6. NEDELJA MED LETOM     11. 2. 2018

Godovi ta teden: v sredo pepelnica, začetek duhovne priprave na Veliko noč, goduje Valentin (Zdravko), duhovnik, mučenec, v soboto Sedem ustanoviteljev servitov, nedelja je prva postna.

Svete maše bodo vse dneve zvečer ob 17h, razen torka, ko bo zjutraj ob 8,15. Na pepelnico bo sv. maša tudi ob 9h na Jarčjem brdu, ko bomo skupaj z nadškofom Uranom praznovali sv. Valentina. V imenu župnije Javorje povabljeni!

Popoldne ob 17h vabljeni k sv. maši in k obredu pepelenja. Letošnji kandidati za birmo bodo v navzočnosti svojih staršev in botrov slovesno začeli s štiridesetdnevno pripravo na Veliko noč in birmo. Ta dan je tudi strogi post. Naj bo postni čas res čas milosti, duhovne poglobitve in dobrih del, ki jih bomo darovali za potrebe Cerkve in se vadili v ljubezni do naših bližnjih.

V petek zvečer po maši bo izpostavljeno Najsvetejše in molitev križevega pota. V soboto po maši bo prav tako izpostavljeno najsvetejše za skupno in osebno molitev.

Verouk bo ta teden po urniku. Devetošolci bodo imeli tokrat verouk dve šolski uri (od 17,45 do 19,15) in sicer duhovno-likovno ustvarjanje z naslovom In jaz gledam

Na stojalu z verskim tiskom se bo pojavilo gradivo za post 2018!

Bog povrni za februarski ofer!

Ta teden do bile oddane naslednje maše: za + Franca Oblaka 5 maš, za + Jožeta Debeljaka 5 maš in Po namenu škofa Vovka 5 maš.

Na svetovni dan bolnikov vabljeni k ogledu oddaje Obzorja duha, katere stiske nas danes zlomijo in na kakšen način, si lahko preventivno pomagamo ali omogočamo življenje s kronično motnjo, kako nam pri tem pomaga vera in spovednica, v nedeljo ob 11.25 na prvem programu TV Slovenija.

SVETE MAŠE

PO 12.  2. 17,00:    + Anica Berčič, 7. dan

+ Janko Kloboves, 30. dan

                          ++ Družina Gotič, obl.

TO 13.  2.  8,15:          Po namenu

SR 14.  2. JARČJE BRDO ob 9h: Po namenu župnije Javorje

                    17,00:    + Valentin Peternel

ČE 15.  2. 17,00:    + Jože Rant, obl.

PE 16.  2. 17,00:     + Matjaž Grošelj    

SO 17.  2. 17,00:    + Janez Oblak, Hotovlja, obl.

NE 18. 2. 8,00:       Za župljane

                10,00:++ Štantmanovi         

Poslanica papeža Frančiška za 26. svetovni dan bolnikov 2018

Mater Ecclesiae: »Glej, tvoj sin! […] Glej, tvoja mati!
In od tiste ure jo je učenec vzel k sebi« (Jn 19,26–27).

Dragi bratje in sestre!

Cerkev mora služenje bolnim in njihovim skrbnikom nadaljevati z novim zagonom, v zvestobi Gospodovi zapovedi (prim. Lk 9,2–6; Mt 10,1–8; Mk 6,7–13) in v skladu z zgovornim zgledom svojega ustanovitelja in učitelja.

Tema letošnjega svetovnega dneva bolnikov so besede, ki jih je Jezus s križa izrekel materi Mariji in učencu Janezu: »Žena, glej, tvoj sin! […] Glej, tvoja mati! In od tiste ure jo je učenec vzel k sebi« (Jn 19,26–27).

1. Gospodove besede odlično osvetljujejo skrivnost križa, ki ni znamenje tragedije brez upanja, ampak kraj, na katerem je Jezus pokazal svojo slavo in skrajno ljubezen, ki je postala temeljno pravilo krščanske skupnosti in življenja vsakega učenca.

Jezusove besede so predvsem vir Marijine materinske poklicanosti v odnosu do vsega človeštva. Marija je še posebej postala Mati učencev svojega Sina, skrbela je zanje in za njihovo pot. Kot vemo, pa sta del materinske skrbi za sina ali hčer tudi materialna in duhovna razsežnost.

