20. nedelja med letom, 16. avgusta 2020
»O žena, velika je tvoja vera! Zgodi naj se ti, kakor želiš!« In njena hči je ozdravela tisto uro (Mt 15,28).
1. berilo
Bog vodi k sebi vsa ljudstva
Berilo iz knjige preroka Izaija (Iz 56,1.6-7)
Tako govorí Gospod: »Pazíte na pravico, ravnajte pravično, kajti moje odrešenje bo kmalu prišlo in moja pravičnost se bo kmalu razodela. Tujce, ki se bodo pridružili Gospodu, da bi mu služili, ljubili Gospodovo ime in bili njegovi služabniki, vse, ki bodo pazíli na soboto in je ne bodo skrunili, temveč se bodo držali moje zaveze, bom pripêljal na svojo sveto goro in jih razveseljeval v svoji hiši molitve: njihove žgalne in klavne daritve bodo prijetne na mojem oltarju, kajti moja hiša se bo imenovala hiša molitve za vsa ljudstva.«
Psalm 67
Odpev: »O Bog, slavijo naj te vsa ljudstva.«
Ps 67,2-3.5.6.8
O Bog, izkaži nam milost in nas blagoslôvi,
razjásni svoje obličje nad nami!
Naj spoznajo tvojo pot vsi na zemlji,
vsi narodi tvoje odrešenje.
Odpev: »O Bog, slavijo naj te vsa ljudstva.«
O Bog, slavijo naj te ljudstva,
veselijo in radujejo naj se narodi,
ker sodiš ljudstva pravično
in vodiš narode na zemlji.
Odpev: »O Bog, slavijo naj te vsa ljudstva.«
O Bog, slavijo naj te ljudstva,
slavijo naj te vsa ljudstva.
Bog nas blagoslavlja,
naj ga častijo vsi konci zemlje.
Odpev: »O Bog, slavijo naj te vsa ljudstva.«
2. berilo
Bog se ne kesa svojih darov in svojega klica
Berilo iz pisma apostola Pavla Rimljanom (Rim 11,13-15.29-32)
Bratje in sestre, vam, poganom, pravim: kolikor sem apostol za pogane, častno izpolnjujem svojo službo, da vzbudim ljubosumnost svojih rojakov in rešim vsaj nekatere izmed njih. Kajti če je njihovo zavrženje sprava za svet, kaj bo šele njihovo ponovno sprejetje? Mar ne prehod od smrti k življenju? Kajti Bog se ne kesa svojih milostnih darov in svojega klica. Kakor ste bili namreč vi nekoč Bogu neposlušni, zdaj pa ste zaradi neposlušnosti mojih rojakov dosegli usmiljenje, tako so zdaj tudi ti zaradi usmiljenja, ki ste ga bili deležni, postali neposlušni, da bi tudi oni prišli do usmiljenja. Bog je namreč vse vklenil v neposlušnost, da bi vsem izkazal usmiljenje.
Aleluja (Prim. Mt 4,23)
Jezus je oznanjal evangelij kraljestva. Ozdravljal je vsakovrstne bolezni med ljudstvom.
Evangelij
Jezus hvali vero poganske žene
Iz svetega evangelija po Mateju (Mt 15,21-28)
Tisti čas se je Jezus umaknil v tirsko in sidónsko pokrajino. In glej, prišla je kánaanska žena iz tistih krajev in vpila: »Gospod, Davidov sin, usmili se me! Mojo hčer zelo mučijo hudobni duhovi.« Vendar ji ni odgovóril niti besede. Tedaj so pristopili njegovi učenci in ga prosili: »Odpravi jo, ker vpije za nami.« Odgovóril je in dejal: »Poslan sem le k izgubljenim ovcam Izraelove hiše.« Prišla je, padla predenj in rekla: »Gospod, pomagaj mi!« Odgovóril ji je in dejal: »Ni lepo jemati kruh otrokom in ga metati psom.« Ona pa je rekla: »Tako je, Gospod, pa vendar tudi psički jedo od drobtinic, ki padajo z mize njihovih gospodarjev.« Tedaj je Jezus odgovóril. Rekel ji je: »O žena, velika je tvoja vera! Zgodí naj se ti, kakor želiš!« In njena hči je ozdravela tisto uro.
