»Dragi bratje in sestre, dober dan! Evangelij te nedelje (prim. Mr 1,1-8) predstavi lik in delo Janeza Krstnika. On je svojim sodobnikom nakazal pot vere podobno tej, ki jo advent predlaga nam, da se pripravimo za prejetje Gospoda v božiču. Ta pot vere je pot spreobrnjenja.« S temi besedami je papež Frančišek začel nagovor pred opoldansko molitvijo Angel Gospodov z okna apostolske palače na Trgu sv. Petra na 2. adventno nedeljo.
Kaj pomeni beseda spreobrnjenje? V Svetem pismu to predvsem pomeni spremeniti smer ali usmeritev, kar tudi pomeni spremeniti način mišljenja. V moralnem in duhovnem življenju spreobrniti se, pomeni obrniti se od zla k dobremu, od greha k Božji ljubezni. To je to, kar je učil Krstnik, ki je v judejski puščavi »oznanjal krst spreobrnjenja v odpuščanje grehov« (v. 4). Prejeti krst je bilo zunanje in vidno znamenje spreobrnjenja tistih, ki so poslušali njegovo pridiganje in so se odločili delati pokoro. Ta krst se je zgodil s potopitvijo v Jordan, v vodo, a je bil povsem nekoristen, bil je le znak, in je bil nekoristen, če ni bilo razpoložljivosti za kesanje in spremenitev življenja.
Spreobrnjenje pa vsebuje tudi bolečino nad storjenimi grehi, željo, da se jih reši in sklep, da se jih zavedno izključi iz lastnega življenja. Za izključitev greha pa je potrebno zavrniti vse tisto, kar je z njim povezano. Stvari, ki so povezane z grehom, je torej potrebno zavrniti: posvetno miselnost, pretirano cenjenje udobnosti, pretirano cenjenje užitkov, blagostanja, bogastva. Zgled te ločitve je ponovno iz evangelija lik Janeza Krstnika, ki je bil strog mož in se je odpovedal odvečnemu ter je iskal bistveno. Poglejte to je prvi vidik spreobrnjenja: ločitev od greha in posvetnosti. Začeti torej pot ločitve od teh stvari.
Drugi vidik spreobrnjenja je namen poti, to je iskanje Boga in njegovega kraljestva. Ločitev od posvetnih stvari in iskanje Boga ter njegovega kraljestva. Zapustitev udobnosti in posvetnega mišljenja nista sama sebi namen, ni askeza samo, da se dela pokora, kristjan ni fakir. Je nekaj drugega. Ločitev ni sama sebi namen, ampak je usmerjena za dosego nečesa višjega, to je Božjega kraljestva, občestva z Bogom, prijateljstva z Bogom. Toda to ni lahko, saj so številne vezi, ki nas držijo v bližini greha, ne ni lahko … Skušnjava vedno vleče navzdol, vleče dol in vezi nas držijo v bližini greha. To so: nestanovitnost, malodušnost, zlohotnost, škodljivo okolje, slabi zgledi. Včasih je privlačnost, ki jo čutimo do Gospoda prešibka in se skoraj zdi, da Bog molči. Oddaljene in nerealne se nam zdijo njegove obljube tolažbe, kot na primer podoba pozornega in skrbnega pastirja, ki danes odmeva v Izaijevem berilu (prim. Iz 40,1.11). Tako si skušan reči, da se je nemogoče resnično spreobrniti. Kolikokrat smo začutili to malodušnost? »Ne, ne bom zmogel. Začenjam, potem se vrnem nazaj in to je grdo.« Mogoče je, mogoče je. In ko pride ta misel, ki te napravi malodušnega, ne ostani tam, kajti to je »živi pesek«. Ta »živi pesek« je ravno povprečnost bivanja. To je povprečnost. Kaj se stori v takšnih primerih, ko kdo hoče, a čuti, da ne more? Predvsem se je potrebno spomniti, da je spreobrnjenje milost. Nihče se ne more spreobrniti z lastnimi močmi. Je milost, ki ti jo da Gospod, zato jo je potrebno z vso močjo izprositi od Boga. Prositi Boga, da nas on spreobrne, da se lahko spreobrnemo do tolikšne mere, s kakšno se odpremo Božji lepoti, dobroti in nežnosti. Pomislite na nežnost Boga. Bog ni grozen oče, zloben oče, ne. Nežen je, zelo nas ljubi kot dobri Pastir, ki išče zadnjo ovco svoje črede. Ljubezen je. Spreobrnjenje je milost Boga. Začni hoditi, saj je On, ki te je premaknil, da si začel hoditi in videl boš, kako bo On prišel. Moli, hodi in vedno boš naredil korak naprej.
Sveta Marija, ki jo bomo pojutrišnjem obhajali kot Brezmadežno, naj nam pomaga ločiti se za vedno od greha in posvetnosti ter se odpreti Bogu, njegovi besedi, njegovi ljubezni, ki prenavlja in rešuje.
Vir: Vatican News
Foto: Unsplash
Obj.: M. B.