Srečanje s Kristusom na poti v Damask radikalno spremeni življenje svetega Pavla. Od tistega trenutka dalje smisel bivanja zanj ni več v zanašanju na lastne moči, da bi se skrupulozno držal postave, temveč v tem, da se z vso svojo osebo oprime zastonjske in nezaslužene Božje ljubezni, križanega in vstalega Jezusa Kristusa. Tako spozna vdor novega življenja, življenja v skladu z Duhom, v katerem, po moči vstalega Gospoda, izkusi odpuščanje, zaupanje ter tolažbo. In Pavel te novosti ne more zadržati zase: milost ga priganja, da oznanja veselo novico o ljubezni in spravi, ki ju Bog v Kristusu v polnosti podari človeštvu.
Za apostola narodov je sprava človeka z Bogom, katerega ambasador je postal (glej 2 Kor 5,20), »dar, ki prihaja od Kristusa«. To je jasno razvidno v besedilu iz Drugega pisma Korinčanom, iz katerega izhaja letošnja tema tedna molitve za enost kristjanov: Kristusova ljubezen nas priganja k spravi (glej 2 Kor 5,14-20). »Kristusova ljubezen«: ne gre za našo ljubezen do Kristusa, temveč za Kristusovo ljubezen do nas. Na isti način sprava, h kateri smo spodbujeni, ni le naša iniciativa: je predvsem sprava, ki jo Bog ponudi nam v Kristusu. Prej kot človeško naprezanje vernikov, ki si prizadevajo preseči svoje razdeljenosti, je zastonjski Božji dar. Učinek tega daru osebi, ki ji je odpuščeno in je ljubljena, pa je poklicanost k oznanjevanju evangelija sprave v besedah in dejanjih, k življenju in pričevanju o spravljenem bivanju.
S tega vidika se danes lahko vprašamo: »Kako oznanjati ta evangelij sprave po stoletjih razdeljenosti?« Pavel sam nam pomaga najti pot. Poudari, da se sprava v Kristusu »ne more zgoditi brez daritve«. Jezus je dal svoje življenje, ko je umrl za vse. Podobno so ambasadorji sprave poklicani dati življenje v njegovem imenu, ne živeti več sami zase, ampak Zanj, ki je umrl in vstal zanje (glej 2 Kor 5,14-15). Kakor uči Jezus, življenje resnično pridobimo le, kadar ga izgubimo zaradi njegove ljubezni (glej Lk 9,24). To je revolucija, ki jo je živel Pavel, pa tudi večna krščanska revolucija: ne živeti več sami zase, za lastne koristi in podobo, temveč po Kristusovi podobi, Zanj in v skladu z Njim, z njegovo ljubeznijo in v njegovi ljubezni.
Za Cerkev in vsako krščansko veroizpoved je to povabilo, da se ne bi opirali na programe, preračunavanje in prednosti, da se ne bi zanašali na trenutne priložnosti in modo, ampak da bi pot vedno iskali gledajoč Gospodov križ: »Naš program življenja je tam.« Obenem pa je tudi povabilo, da bi šli ven iz vsake osame, da bi presegli skušnjavo avtoreferenčnosti, ki prepreči, da bi doumeli tisto, kar Sveti Duh izvršuje onstran lastnega prostora. Pristna sprava med kristjani se bo lahko uresničila, ko bomo znali prepoznati darove drug drugih in se bomo zmožni s ponižnostjo in krotkostjo učiti drug od drugih, ne da bi pričakovali, do se bodo drugi najprej učili od nas.
Če živimo ta »umreti sami zase« za Jezusa, je naš stari način življenja odrinjen v preteklost. In kakor se je zgodilo sv. Pavlu vstopimo v novo obliko bivanja in občestva. Z njim lahko rečemo: »Staro je minilo« (2 Kor 5,17). Gledati nazaj pomaga in je nujno za očiščevanje spomina. Toda »fiksirati« se na preteklost, zadrževati se ob spominjanju doživetih in storjenih krivic ter soditi z zgolj človeškimi merili, lahko ohromi in prepreči, da bi živeli sedanjost. Božja Beseda nas opogumlja, da bi iz spomina jemali moč, da bi se spominjali dobrega, prejetega od Gospoda; toda od nas zahteva tudi, da preteklost pustimo za seboj in v sedanjosti hodimo za Jezusom ter živimo novo življenje v Njem. Dopustimo Njemu, ki vse dela novo (glej Raz 21,5), da nas usmeri k novi prihodnosti, odprti za upanje, ki ne razočara, prihodnosti, v kateri bo mogoče preseči razdeljenosti in bodo verniki, prenovljeni v ljubezni, v polnosti in vidno složni.
Vir: Vatican News (Homilija, večernice 25. januar 2017), foto: Unsplash, obj.: M. B