29. nedelja med letom – Misijonska
Po Jezusovem nenehnem vabljenju v novo logiko Boga, ki ne pozna preštevanja, ampak darovanje, imajo farizeji dovolj. Odidejo in se posvetujejo, kako bi Jezusa ujeli v besedi. Kar je preveč, je preveč. Človek, ki se je odločil, da je sam bog, vidi v vsem konkurenco in je ne prenese. Zato mori in ubija.
Zanimivo je danes preko Besede opazovati razliko drže tistega, ki se je pustil osvojiti Ljubezni in je vabilo na že pripravljeno gostijo sprejel ter tistega, ki raje ostaja v temi lastne samozadostnosti, kjer je jok in škripanje z zobmi. Dobesedno, kajti tam, kjer je človek ločen od Boga, ne more biti drugega kot zavist s škripanjem z zobmi!
Prvo in drugo berilo nam torej kažeta lepoto Božjega delovanja, ki ima svoje dinamike in jih predstavljajo Gospodov maziljenec Kir, nato Pavel, Silvan, Timotej in vsa Tesaloničanska Cerkev. Odlomek Matejevega evangelija, ki je nadaljevanje odlomka prejšnje nedelje pa razodeva dinamiko človeškega ogroženega delovanja, ki ga predstavljajo farizeji, njihovi učenci in herodovci.
V čem je razlika? Obojni se namreč med seboj povezujejo, cilj pa je zelo drugačen. Božje se povezuje zaradi zavesti izbranosti, ljubljenosti in obdarovanosti z namenom, da bi vse to okusili tudi drugi. Kar je “cesarjevega”, pa se poveže z namenom, da bi nekoga odstranili.
1) V drugem berilu beremo čudovito povezanost med Pavlom, Silvanom in Timotejem, med katerimi ni tekmovalnosti, ampak drža služenja. Ker njih same povezuje zavest svatovskega oblačila izvoljenosti, se tudi na Cerkev Tesaloničanov obračajo z držo hvaležnosti, polno milosti in miru.
“Milost vam in mir. Vedno se zahvaljujemo Bogu za vas vse …”
Kako ponižna, povezovalna in duhovno bogata je drža tistih, ki so spoznali, da je bistvo vere v sprejemanju tega, kar Gospod dela in odgovarjanju na tisto, kar Gospod kliče. Kjer človek odide z mesta samoupravljanja, se nekaj sprosti. Začuti se prostor svobode in izpuščanja.
Da bi bolje vstopili v to držo, nam tudi prvo berilo govori o Kiru, ki Gospoda še poznal ni in vendar ga je Bog sam izbral za svoje orodje, da bi na njem pokazal, kako je On tisti, ki vse pripravlja, On tisti, ki kliče, ki prijemlje za desnico in vodi, ki odpira duri tako, da nobena vrata ne ostanejo zaprta. On je, ki vodi in ne človek.
“Zaradi svojega služabnika Jakoba in svojega maziljenca Izraela sem te poklical po imenu in te odlikoval, ne da bi me bil poznal. Jaz sem Gospod in drugega ni, razen mene ni nobenega boga, opasal sem te, ne da bi me bil poznal…”
To drugačno logiko nebeškega kraljestva smo v obilju spoznavali zadnje štiri nedelje, da bi se končno odkrili obdarjene in zato hvaležne, odkrili v občestvu in zato tudi gradili občestvo s tistimi, ki so nam poslani. S Kristusom hvaležno zbirali in ne rušili.
2) Tisti pa, ki ostaja v drži, v kateri hoče biti sam bog, sicer tudi povezuje, morda celo do tedaj skregane posameznike – farizeji in herodovci so bili namreč med seboj skregani – in vendar vse le z namenom, da bi odstranili tistega, ki ruši religijo in oznanja vero. Kakor nekoč, tako tudi danes.
Zanimivo je, da farizeji ne gredo sami do Jezusa, ampak k njemu pošljejo druge; svoje učence in herodovce. Tipično za individualnega človeka, ki se boji zase. Tak bo vedno pošiljal in krivil druge.
Grešna miselnost tudi nenehno ločuje človeško od Božjega. Od prvega greha naprej se namreč človeško in Božje zdita konkurenca. Hudič – tisti, ki deli, nas nenehno prepričuje, da v središču ne moreta biti človek in Bog skupaj, temveč je enega potrebno odstraniti. Ker pa se grešni človek še kako boji zase, ob tem, ko nasede skušnjavi, preprosto ne more drugače, kakor da prične izrivati Boga. Prefinjeno in z laskanjem, kakor farizejev in herodovci.
“Učitelj, vemo, da si resnicoljuben in v resnici učiš Božjo pot …”
Hinavščina, ki odvrača.
“Učitelj, vemo …”
Samozadostnež misli, da ve vse in ne dopušča dialoga, zato Jezus, ki ljubi vsako grešnost, ne sprejema pa nobene zlaganosti, odvrne: “Kaj me preizkušate, hinavci? Čigava sta ta podoba in napis?”
