Sredi obilja vsak s krono na glavi,
postavlja pred svetom se v svoji višavi.
Nikoli dovolj, nikoli zadosti,
kopiči zaloge, se malokdo posti.
Nikogar več duh ne odvede v puščavo,
kjer vsakršno čas bi ponudil skušnjavo.
Skušnjave več ni, saj vse je pri roki,
lahko je na svetu če vest se odklopi.
Z denarjem se vlada in gospoduje,
vse plača, preprosto je, z njim se kraljuje.
Življenje je kratko, naj vsak ga užije,
če kdo je na poti celo se ubije,
za vse kar normalno ni, zakon pokrije,
legalno počenjajo se grdobije.
In ko na koncu ni več energije,
se človek oprime evtanazije.
Početje to danes je skoraj normalno,
obnaša se človek gospodovalno
in malo jih ve, da življenje je dar,
predobro je skrit vesoljni vladar.
Dobiček ureja svetovne tokove,
nesnage je svet oblekel okove.
Narava na razne načine udarja,
prenehaj že človek, ga opozarja –
roji kobilic hrumijo po sveti,
požari in ujme, še moč je oteti
ta svet razuzdani – se maje že krona?
Zdaj tu še nevidni je virus korona !
Mar to je zdaj vse ali bo že zadosti,
Da ustavi kolo se človeških norosti?
In spomni, da je ne-ponižnost človeka,
za pot do resnice, edina prepreka.
Roman Dolenec,
Vinharje, 11.03.2020