Zadnjo počitniško soboto v letošnjem poletju, 31. avgusta, se nas je zbralo in odpravilo na celodnevni izlet 8 družin iz župnije skupaj z gospodom župnikom Jožetom in njegovim stanovskim kolegom in prijateljem iz Burundija. Prijavljenih je bilo sicer 10 družin, a sta se morali dve družini žal temu prijetnemu druženju iz zdravstvenih razlogov tik pred zdajci odpovedati. Izlet je bil načrtovan že za leto poprej, a takrat nas je pred izvedbo odvrnila slaba vremenska napoved. Glavni namen izleta je bil povezovanje družin, ki tesneje sodelujejo pri pripravi družinskih nedelj v naši župniji in povabilo novih k sodelovanju.
Tokrat smo se zjutraj prebudili v lep sončen dan in se z lepimi pričakovanji in dobro voljo v srcih ter najnujnejšo popotnico v nahrbtnikih zbrali v Poljanah, od koder smo se z avtobusom usmerili proti Gorenjski. Vožnja do Planice je hitro minila. Ta čas smo izkoristili za kratek pregled in predstavitev celotne naše druščine, si natančneje predstavili program izleta in seveda naše druženje ter pot izročili Gospodu v varstvo in blagoslov. Nekateri otroci in mladi so izvlekli družabne igre ter se ob njih zabavali, nekateri najmlajši pa izrabili priložnost, da še malo zadremljejo.
Izstopili smo v Planici, kjer so se naši pogledi ustavljali na skakalnicah, še posebno na tistih, kjer so potekali treningi. Ob gostišču v Planici se nismo prav dolgo zadrževali in smo hitro vzeli pot pod noge po dolini Tamar. Kmalu smo ob gozdni poti naleteli na posekano hlodovino in se enoglasno odločili, da bo to naša jedilnica. Ustavili smo se ter se podprli z malico iz popotne torbe, nato pa okrepljeni pogumno nadaljevali pot. Po čudoviti stezi v objemu zelenih gozdov in sivih vrhov gora smo prepletali naše vezi s pogovori o vsem mogočem…
Po dobri uri hoje in klepeta smo dospeli v osrčje Tamarja. Vrhove gora, ki so nas obdajali vse naokrog in se stegovali k nebu, smo doživeli kot božjo katedralo ter začutili vsemogočnost našega Stvarnika. Kljub ideji, da bi bilo prekrasno imeti sv. mašo kar na prostem, smo se zatekli v tamkajšnjo kapelico Marije Pomagaj. Kapelica je od zunaj in znotraj lepo okrašena z mozaiki p. Marka Rupnika, sicer pa prijetne oblike, in ravno pravšnje velikosti za našo družbo. Tako smo združeni v molitvi pred Gospodom in našo ljubo materjo Marijo čutili, da smo povezani in tako močnejši. Naši mladi in Tomaž so poskrbeli celo za spremljavo petja s kitaro in za besedila pesmi, tako da je bilo petje med sv. mašo precej veselo in živahno. Hvaležni smo g. župniku in njegovemu prijatelju za darovano sv. mašo ter spodbudne misli in besede.
Po koncu sv. maše smo se malo razkropili. Dom je vabil na čaj ali kavo, travnik na igro z žogo in frizbijem ter piknik pogrinjek za počitek in malico za najmlajše udeležence, nekateri smo se uspeli povzpeti do slapu Nadiža. Kasneje smo se spet družno proti Ratečam vračali po drugi, bolj vzhodni poti. Znova priložnost za iskrene pogovore, izmenjavo misli in idej. V Planici je bilo nekoliko več časa, da smo lahko, kdor je želel, malo pobliže pokukali v notranjost Nordijskega centra, preden smo se odpeljali proti gostišču Uh na kosilo.
Popoldne nas je čakalo še župnikovo presenečenje. Čeprav je bila zjutraj ob najavi presenečenja prva izrečena misel, da bi to utegnil biti Mcdonalds, se je izkazalo, da je ideja precej bolj izvirna. Ogledali smo si letališče Lesce. Tam nas je pričakal prijazen mladi pilot, ki nam je z navdušenjem razlagal o letalih in poletih, razkazal nam je notranjost letal in letališče. Starejši fantje so še posebno izkazali zanimanje in gostitelj se je res potrudil ter z veseljem odgovarjal na vsa naša vprašanja. Kdor je želel, se je lahko tudi usedel v letalo. Z Lesc smo se že nekoliko utrujeni, a polni lepih vtisov in doživetij odpeljali nazaj v Poljane. To je bil za nas dan, ki bogati, pušča lepe spomine in tke nove vezi. Bogu hvala!
Magda Bogataj