Človek po padcu misli, da ima toliko, kolikor poseduje, zato svoje podobe tiska v kovance, v druge in celo Boga poskušati narediti po svoji podobi. Gospod pa je prišel, da nas osvobodi posedovanja in nam razodene lepoto obdarovanosti. Božja podoba je namreč že vtisnjena v naša srca, zato kot sinovi in hčere ne potrebujemo hlapčevanja in prodajanja, temveč smo povabljeni v svobodno hojo služenja. Ta pa ne more biti izven tega sveta, ampak znotraj njega, kjer je še veliko cesarjev, ki se bojujejo za svoj obstoj, vendar je prav svoboden človek tisti, ki sredi tekmovalnosti pričuje, da je obdarjen, sredi boja za obstanek pričuje, da je že vse prejel in med tolikimi hlapci, ki se klanjajo cesarjem današnjega časa pričuje, da ima Očeta, ki zanj (po) skrbi.
Ko bo torej ta svet v kristjanih videl vtisnjeno podobo Očeta, bo razkrinkan tudi cesar! Takrat bo vsak prejel svoje in ljudje bodo našli odgovor na globoka hrepenenja.
So današnji Evropi kakšni misijoni sploh lahko bolj potrebni?
Anja Kastelic
Božja beseda za nedeljo, 18. oktobra 2020
1. berilo
Bog rešuje po ljudeh
Berilo iz knjige preroka Izaija (Iz 45,1.4-6)
Tako govorí Gospod svojemu maziljencu, Kiru, katerega je prijel za desnico, da pred njim porazi narode in odpaše ledja kraljem, da pred njim odpre duri in nobena vrata ne ostanejo zaprta: »Zaradi svojega služabnika Jakoba in svojega izvoljenca Izraela sem te poklical po imenu in te odlikoval, ne da bi me bil poznal. Jaz sem Gospod in drugega ni, razen mene ni nobenega boga, opasal sem te, ne da bi me bil poznal. Naj spoznajo od sončnega vzhóda in zahóda, da ni nobenega razen mene, jaz sem Gospod in drugega ni.«
Psalm 96
Odpev: »Priznajte Gospodu moč in slavo.«
Ps 96,1.3.4-5.7-8.9-10
Pojte Gospodu novo pesem,
poj Gospodu, vsa zemlja!
Pripovedujte med narodi o njegovi slavi,
med vsemi ljudstvi o njegovih čudovitih delih!
Odpev: »Priznajte Gospodu moč in slavo.«
Zakaj Gospod je velik in nadvse hvaljen,
silen je bolj kot vsi bogovi.
Zakaj vsi bogovi ljudstev so prazni maliki,
Gospod pa je narédil nebesa.
Odpev: »Priznajte Gospodu moč in slavo.«
Priznajte Gospodu, vsi rodovi,
priznajte Gospodu moč in slavo,
priznajte Gospodu slavo njegovega imena!
Prinesite daritve in pridite v njegove dvore!
Odpev: »Priznajte Gospodu moč in slavo.«
Pádite na kolena pred Gospodom v svetem okrasju!
Trepetaj pred njim, vsa zemlja,
govorite med narodi: »Gospod kraljuje!
ljudstva bo sodil po pravici.«
Odpev: »Priznajte Gospodu moč in slavo.«
2. berilo
Delo vere, napor ljubezni in vztrajnost upanja
Berilo iz 1. pisma apostola Pavla Tesaloničanom (1 Tes 1,1-5)
Pavel, Silván in Timótej tesaloníški Cerkvi v Bogu Očetu in v Gospodu Jezusu Kristusu: milost vam in mir. Vedno se zahvaljujemo Bogu za vas vse, ko se vas spominjamo v svojih molitvah. Pred našim Bogom in Očetom imamo neprenehoma v spominu vaše delo vere, napor ljubezni in vztrajnost upanja v našega Gospoda Jezusa Kristusa. Vémo namreč, od Boga ljubljeni bratje, da ste izvóljeni. Kajti naš evangelij ni prišel med vas samo z besedo, ampak tudi z močjo in Svetim Duhom ter s popolno zanesljivostjo.
Aleluja
Aleluja. Žaríte na svetu kakor zvezde. Držite se besede življenja. Aleluja.
Evangelij
Dajte cesarju cesarjevo in Bogu Božje
Iz svetega evangelija po Mateju (Mt 22,15-21)
Tisti čas so farizeji odšli in se posvetováli, kako bi Jezusa ujeli v besedi. K njemu so poslali svoje učence skupaj s herodovci in so rekli: »Učitelj, vemo, da si resnicoljuben in v resnici učiš Božjo pot ter se ne oziraš na nikogar, ker ne gledaš na osebo. Povej nam torej, kaj se ti zdi: Ali smemo dajati cesarju davek ali ne?« Jezus pa je spoznal njihovo hudobijo in rekel: »Kaj me preizkušate, hinavci? Pokažite mi davčni novec!« Dali so mu denarij. Nato jim je rekel: »Čigava sta ta podoba in napis?« Dejali so mu: »Cesarjeva.« Tedaj jim je rekel: »Dajte torej cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega.«