Neizrekljiva bolečina križa je presunila Marijino dušo (prim. Lk 2,35), a ni je ohromila. Nasprotno, zanjo kot Gospodovo Mater se je začela nova pot podarjanja. Jezus je na križu izrazil skrb za Cerkev in vse človeštvo ter Marijo poklical k isti skrbi. Izlitje Svetega Duha na binkošti, ki ga opisujejo Apostolska dela, nam kaže, da je Marija začela opravljati svojo nalogo v prvem krščanskem občestvu. Njena naloga se ne bo nikdar končala.

2. Jezusov ljubljeni učenec Janez predstavlja Cerkev, mesijansko ljudstvo.Marijo je moral prepoznati za svojo Mater. Poklican je bil, da jo vzame na svoj dom, da v njej vidi zgled za slehernega učenca in za materinsko poklicanost, ki ji jo je zaupal Jezus, z vso skrbjo in načrti, ki sodijo poleg: ljubeča Mati, ki rojeva otroke, ki lahko ljubijo, kot zapoveduje Jezus. Zato je Marijina materinska poklicanost k skrbi za njene otroke prešla na Janeza in na vso Cerkev. V Marijino materinsko poklicanost je tako vključeno vse občestvo učencev.
3. Učenec Janez, ki je vse delil z Jezusom, je vedel, da Učitelj želivse ljudi voditi k srečanju z Očetom. Priča je bil dejstvu, da je Jezus srečeval veliko ljudi, ki so trpeli zaradi duševnih bolezni, ker so bili polni ponosa (prim. Jn 8,31–39), in zaradi telesnih tegob (prim. Jn 5–6). Vsem je izkazoval milost in odpuščanje ter ozdravljal bolne kot znamenje obilnega življenja v Božjem kraljestvu, kjer bo Bog obrisal vse solze. Tako kot Marija so tudi učenci poklicani k medsebojni skrbi. Poleg tega pa so vedeli, da je Jezusovo srce odprto za vse, brez izjem. Evangelij Božjega kraljestva je bilo treba oznanjevati vsem in krščansko dobroto je bilo treba usmeriti k vsem, ki so v stiski, ker so ti ljudje Božji otroci.
4. Materinska poklicanost Cerkve k pomoči potrebnim in bolnim se je v vsej dvatisočletni zgodovini konkretno udejanjala v bogati vrsti različnih služb v dobro bolnim. Ne smemo pozabiti na to dolgo zgodovino požrtvovalnosti, ki se po vsem svetu nadaljuje še danes. V državah, kjer je sistem javnega zdravstva dobro razvit, delo katoliških kongregacij in škofij ni le v nudenju kakovostne zdravstvene oskrbe v lastnih bolnišnicah, ampak tudi v postavljanju človeka v središče procesa zdravljenja in opravljanju znanstvenih raziskav v popolnem spoštovanju življenja in krščanskih moralnih vrednot. V državah, kjer sistemi javnega zdravstva niso dobri oziroma sploh niso vzpostavljeni, Cerkev skuša narediti vse, kar je v njeni moči glede skrbi za bolne in zdravje, da bi odpravila smrtnost otrok in izkoreninila določene razširjene bolezni. Povsod skuša zdraviti, tudi če to ni njena naloga. Podoba Cerkve kot »poljske bolnišnice«, ki sprejema vse tiste, ki jim je življenje zadalo rane, je zelo konkretna resničnost, kajti v nekaterih delih sveta so misijonarske in škofijske bolnišnice edine ustanove, ki nudijo prebivalstvu potrebno zdravljenje.
