Papeževa kateheza namenjena svetovnemu dnevu zemlje
Katehezo med današnjo splošno avdienco, ki je potekala v knjižnici apostolske palače, je papež Frančišek ob svetovnem dnevu zemlje namenil skrbi za skupni dom. Spomnil je na našo nezvestobo pri varovanju zemlje in najšibkejših članov človeške družine ter povabil k ekološkemu spreobrnjenju, h kateremu lahko vsakdo pripeva svoj delež.
Na začetku je bil prebran odlomek iz drugega poglavja Prve Mojzesove knjige (1Mz 2,8-9.15): »Gospod Bog je zasadil vrt proti vzhodu v Edenu in je tja postavil človeka, katerega je bil izoblikoval. Gospod Bog je dal, da je iz zemlje pognalo vsakovrstno drevje, prijetno za pogled in dobro za jed, tudi drevo življenja v sredi vrta in drevo spoznanja dobrega in hudega. […] Gospod Bog je vzel človeka in ga postavil v edenski vrt, da bi ga obdeloval in varoval.«
Dragi bratje in sestre, dober dan!
Danes obhajamo 50. svetovni dan zemlje. To je priložnost, da obnovimo svoje prizadevanje, da bi ljubili naš skupni dom in skrbeli zanj ter za najšibkejše člane naše družine. Kakor nam dokazuje tragična pandemija koronavirusa, lahko svetovne izzive premagamo le skupaj ter tako, da poskrbimo za najšibkejše. Okrožnica Laudato si’ima prav takšen podnaslov: »o skrbi za skupni dom«. Danes bomo skupaj malo razmišljali o tej odgovornosti, ki zaznamuje »naš prehod na tem svetu« (LS, 160). Rasti moramo v zavesti glede skrbi za skupni dom.
Narejeni smo iz zemeljske snovi in sadovi zemlje vzdržujejo naše življenje. Vendar pa, kot nas spominja Prva Mojzesova knjiga, nismo zgolj »zemeljski«: v sebi nosimo tudi življenjski dih, ki prihaja od Boga (prim. 1Mz 2,4-7). V skupnem domu živimo torej kot ena človeška družina ter v biotski raznovrstnosti z drugimi Božjimi stvaritvami. Kot imago Dei, ustvarjeni po Božji podobi, smo poklicani skrbeti za vsa bitja in jih spoštovati ter gojiti ljubezen do naših bratov in sester, posebej najšibkejših, po zgledu ljubezni, ki jo ima Bog do nas in jo je izrazil v svojem Sinu Jezusu, ki je postal človek, da bi z nami podelil to stanje ter nas rešil.
Zaradi egoizma nismo bili zvesti svoji odgovornosti varuhov in upraviteljev zemlje. »Če iskreno pogledamo stvarnost, vidimo, da se stanje našega skupnega doma zelo poslabšuje« (ibid, 61). Onesnažili smo ga, izropali smo ga, v nevarnost smo postavili svoje lastno življenje. Zato so bila ustanovljena razna mednarodna in lokalna gibanja, ki so želela prebuditi zavest. Iskreno cenim te pobude in še bo potrebno, da bodo naši otroci stopili na cesto ter nas naučili tega, kar je očitno: to je, da za nas ni prihodnosti, če uničujemo okolje, ki nas vzdržuje.
Izneverili smo se varovanju zemlje, našega doma-vrta, ter varovanju naših bratov. Grešili smo proti zemlji, proti našemu bližnjemu ter končno proti Stvarniku, dobremu Očetu, ki poskrbi za vsakogar in hoče, da živimo skupaj v občestvu in blaginji. In kako se odzove zemlja? Obstaja španski pregovor, ki je glede tega zelo jasen: »Bog odpusti vedno; mi ljudje včasih odpustimo in včasih ne; zemlja ne odpusti nikoli.« Zemlja ne odpusti: če smo uničili zemljo, bo odgovor zelo krut.
