Sem Lucija Mihalinec, maturantka Škofijske klasične gimnazije, rada se smejem, pogovarjam in podarim svoj čas ljudem.
Bil je četrtek. Tisti pred petkom, po katerem se je življenje ustavilo. V razredu zmedenih maturantov, ki še nismo čisto dojeli, kaj se dogaja. Spomnim se sošolca, ki je vstal in naznanil: »A se vi zavedate, da smo mogoče danes zadnji dan sošolci?!« Haha, dobra, dobra.
No, po dobrem mesecu dni se ta hec niti ne zdi več tako neverjeten. Mogoče res ne bomo več sedeli skupaj pri pouku, klepetali med razlagami profesorjev in se prerekali o tem, kdaj bomo zračili učilnico ter kdo bo zalil naše rože (upam, da še živijo). Morda je naš zadnji skupni projekt matura, pogojno še maturantski ples ali mogoče izlet. Ampak zadnji meseci, ki naj bi jih preživeli skupaj, so se obrnili na glavo. Ja, zdaj stvari potekajo drugače. In resnici na ljubo, mi sploh ni hudo.
Zdaj sem doma. Po štirih letih bivanja v dijaškem domu, ko sem domov prihajala samo za konec tedna, ali pa še to ne, preživljam doma 24 ur na dan, 7 dni na teden. Prvi dan me je zadelo: »Zdaj se bom morala malo prilagoditi.« Prej sem imela svoj ritem, bila sem odvisna sama od sebe, gospodarica svojega časa (no, cimro sem bolj ali manj sproti obveščala o svojih načrtih). Dopoldne sem bila v šoli, popoldne in zvečer pa si me lahko našel na mnogih krajih z mnogimi (sicer ljubimi) obveznostmi, vedno leteča, vedno v pogonu. Zdaj sem pa doma in se moram uskladiti z ljudmi, s katerimi sobivam. Dogovoriti se moramo, kdaj bo moj računalnik uporabljal bratec in kdaj jaz. Kdaj bomo imeli kosilo, da se ne bo prekrivalo z videopoukom. Kdo bo ugasnil Wi-Fi, ko bo imela sestra trening. Kaj bomo kuhali in katero igro se bomo šli zvečer (če se sploh bomo). Komunicirati moram z ljudmi okoli sebe, povedati, kaj želim, slišati, kaj želijo oni in svoje življenje prilagoditi tudi njim. Kar mi je težko, tega nisem zares vešča, ampak se učim. In je tudi dobro, da se tega končno naučim, ker mi bo koristilo v življenju. In nam gre vse bolje (saj veliko izbire pa tudi nimamo).
Te dnevi doma mi v resnici zelo ustrezajo. Kljub vsemu si dan ustvarim po svoje, živim v svojem ritmu. Noro je, ko dan začnem s čudovitim razgledom na gore, si vzamem čas za Boga, si pripravim zajtrk po svojem okusu in ga po možnosti pojem skupaj z že vstalimi ostalimi člani družine. Uživam, ko grem popoldne na sprehod po gozdovih in poljih naše vasi in medtem pokličem prijatelje, ki bi jih sicer videla vsak dan, ali pa tiste, s katerimi se nisem srečala že mesece. Zdaj imam redno priložnost jesti okusen mamin kruh in domače jogurte, naučila sem se celo, kako narediti mlečni namaz. Čeprav se slišimo le preko videa, me med poukom še vedno nasmejijo posrečene izjave sošolcev. In ravno zadnjič smo messenger skupino spet zasuli s starimi fotkami in posnetki (če že ne moremo skupaj ustvarjati novih spominov, lahko vsaj obujamo stare). Tudi praznični čas sem letos zares doživela, ker se ni kar naenkrat zgodil, ampak sem se lahko pripravila na to veselje. Pa končno imam priložnost, da preposlušam podkaste, ki sem jih že dolgo želela, pa nisem tega nikoli udejanjila. In še ključni dejavnik v igri: stalen dostop do internetne povezave. Zdaj sem lahko ure in ure na vezi z meni ljubljeno osebo, čeprav živi na drugem koncu Evrope. Čeprav se ne moreva videti v živo, imava priložnost skupaj preživeti ogromno časa. Za to sem izjemno hvaležna.
Glede dela za šolo sem zdaj že pogruntala sistem. Na začetku je bila norišnica, ampak zdaj smo se vsi že utekli, še celo z nematuritetnimi predmeti nas bodo nehali obremenjevati, da se lahko v miru učimo za maturo. Glede katere se ne obremenjujem preveč. Odločiti se, kdaj in kako bo to potekalo, ni moja pristojnost, kar pa lahko naredim je, da se dobro pripravim nanjo. Ker zdaj sama sestavljam svoj urnik, je moja odgovornost in svoboda, da si naredim načrt glede na svoje potrebe. Da ne zapravljam časa za stvari, ki mi grejo in se raje posvetim tistim področjem, kjer bolj škripa. To mi čisto ustreza.
Me je pa pred kratkim zadelo še eno spoznanje. Ena stvar, ki se je želim, hočem in moram naučiti, je ljubiti. Ker ugotavljam, da sem rahlo nesposobna. Vem, da sem za to ustvarjena, da mi je Jezus to naročil in tudi sam pokazal, kako se to dela. Jaz bi tudi. Ampak to je težko (ja, seveda) in vsakič znova mi ne uspe. Ker pač nisem vedno potrpežljiva in dobrotljiva, ker se razjezim in ne prenašam ljudi okoli sebe. Se pa učim in poskušam, vsakič znova, včasih bolj, včasih manj uspešno. In zdaj imam popolno priložnost, da se izurim v ljubezni, da se natreniram v odločitvah za dobro drugega, ne glede na to, če sodeluje ali ne. Ker dejstvo je, da živimo skupaj, in verjetno neki časa še bomo. In najtežje je imeti rad ljudi, ko to najbolj potrebujejo. Ampak lahko probam in delam na tem. In sem pozorna. In poslušam. In pomagam. In prosim tudi Sv. Duha, da deluje. In deluje. Ker, kakor je rekla sv. mati Terezija: »Če želiš spremeniti svet, pojdi domov in ljubi svojo družino.« In ja, to je to. To je čas, to je priložnost. In hočem jo izkoristit za to, da ljubim. Danes. Doma.
vir: https://portal.pridi.com/2020/04/20/blog-skozi-viharcas-rasti-lucija-mihalinec/