5. Obspominu na to dolgo zgodovino služenja bolnim se krščansko občestvo lahko veseli še zlasti tistih, ki to službo opravljajo danes. Ozirati pa se moramo tudi v preteklost, ki nas lahko obogati. Iz nje se lahko od mnogih ustanoviteljev zavodov, ki so služili bolnim, naučimo požrtvovalne velikodušnosti, ustvarjalnosti, ki jo je navdihnila dobrodelnost, mnogih pobud, ki so nastajale v dolgih stoletjih, in predanosti znanstvenemu raziskovanju z namenom bolnikom nuditi inovativno in zanesljivo zdravljenje. Ta dediščina preteklosti nam pomaga snovati boljšo prihodnost, na primer z varovanjem katoliških bolnišnic pred globalno razširjeno poslovno miselnostjo, ki skuša iz varovanja zdravja narediti dobičkonosne posle, ki vodijo v zavračanje revnih. Organizacijska inteligenca in dobrodelnost zahtevata spoštovanje dostojanstva bolnega, ki mora biti nenehno v središču procesa zdravljenja. Takšen bi moral biti tudi pristop kristjanov, ki delajo v javnih strukturah in so po svojem služenju poklicani k zglednemu pričevanju za evangelij.
6. Jezus je svoji Cerkvi podarilmoč ozdravljanja: »Tiste pa, ki bodo sprejeli vero, bodo spremljala ta znamenja. […] Na bolnike bodo polagali roke in ti bodo ozdraveli« (Mr 16,17–18). V Apostolskih delih beremo o ozdravljenjih, ki sta jih izvrševala Peter (prim. Apd 3,4–8) in Pavel (prim. Apd 14,8–11). Cerkev odgovarja na Jezusov dar in se zaveda naloge, da bolnim prinaša Gospodov pogled, poln nežnosti in sočutja. Pastorala zdravja je še vedno in bo tudi v prihodnje potrebna in temeljna naloga, ki jo morajo vsi, tako župnijska občestva kot največji zdravstveni zavodi, opravljati z novim poletom. Omeniti moramo tudi ljubezen in vztrajnost, s katerima mnoge družine skrbijo za svoje kronične bolnike ali močno prizadete otroke, starše in sorodnike. Skrb v družini je izredno lep zgled ljubezni do človeka, zato jo je treba temu primerno priznati in jo podpirati z ustreznimi politikami. Zdravniki in medicinske sestre, duhovniki, posvečeni možje in žene, prostovoljci, družine in vsi tisti, ki skrbijo za bolne, se tako udeležujejo tega cerkvenega poslanstva. To je skupna odgovornost, ki bogati vrednost vsakodnevnega služenja vsakega od njih.
7. Mariji, Materi nežnosti, izročamo vse bolne, tako na telesu kot na duši, da bi jim pomagala ohranjati upanje. Prosimo jo tudi za pomoč, da bi lahko sprejemali bolne brate in sestre. Cerkev ve, da potrebuje posebno milost, da bi se lahko izkazala za vredno evangeljske naloge služenja bolnim. Naj nas molitve k Božji Materi združijo v nenehni prošnji, da bi vsi člani Cerkve z ljubeznijo živeli poklicanost služiti življenju in zdravju. Naj bo Devica Marija naša priprošnjica za 26. svetovni dan bolnikov. Naj pomaga bolnim, da bi svoje trpljenje živeli v občestvu z Gospodom Jezusom, in podpira vse tiste, ki skrbijo zanje. Bolnim, zdravstvenim delavcem in prostovoljcem iz srca podeljujem svoj apostolski blagoslov.