Kako lahko ponovno vzpostavimo harmoničen odnos med zemljo in preostalim človeštvom? Harmoničen odnos … Tolikokrat izgubimo vizijo harmonije: to je tisto, kar dela Sveti Duh. Tudi v skupnem domu, na zemlji, tudi v našem odnosu do ljudi, do bližnjega, do najbolj ubogih, do zemlje … Harmonija: kako lahko ponovno vzpostavimo to harmonijo? Na naš skupni dom moramo gledati na nov način. Da se razumemo: le-ta ni skladišče zalog za izkoriščanje. Za nas verne je naravni svet »evangelij stvarstva«, ki izraža stvariteljsko moč Boga, ko oblikuje človeško življenje in daje živeti svetu skupaj z vsem, kar obsega, da bi vzdrževal človeštvo. Svetopisemska pripoved o stvarjenju se sklene z naslednjimi besedami: »Bog je videl vse, kar je naredil, in glej, bilo je zelo dobro« (1Mz 1,31). Ko vidimo naravne katastrofe, ki so odgovor zemlje na naše slabo ravnanje, si mislim: »Če zdaj vprašam Gospoda, kaj misli, mislim, da mi ne bi rekel, da je zelo dobro.« Mi smo tisti, ki smo uničili Gospodovo delo.
Ko danes obhajamo svetovni dan zemlje, smo poklicani, da ponovno najdemo smisel svetega spoštovanja zemlje, saj le-ta ni samo naš dom, ampak tudi dom Boga. Iz tega v nas izvira zavedanje, da smo na sveti zemlji!
Dragi bratje in sestre, »prebudimo estetski in kontemplativni čut, ki ga je Bog položil v nas« (Posinodalna apostolska spodbuda Querida Amazonia, 56). Preroštvo kontemplacije je nekaj, kar razumevamo predvsem pri avtohtonih ljudstvih, ki nas učijo, da ne moremo skrbeti za zemljo, če je ne ljubimo in ne spoštujemo. Ona imajo modrost »dobrega življenja« – ne v smislu, da se jim dobro godi, ampak da živijo v harmoniji z zemljo. To harmonijo imenujejo »dobro življenje«.
Hkrati potrebujemo ekološko spreobrnjenje, ki se mora izraziti v konkretnih dejanjih. Kot edina in medsebojno odvisna družina potrebujemo skupni načrt, s katerim bi preprečili grožnje našemu skupnemu domu: »Medsebojna odvisnost nas obvezuje, da mislimo na en sam svet, na skupni načrt.« (LS, 164) Zavedamo se, kako pomembno je, da sodelujemo kot mednarodna skupnost za varovanje našega skupnega doma. Spodbujam vse tiste, ki vodijo proces v pripravi na dve pomembni mednarodni konferenci: COP15 o biotski raznovrstnosti v Kunmingu (Kitajska) in COP26 o podnebnih spremembah v Glasgowu (Združeno Kraljestvo). Ti dve srečanji sta zelo pomembni.
Želel bi spodbuditi k organizaciji dogodkov, povezanih z obema tematikama, tudi na nacionalni in lokalni ravni. Dobro se je zbrati skupaj z različnih družbenih položajev ter začeti tudi z ljudskim gibanjem »od spodaj«. Svetovni dan zemlje, ki ga obhajamo danes, je nastal prav na takšen način.
Vsakdo izmed nas lahko dá svoj skromen prispevek: »Ne mislimo, da ta dejanja ne spreminjajo sveta. Takšno ravnanje širi dobro v družbi, ki obrodi veliko več sadov, kot jih moremo zaznati, ker v nedrih te zemlje spodbuja dobro, ki vedno, včasih tudi nevidno, teži k posnemanju.« (LS, 212)
V tem velikonočnem času prenove si prizadevajmo, da bi ljubili in spoštovali čudoviti dar zemlje, našega skupnega doma, ter skrbeli za vse člane človeške družine. Kot bratje in sestre skupaj goreče prosimo našega skupnega nebeškega Očeta: »Pošlji svojega Duha in prenovi obličje zemlje« (prim. Ps 104,30). Hvala.
Sreda, 22. april 2020