Današnji praznični dan se izteka in vsem voščim, da bi misel na kulturo še naprej odmevala v naših srcih in se udejanjala v našem vsakdanu. Ne le kultura izražena z dela prostim dnevom, z obiskom gledališča, koncerta ali muzeja, z ogledom kakšne razstave, s prebrano knjigo ali pesmijo nekega pesnika, v družini ali s prijatelji zapeto slovensko himno, z izobešeno zastavo … ? Gotovo vse to in še mnogo več, ampak zdi se mi, da je s kulturo kot z ljubeznijo. Tako prva kot druga nista vedno v “najboljši izdaji” in sta kot besedi ali pojma marsikdaj zlorabljeni, slabo interpretirani, obe pa dobivata temelj in plodna tla za rast v odvisnosti od naravnanosti našega srca, ki zmore presejati dobro od slabega, lepo od nelepega, tega kar gradi in ustvarja dialog, ali pa podira in ločuje.
Stanje kulture v tem slovenskem prostoru ni odvisno le od ustvarjalcev kulture in raznih umetnikov, kar je seveda zelo dragoceno in izjemnega pomena, ampak tudi od vsakega med nami, od naše jasne ali meglene odzivnosti in življenja, ki ga z besedo ali dejanji sejemo okoli nas.
Želim si družbeno okolje, kjer bo prevladovala kultura dialoga, ustvarjalna medsebojnost, umetnost, ki z lepoto bogati srce in duha, vzbuja pa tudi pozitivni nemir v iskanju boljšega in lepšega, bolj povezovalnega, vsega tistega kar nas dela bolj LJUDI v žlahtnem pomenu besede! Konec koncev, k temu in le k temu smo v poslanstvu “biti človek”
tudi poklicani!
Vse dobro in lep pozdrav! Arif