V Vatikanu, 26. novembra 2017

Na praznik Jezusa Kristusa, Kralja vesoljstva

Frančišek

Pastirsko pismo za postni čas 2018

Po evharistiji postajamo Božji domačini

5. DEL
   5. nedelja med letom – B, 4. februarja 2018

V lanskem pastirskem pismu smo razmišljali o zakramentu svetega krsta. Poudarili smo pravico vsakega otroka ali odraslega do krsta, ne glede na težavnost ali nepopolnost družinskih razmer, v katerih se nahaja. Krst namreč pomeni vstop v svet vere, najosnovnejši dostop do Božje ljubezni. Človek je vse od greha prastaršev zaznamovan z odtujenostjo Bogu, čemur pravimo izvirni greh, krst pa ga vrača v stanje prvotnega prijateljstva z Bogom.

Krst pomeni odločilni korak na poti posredovanja vere, saj predstavlja prvi korak človekovega vstajenja. S Kristusom smo namreč pokopani v njegovo smrt in z njim vstanemo; naše življenje je z njim skrito v Bogu (Kol 3,3). Vendar je pot treba nadaljevati ter novokrščencu, zlasti otroku, pomagati, da od obhajanja zakramenta pride do izpovedovanja osebne vere in življenja po njej.

Če pomeni sveti krst začetek poti vere, potem je zakrament svete evharistije njeno bistveno nadaljevanje. Evharistija hrani, krepi, poglablja in varuje krstno življenje v nas. Krstni odnos s Kristusom je treba oživljati, očiščevati in negovati, sicer nas ovinki življenja zagotovo oddaljijo od njega. Sveti krst ne zadošča za polno življenje vere, kajti tudi novo življenje potrebuje hrano. Obhajanje svete maše, poslušanje Božje besede z odprtim srcem ter pogost in hvaležen prejem obhajila nam namreč omogočajo, da vedno bolj postajamo to, v kar smo bili prerojeni v svetem krstu.

V Sloveniji je v osemdesetih letih k prvemu obhajilu pristopilo še več kot 90 odstotkov otrok, ki so prejeli sveti krst (93 %), konec devetdesetih le slabih 80 odstotkov (78 %), danes pa prvo obhajilo prejme le še 68 odstotkov krščenih otrok. Ker se število cerkvenih porok manjša oziroma narašča število zunajzakonskih skupnosti, ki so običajno šibkeje vpete v življenje Cerkve, se bo verjetno ta odstotek v prihodnje še nižal.

Škofje želimo poudariti, da brez rednega obhajanja svete maše nujno ostajamo izbirni ali oddaljeni kristjani (PIP 42). Mnogi krščeni, ki ne poglobijo poznanja vere in dejansko ne zaživijo svoje krščanske istovetnosti, se lahko razvijejo celo v vnete nasprotnike vere. Zato je pomembna zavest, da z rednim obhajanjem evharistije ostajamo Božji domačini; združuje nas z Bogom Očetom po Kristusu v Svetem Duhu.

Ko se hranimo s Kristusovim Telesom in Krvjo, postajamo Kristusovo skrivnostno telo, ki je živo cerkveno občestvo. »Potemtakem niste več tujci in priseljenci, temveč /…/ domačini pri Bogu« (Ef 2,19). Starši, pomagajte že malim otrokom, da ostanejo »domačini pri Bogu«, in jih čim pogosteje pripeljite v domačo cerkev k Jezusu pod podobo kruha.

Evharistija se tako izkaže za ščit naše vere, ki ga kristjani danes potrebujemo prav tako kot nekoč. Varuje nas pred stranpotmi in nam daje moč, da živimo v pristnem krščanskem duhu, kot pričajo mučenci. Leta 304 po Kr., v času Dio klecijanovih preganjanj, so obtožili in usmrtili 49 etiopskih kristjanov, ker so nezakonito obhajali nedeljsko evharistijo, čeprav je cesar leto poprej s posebnim odlokom prepovedal javne shode kristjanov. Tedaj so abesinski mučenci izrekli pretresljiv stavek, ki od meva skozi vse čase: »Brez nedelje ne moremo živeti.«

Dragi bratje in sestre, prosimo vas, da storimo vse, kar je v naši moči, da bodo novokrščenci začutili tudi osebno pripadnost Kristusu v Cerkvi. Kot najbolj običajna pot se nam pri tem kaže prav redno obhajanje zakramenta svete evharistije.

Končno škofj e vzpodbujamo vse odrasle, ki nimate ovir za prejem svetega obhajila, da z zaupanjem pristopite k temu svetemu obedu. Sveto obhajilo namreč odpušča grehe, ki ne potrebujejo zakramentalne spovedi, in tega se slovenski kristjani premalo zavedamo. Prvi sad oltarne daritve, pri kateri se posedanja Kristusova daritev na križu, je odpuščanje grehov in poživitev Božjega življenja navzočih. Kristjani prvih stoletij so to dobro razumeli: »Če se vsakokrat, ko se njegova kri preliva, preliva za odpuščanje grehov, tedaj jo moram vedno prejemati, da bi vedno odpuščala moje grehe. Jaz, ki stalno grešim, moram stalno imeti zdravilo« (sveti Ambrož, Sacr. 4, 28).

Obhajilo, kot rad poudarja papež Frančišek, ni nagrada za popolne, temveč zdravilo za grešnike. V resnici nas Gospod vedno preseneti, ko nam kaže, kako nas ljubi tudi sredi naših slabosti. »On je namreč spravna daritev za naše grehe, pa ne le za naše, temveč tudi za ves svet« (1 Jn 2,2).

V želji, da bi kot posamezniki in kot občestvo vedno bolj rastli v živem in prisrčnem odnosu z Gospodom, vas lepo pozdravljamo in nad vas kličemo Božji blagoslov.

Vaši škofje