VEZ PRIPADNOSTI
Kdo je tujec in kdo je domačin? To je vprašanje, ki postaja vedno aktualnejše v Evropi, je vprašanje, ki se glasno ali potihem pojavlja v naših župnijskih občestvih, je vprašanje, ki se pojavlja v katerikoli skupini, ko se pridružijo novi. Gre torej na eni strani za vprašanje pripadnosti, na drugi pa za vprašanje naše odprtosti ter pripravljenosti na spremembe.
1) Izvoljeno ljudstvo, rojeno iz vere Abrahama, je v davni zgodovini postalo tista sol, preko katere je Gospod vstopal v padli svet. Bili so tista peščica izmed vseh narodov, ki jih je Gospod poklical, izvolil in se jim razodel. Zato so imeli in imajo neuničljiv pomen v celotni zgodbi odrešenja. Res je, Bog se ne kesa svojih milostnih darov in svojega klica. In vendar se še danes zgodi, da poklicani in izvoljeni pozabi, čigav dar je in tako postane samozadosten. V veliki meri se je to zgodilo Izraelcem, Pavlovim rojakom, ki so v svojih “privilegijih” pozabili na poslušnost in s tem spregledali samega Božjega Sina, ki je mednje vstopal kakor popolni tujec. Z novo Besedo, novo držo, z odprtostjo, ki je strašila njihov ustaljeni vzorec pravil postave. Prinašal je življenje, ki je za okostenele sisteme vedno grožnja. Zato je za njih tujec tudi ostal.
Sprejeli pa so ga mnogi pogani, katerim prej ni bil oznanjen in kateri niso imeli podlage zgodovine izvoljenega ljudstva. Prav iz teh tujcev, ki so ga sprejeli, smo rojeni tudi mi, današnji kristjani. Zato je na mestu, da se danes nekoliko zautsavimo pri vprašanju pripadnosti Kristusu.
Vse prevečkrat se zgodi, da pripadnost merimo po tem, koliko časa je nekdo prisoten. Tak pogled nas je pripeljal do velike zaprtosti, sumničavosti do vsega in vsakega, ki pride na novo in do velike ljubosumnosti na vzorce, ki so veljali od nekdaj. Taka drža je nevarna in toga, saj sprejme samo tistega, ki se je pripravljen popolnoma podrediti že ustaljenemu, pa četudi ta oblika ne služi več nikomur. Na tak način začnemo ljudi prirejati po svoji podobi, po podobi, ki smo si jo sami izdelali. Ko pa človek našim vzorcem ne ustreza, ga izvržemo.
Tako imamo tudi danes v Cerkvi veliko mladih in odraslih, ki so se z vsem žarom približali našim skupnostim, potem pa razočarano odšli, saj so naše “rezanje” neuspešno prestali. Odšli so, ne boljši kakor prej, temveč poškodovani in opeharjeni. To pa je popolno nasportje resničnega poslanstva Cerkve, ki je od začetka poslana v svet kakor sol. Sol, ki hrane ne uniči, temveč ji le doda okus, je ne spreminja, temveč jo zaščiti v dobrem, je ne preplavi, ampak jo z njo sobiva in jo tako oplemeniti.
Naš odnos do t.i. “tujcev” in do vsega, kar je novo in drugačno, tako postaja temeljno vprašanje današnje Cerkve in nas samih.
2) Apostol Pavel se v drugem berilu poigrava z besedama poslušnost in usmiljenje. Obe besedi kažeta na to, da obstaja odnos, saj se izven tega ne da živeti ne enega ne drugega. Njegovi rojaki niso bili poslušni, pogani pa niso vedeli, komu bi sploh bili poslušni. Prvi so ravnali iz lastne ošabnosti in samozadostnosti, drugi pa iz nevednosti, zato so ti drugi pogosto postali veliko sprejemljivejša zemlja za oznanilo odrešenja, veliko pristnejši naslovniki usmiljenja Boga.
