 14. februar
Dragi bratje in sestre!
V drugem berilu smo pri bogoslužju Božje besede pravkar slišali, kako daje apostol Pavel samega sebe za zgled nesebičnega služenja skupnosti, pri tem pa opozarja, da je pri tem za njega samega zgled Jezus Kristus: »Tako skušam tudi jaz v vseh rečeh ugoditi vsem, pri tem pa ne iščem svoje koristi, ampak to, kar je koristno za mnoge, da bi se rešili. Postanite moji posnemovalci, kakor sem jaz Kristusov« (1 Kor 10,33- 11,1).
Dejansko moramo ljudje na vsakem koraku izbirati med sebičnim iskanjem lastnih koristi ter ljubeznijo in nesebičnim služenjem drugim. Sebičnost je bistvo greha, ljubezen kot njeno nasprotje pa ni v prijaznih čustvih, ampak je v požrtvovalnem delu za resnični blagor vseh. Kristjani verujemo, da je ta ljubezen vrhovni zakon vsega, ker je to Bog sam. Iz te ljubezni je ustvaril svet in iz iste ljubezni nas je v Jezusu Kristusu prišel reševat grešne zapletenosti v sebičnost, ki vodi v propad. To je bistvo naše vere: »Mi smo spoznali ljubezen, ki jo ima Bog do nas, in verujemo vanjo. Bog je ljubezen, in tisti, ki ostaja v ljubezni, ostaja v Bogu in Bog ostaja v njem« (1 Jan 4,16), pravi apostol Janez v svojem pismu.
Danes se veliko govori o zatonu krščanstva v Evropi. Nekateri to celo pozdravljajo. Zdi se, da ne vedo, da si s tem žagajo vejo, na kateri sedijo, da si s tem zasipavajo vodnjak, iz katerega so rodovi pred nami črpali vodo za razcvet evropske kulture, vodo, ki na koncu teče tudi v večno življenje. Jezusov evangelij je bil in ostaja kruh, ki ga Jezus daje za »življenje sveta« (Jn 6,51). Mi, ki nam je bila podarjena milost vere in to vemo, ji moramo ostati zvesti. Če nam dopovedujejo, da je krščanske Evrope konec, se spomnimo na apostola Petra, ki je na Jezusovo vprašanje, ali ga mislijo tudi apostoli zapustiti, odgovoril: »Gospod, h komu naj gremo? Ti imaš besede več- nega življenja!« (Jn 6,68). Resničnost teh besed se vedno znova potrjuje. Če zapustimo Jezusa in njegov evangelij, nimamo kam iti. Jezus nima zamenjave. »Samo ljubezen je vredna, da verujemo vanjo« (H. Urs von Balthasar).
Krščanske vrednote so potrebne tudi za dobro delovanje politične skupnosti. Letos obhajamo tridesetletnico razglasitve državne samostojnosti. Ob tej priložnosti ponovno izražamo hvaležnost vsem, ki so se za to trudili, posebno še tistim, ki so za to dali življenje. Za samostojno državo smo se odločili, da bi živeli v njej skladno s svojim človeškim dostojanstvom. Da bi ne živeli po zakonih džungle, kjer prevladajo najbolj nasilni in zviti, ampak po pravičnih zakonih in razumnih pravilih, da lahko vsakdo pride do tistega, do česar ima pravico. Pred tremi desetletji smo upali, da se bo Slovenija uveljavila kot demokratična domovina medsebojnega spoštovanja, svobode, sožitja in sodelovanja. A po prvih treh desetletjih imamo vtis, da smo od tega cilja še zelo oddaljeni. Tudi način, kako se spopadamo s sedanjo krizo, kaže na to.
Vsaka kriza je preizkušnja, v kateri se pokažejo dobre strani, razkrijejo pa tudi usodne pomanjkljivosti. Preizkušnja nam nastavi ogledalo, v katerem vidimo svoj pravi obraz. Nekaj podobnega se v tej krizi dogaja tudi z nami kot člani te države. Imamo namreč dve možnosti. Prva je, da stopimo skupaj, si pomagamo in se odpovemo običajni tekmovalnosti in napetostim. Stanje je podobno vojni, ko zreli državljani pozabijo na siceršnje spore in zamere in združeno nastopijo proti skupnemu sovražniku. Tokrat je tak sovražnik virus. Druga, neprimerno slabša izbira pa je, če tega ne zmoremo, ampak vsakdo misli samo na svoje koristi in izkorišča krizo za svojo uveljavitev, tudi na škodo najbolj ogroženih. V krizi, ki jo prebolevamo, je veliko primerov nesebičnega žrtvovanja iz odgovornosti in ljubezni do bolnih in vseh, ki jih je epidemija prizadela. Tem gredo naše občudovanje, priznanje in zahvala. Žal pa je tudi preveč nasprotnega ravnanja: neodgovornega omalovaževanja nujnih ukrepov, nenehnega vzbujanja dvomov o njihovi koristnosti, pozivanja k njihovemu nespoštovanju in blatenja ugleda tistih, ki nosijo najtežjo odgovornost za to, da bi s čim manjšimi žrtvami prebrodili krizo. Seveda se s tem kriza samo podaljšuje v škodo nas vseh.
Epidemija tako vzbuja bojazen, da stanje duha v naši državi po treh desetletjih samostojnosti in lastne državnosti še ni državniško. Državniška drža, ki jo moramo vsi imeti in še posebej zahtevati od politikov, če hočejo, da jim zaupamo odgovornost za državo, je v prvenstveni skrbi za obče dobro, za blagor državljanov, ne pa pohod na oblast za vsako ceno. Tako kot smo slišali apostola Pavla: »Ne iščem svoje koristi, ampak to, kar je koristno za mnoge, da bi se rešili.« To je bila Jezusova drža, takšna drža je bila Pavlova in takšna je drža vseh plemenitih državnikov, po katerih naj bi se zgledovali.
