V predgovoru želim poudariti, da z napisanim ne želim zmanjševati vrednosti trpljenja vseh obolelih in truda vseh zdravstvenih delavcev, ki so že v bojnih vrstah in se še bodo pridružili boju s korona virusom v teh in prihodnjih dneh. Namen napisanega je spodbuditi tiste, ki se bodo, zelo verjetno, tem bojnim vrstam pridružili na drugem koncu, pri pokopavanju in poslavljanju naših zemeljskih teles od tega sveta in se s tem dodatno izpostavili tudi sami. Imajo naporno službo, ki je vznemirljiva tudi v času, ko ni epidemij, saj se trudijo skrbeti za zdravje naših duš in se vedno borijo proti še enemu nevidnemu sovražniku, ki bolj kot na naše prhko telo preži na neumrljivo dušo in je ravno tako nevaren in zahrbten, kot virus, ki s kapljico sline, z besedo, skoči na naslednjega v vrsti svojih žrtev …
Bilo je nekaj let nazaj, ko me je Gospod že klical v svojo bližino in globlji odnos, jaz pa sem bila (še) gluha za njegove klice in slepa za njegovo lepoto. Na pevskem vikendu sem na vprašanje duhovnika, ki je bil takrat z nami, odmahnila z roko in rekla ‘Hvala, jaz ne bi’ in s tem za sabo potegnila tudi ostale udeležence, ki so bili pod mojo komando. Dotično vprašanje je bilo, ali bi kdo šel k maši, ki jo bo daroval tekom tistega jutra. Ker se nihče od nas ni navdušil nad tem, je mašo daroval sam. Bilo je sobotno jutro in ker ni bila nedelja, ko je udeležba pri maši ‘obvezna’, mi ni padlo na pamet, da bi se je vseeno udeležili, se tako priporočili Gospodu za lep čas skupaj in bi nas to tudi povezalo kot skupino. Še danes se kdaj z grenkobo v srcu vprašam, ali je bila to le ena od kapelj v vedro občutenj, ki se je polnilo v njem, da danes Gospodu sledi le še kot laik. Zaradi tega in mnogih pripetljajev v teh par desetletjih življenja, ki sem jih do sedaj doživela, obžalujem, da se časa ne da zavrteti nazaj in popraviti vsaj kakšnega od pogreškov, ki sem jih naredila in druge s tem prizadela v malem ali v velikem.
Moj odnos do maše se je v teh letih bistveno spremenil in sem sedaj prej jaz tista, ki prosjačim duhovnika, ki je kje z nami, naj imamo prosim tudi mašo, ne glede na to, koliko mladih morda ob tem zavija z očmi, ker se jim zdi odveč, seveda, ker je to po navadi sobota.
Danes, ko sem prvič v živo spremljala video prenos maše prek spleta, zahvaljujoč eni od številnih možnosti, ki so nam jih naši duhovniki omogočili v teh dneh, me je spomin na ta dogodek iz preteklosti napeljal v razmišljanje, koliko je bilo že do sedaj tovrstnih tihih, samotnih maš, darovanih v intimi lastne sobe ali kapele, ko iz takšnih ali drugačnih razlogov ni bila možna prisotnost občestva. Na jok mi je šlo ob sodelovanju izpred računalniškega ekrana, ko sem slišala duhovnika odgovarjati samemu sebi v tistih delih liturgije, ko je to vloga zbranih vernikov.
Gotovo ima vsak izkušnjo, kako mizerno je obroke jesti samo v svoji družbi. Morda kdaj pa kdaj sicer »pašeta« mir in tišina, a v osnovi smo družabna bitja in ni dobro za človeka, da je sam. Ob hrani se družimo, se povezujemo, vzpostavljamo srčno bližino.
Evharistija, daritev Kristusovega telesa in krvi na križu, je dogodek, ki potrebuje duhovnika IN občestvo. Tako kot Jezus zadnje večerje ni obhajal sam in brez prisotnosti ljudi umrl na križu, tudi ni ‘v redu (Božje) narave’, da duhovnik mašuje sam. V zadnjih dneh je gotovo skokovito narasla statistika teh maš, darovanih v samoti. Samo predstavljam si lahko, kako mora biti pri srcu duhovnikom, ki so bili izbrani izmed ljudi, darovani za ljudi in so dneve preživljali v mnogih interakcijah z dušami, ki so potrebovale pomoč, maševati v samoti svojih kapel, celo s prepovedjo somaševanja, ki bi vsaj malo razbremenilo težo preizkušenj, ki so nad nami. Kaj šele, če se tudi pri nas zgodi črni scenarij Bergama in okolice, in se bodo ljudje nanje začeli obračati zaradi pogrebov in se bodo tako tudi sami znašli na eni od front z nevidnim sovražnikom ter mu morda podlegli tudi sami?
Dragi brat in oče v Gospodu, nisi sam. Četudi morda nisi med ‘popularnimi’, javnosti znanimi duhovniki in se maša, ki jo daruješ, ne prenaša po radijskih valovih ali spletnih omrežjih, so misli in molitve tvojih vernikov, domačih, prijateljev s teboj. Oprosti za vse prilike, ko si se počutil po naši krivdi in nerodnosti preobremenjen ali sebi in svetu odveč in se morda spraševal, ali je pot, ki si jo izbral, zares prava. Hvala ti za predanost, s katero slediš Kristusu in k njemu usmerjaš tudi nas, bolj ali manj blodne ovčice. Naj ti Gospod daje moči v viharju, ki se nam morda približa z vso svojo uničevalnostjo. Pazi nase in drži se in naj nas vse skupaj Gospod popelje proti veselju velike noči, ki bo sledilo velikemu petku in veliki soboti, sedaj in ob mesecu osorej. Bena Briški