Zaradi tega usmiljenja, ki so ga bili deležni, pravi Pavel, se je neposlušnost njegovih rojakov še povečala, vendar za to, da bi tudi njih doseglo usmiljenje, kajti pripadnost Kristusu ni v togem izpolnjevanju pravil, temveč v veri, v katerem je Drugi tisti, ki prvi doseže mene. Če pa me Drugi prvi najde, je to dar in ne zaslužek, je milost in ne posest. Iz milosti in daru pa se rodi hvaležnost. Rodi se ponižnost, ki je nasprotna zavisti, rodi odprtost, ki je nasportna ljubosumnemu zadrževanju zase, rodi naklonjenost vsem in ne ozka ujetost v prepričanje, da mora biti “tako, kot je vedno bilo!”
Poslušnost je torej izraz priznavanja Drugega. Usmiljenje pa je prvi izraz Drugega, ki ne odneha, temveč ljubi navkljub vsem zavrnitvam, da bi le dosegel slehernega človeka in tako iz “tujca” kakor iz “domačina” naredil novo Božje ljudstvo. Želja Očeta je namreč, da tako “mlajšega” kot “starejšega in trmastega” sina privede v skupno hišo.
3) In nenazadnje nam sam Jezus v evangeliju pokaže nujnost odprtosti. Tudi Sin je imel primarno poslanstvo, da poišče “izgubljene ovce Izraelove hiše” zato, da bi jih potem lahko poslal k ostalim. In vendar se je nemalokrat zgodilo, da so ti ostali, “pogani”, prej prišli k njemu in bili poslušni kakor vsa Izraelova hiša.
Kolikokrat je vera stotnika, vera tujca, vera Kanaanke močno presegla sumničavost in dvome rojakov, Izraelcev, Nazarečanov, starešin, pismoukov in farizejev. Kolikokrat je “tujec” prvi prepoznal “tuj” in nov obisk Boga, kar je Sin zagotovo bil. Zato tudi Jezus pokaže, kako potrebno je stopiti ven iz prvotnih predstav, kako pomembno je biti sredi poti pripravljen spremeniti smer, razširiti obzorje, dati prednost življenju in ne predstavam ali idejam.
Pokaže nam, kako zmotno je ostajati v poznanih in varnih okvirjih “naših predstav” ne da bi ob tem pred seboj videli človeka in njegovo bistvo. Pokaže nam, kako pomembno je spoznati, da smo poklicani v novo ljudstvo, v katerem je edina vez pripadnosti vera, to je odnos z Očetom, ki nas vse dela za brate in sestre in ne tradicija, genetika, poznanstva ali preprosto dejstvo, da je domačin tisti, ki je dlje časa prisoten.
V tej novi, Kristusovi misli tako ni več nikakršnega prostora za togost in ujetost, ampak za širino, globino, mehkobo, zaupno ljubezen in sprejemanje, a hkrati tudi jasnost in odločnost, ki jo sol mora imeti, da izpolni svoje poslanstvo in prinese okus Boga!
OZNANILA
Godovi ta teden: v torek Helena (Alenka), cesarica, v sredo Janez Eudes, duhovnik, v četrtek Bernard, opat, cerkveni učitelj, v petek Pij X., papež, v soboto Devica Marija Kraljica, nedelja je 21. med letom, »sejm« na Bukovem vrhu; goduje Roza iz Lime, redovnica, dan spomina na žrtve vseh totalitarnih režimov;
Svete maše ta teden: v ponedeljek, torek in sredo drugje, ostale dneve zvečer ob 20h.
V nedeljo bo sv. maša zjutraj ob 7h v farni cerkvi, ob 10h bo na Bukovem vrhu.
Bog povrni za darovanje pri Sv. Volbenku in na shodu na Malenskem vrhu!
Po namenu + Lenke Pintar so darovali sosedje 350 EUR za cerkev na Volči, domači pa 220 EUR v isti namen. Bog povrni!
SVETE MAŠE
PO 17. 8. Drugje: + Vinko Dolenec (sorodniki iz Ajdovca)
TO 18. 8. Drugje: Po namenu
SR 19. 8. Drugje: Po namenu
ČE 20. 8. 20,00: + Janez Krmelj, 7. dan
PE 21. 8. 20,00: + Lenka Pintar, 30. dan
+ Cilka Končan
SO 22. 8. 20,00: + Pavel Košir, 7. dan
+ Marija Podobnik, 1. obl.
NE 23. 8. 7,00: Za župljane
BUKOV VRH 10,00: ++ Mežnarjevi, Bukov vrh