Zato tudi v današnjem času krščanska vera in njena moralna načela nikakor niso odveč. Skrb vzbujajoče stanje duha, ki ga mnogi ugotavljajo, nikakor ni brez povezave z razkristjanjevanjem, ki v Sloveniji načrtno poteka od komunistične revolucije naprej. Na mesto krščanskih vrednot stopata materialistično potrošništvo in ideologija, ki se ne meni za odgovornost do narodne in državne skupnosti in ne verjame v nobeno absolutno in trajno vrednoto. Tedaj preostane samo iskanje lastnega udobja in koristi. Na porabniški miselnosti pa ni mogoče graditi domovine pravičnosti, spoštovanja in sodelovanja ter skrbi za obče dobro.
Miselnost materialističnega potrošništva imenuje papež Frančišek »kultura odmetavanja«. Najbolj surov primer odmetavanja sta splav in evtanazija. Papež sv. Janez Pavel II. je tako miselnost imenoval »kultura smrti«. K njej spada tudi izključevanje. Vse to v naši domovini doživljamo že od druge svetovne vojne sèm. Upali smo, da v svobodni in demokratični Sloveniji izključevanja ne bo več, ampak bosta na mesto njega stopila medsebojno spoštovanje in enakopravno vključevanje vseh, ki so pripravljeni sodelovati. Pa smo v zadnjih mesecih doživeli prizore izključevalnega sovraštva, kar je zlovešča grožnja mladi državi Sloveniji. Izključevanje vodi v enoumnost in siromašenje, ne pa v obetavno prihodnost.
To nas postavlja pred velike odgovornosti. Nič pa se ne bo izboljšalo samo od sebe. Tudi ne, če bomo samo čakali na boljše čase. Časi bodo boljši, če bomo boljši mi in če se bomo mi bolj potrudili zanje v cerkvenih občestvih in v političnih skupnostih. Bog je naši odgovornosti zaupal prihodnost evangelija v državi Sloveniji. Razmere nas vsak dan bolj nujno kličejo k okrepljeni dejavnosti, ki so jo zadnji papeži poimenovali »nova evangelizacija«.
Dragi bratje in sestre, pred nami je postni čas, ki nas bo pripravil na obhajanje osrednjih krščanskih praznikov Jezusovega trpljenja in vstajenja. Ti prazniki nas vsako leto pozivajo k spreobrnjenju, k lastnemu vstajenju v novega človeka, vedno bolj požrtvovalnega in zavzetega za Božje kraljestvo med nami. Po preizkušnjah, ki jih še ni konec, naj se letos to izpolni v še večji meri. S to željo vam voščimo blagoslovljen postni čas, da bo praznovanje velike noči Gospodovega vstajenja še bolj prežeto z veseljem odrešenja. Amen.
Vaši škofje
OZNANILA
Pomembni dnevi ta teden: v sredo je pepelnica, začetek duhovne priprave na Veliko noč, nedelja je prva postna, goduje Peter Damiani, škof, cerkveni učitelj.
Svete maše bodo ta teden nekoliko drugače. Jutri bo zvečer ob 17.30, v torek zjutraj ob 9h. V sredo, na Pepelnico, bosta dve sveti maši: zjutraj ob 9h in zvečer ob 17,30. V četrtek, petek in v soboto bo sv. Maša zvečer ob 17,30. Še vedno je potrebno upoštevati navodila (do deset posameznikov oziroma družin, razkuževanje rok, nošenje zaščitnih mask, medsebojna razdalja 1,5 m).
S prvo postno nedeljo bo spremenjen red nedeljskih maš. Sveto mašo ob 9h boste lahko še naprej spremljali preko spletne strani. Po prenosu svete maše ste povabljeni k prejemu obhajila v cerkvi do 10h. Ob 11h bo do nadaljnjega druga sveta maša in možnost prejema sv. obhajila do 12h. V cerkvi je lahko navzočih 10 posameznikov ali družin hkrati, obhajilo bom delil na 5 minut. Držimo se Navodil slovenskih škofov! Upoštevajte varnostjo razdaljo 1,5 metra tako v cerkvi kakor pred cerkvijo!
Verouk bo ta teden še na daljavo.
Na svoji spletni strani nas Slovenska karitas vabi k poglobljenemu obhajanju postnega časa, pri čemer vam je lahko v pomoč brošura: Poglobimo postni čas. Vabijo vas k sodelovanju v akciji 40 dni brez alkohola in k sodelovanju v dobrodelni akciji Ne pozabimo. V sodelovanju z Mavrico so na Slovenski karitas tudi letos pripravili postni koledar za otroke s spodbudami za postne dni. Namenjen je otrokom in njihovim družinam, rdeča nit pa je PRIJAZNOST.
Bog povrni za »ofer« ali v košaro ali po položnici preko banke. Položnice so še naprej na razpolago in seveda uporabne…
Po namenu + Vide Potočnik so darovali domači 100 EUR za cerkev na Bukovem vrhu, sosedje pogrebci pa 200 EUR za venec, ki ne ovene! Bog povrni!
SVETE MAŠE
PO 15. 2. 17,30: Za blagoslov v družini
TO 16. 2. 9,00: Za duše v vicah
SR 17. 2. 9,00: Za duše v vicah
17,30: + Francka Košir
ČE 18. 2. 17,30: + Vida Potočnik, 7. dan
PE 19. 2. 17,30: + Janez Jelovčan, Lovsko brdo
SO 20. 2. 17,00: Za zdravje in razumevanje v družini
NE 21. 2. 9,00: ++ Francetnikovi
11,00: Za župljane