Foto: https://www.adnkronos.com
Po srečanju s svetim sinodom je papež Frančišek daroval sveto mašo na stadionu v Nikoziji. Med homilijo je spregovoril o evangeljskem odlomku o dveh slepih, ki ju Jezus ozdravi. Poudaril je, da smo tudi mi povabljeni narediti tri prehode: iti k Jezusu, da bi ozdraveli, nositi rane skupaj ter z veseljem oznanjati evangelij. Povabil je, naj obnovimo svoje zaupanje v Jezusa, saj je njegova luč večja od vsake naše teme; le On nas more ozdraviti, prenoviti naše bratstvo in pomnožiti naše veselje.
Dva slepa vidita to, kar najbolj šteje
Dva slepa, medtem ko gre Jezus mimo, vpijeta k njemu svojo bedo in svoje upanje: »Davidov sin, usmili se naju!« (Mt 9,27) »Davidov sin« je bil naziv, ki so ga pripisovali Mesiji, za katerega so prerokbe napovedovale, da bo iz Davidovega rodu. Protagonista današnjega evangelija sta torej dva slepa, in vendar vidita to, kar najbolj šteje: prepoznata Jezusa kot Mesija, ki je prišel na svet. Zaustavimo se ob treh prehodih tega srečanja. Na tej poti adventa nam lahko pomagajo, da bi tudi mi sprejeli Gospoda, ki prihaja, Gospoda, ki gre mimo.
Prvi prehod: iti k Jezusu, da bi ozdraveli
Prvi prehod: iti k Jezusu, da bi ozdraveli. Besedilo pravi, da sta dva slepa vpila za Gospodom, ko sta hodila za njim (prim. v. 27). Ne vidita ga, vendar pa slišita njegov glas in sledita njegovim korakom. V Kristusu iščeta to, kar so napovedali preroki, to je znamenja ozdravljenja in sočutja Boga sredi njegovega ljudstva. Glede tega je Izaija zapisal: »Oči slepih bodo spregledale.« (35,5) In druga prerokba, ki jo vsebuje današnje prvo berilo, pravi: »Iz mraka in teme bodo videle oči slepih.« (29,18) Dva slepa iz evangelija zaupata Jezusu in mu sledita v iskanju luči za svoje oči.
Jezus je luč, ki premaga temine in vsako slepoto
In zakaj, bratje in sestre, ti dve osebi zaupata Jezusu? Zato, ker zaznata, da je v temini zgodovine On luč, ki razsvetljuje noči srca in sveta ter premaga temine in vsako slepoto. Vemo, da tudi mi v srcu nosimo slepote. Tudi mi smo, kakor dva slepa, popotniki, pogosto pogreznjeni v temine življenja. Prva stvar, ki jo je potrebno storiti, je iti k Jezusu, kakor On sam naroča: »Pridite k meni vsi, ki se trudite in ste obremenjeni, in jaz vam bom dal, da se boste spočili.« (Mt 11,28) Kdo izmed nas ni na nek način utrujen in obremenjen? Vsi. Vendar pa se upiramo, da bi se napotili k Jezusu; velikokrat raje ostajamo zaprti sami vase, ostajamo sami s svojimi teminami, se malo smilimo samim sebi, sprejmemo slabo družbo žalosti. Jezus je zdravnik: le On, resnična luč, ki razsvetljuje vsakega človeka (prim. Jn 1,9), nam daje obilje luči, toplote, ljubezni. Samo On osvobaja srce zla. Lahko se vprašamo: ali se zapiram v temo malodušnosti, ki izsušuje izvire veselja, ali grem k Jezusu in mu prinašam svoje življenje? Ali sledim Jezusu, ga »zasledujem«, vpijem k njemu svoje potrebe, mu izročam svoje bridkosti? Storimo to, dajmo Jezusu priložnost, da ozdravi naše srce. To je prvi prehod; za notranje ozdravljenje sta potrebna še dva druga.
Drugi prehod: nositi rane skupaj
Drugi je nositi rane skupaj. V tej evangeljski pripovedi ni opisano ozdravljenje enega slepega, kot denimo v primeru Bartimaja (prim. Mr 10,46-52) ali sleporojenega (prim. Jn 9,1-41). Tukaj sta slepa dva. Skupaj sta na poti. Skupaj delita bolečino zaradi svojega stanja, skupaj hrepenita po luči, ki bi mogla prižgati sij v srcu njunih noči. Besedilo, ki smo ga slišali, je vedno v dvojimi, ker dva slepa delata vse skupaj: oba sledita Jezusu, oba vpijeta za njim in prosita ozdravljenja; ne vsak zase, ampak skupaj. Pomenljivo je, da Kristusu rečeta: usmili se naju. Uporabita besedo »naju«, ne rečeta »jaz«. Ne mislita vsak na svojo slepoto, ampak za pomoč prosita skupaj. To je zgovorno znamenje krščanskega življenja, to je značilna lastnost cerkvenega duha: misliti, govoriti, delovati kakor »mi«, izstopiti iz individualizma in domišljanja o samozadostnosti, zaradi katerih srce zboli.
Dva slepa nas s podelitvijo svojega trpljenja in s svojim bratskim prijateljstvom veliko naučita. Vsakdo izmed nas je na nek način slep zaradi greha, ki nam preprečuje, da bi »videli« Boga kot Očeta in druge kot brate. To dela greh, izkrivi stvarnost: zato vidimo Boga kot gospodarja in druge kot probleme. To je delo skušnjavca, ki potvarja stvari in nam jih želi pokazati v negativni luči, da bi nas vrgel v obup in zagrenjenost. In slaba žalost, ki je nevarna in ne prihaja od Boga, se dobro ugnezdi v samoti. Teme torej ne moremo soočati sami. Če sami nosimo svoje notranje slepote, bomo premagani. Postaviti se moramo drug poleg drugega, podeliti rane, skupaj soočiti pot.
Ozdravljenje se uresničuje, ko soočamo probleme skupaj
Dragi bratje in sestre, spričo vsake osebne temine in izzivov, ki so pred nami v Cerkvi in v družbi, smo poklicani obnoviti bratstvo. Če ostajamo med seboj razdeljeni, če vsakdo misli samo nase ali na svojo skupino, če se ne povežemo skupaj, ne izmenjavamo stališč, ne hodimo združeni, ne moremo biti v polnosti ozdravljeni slepote. Ozdravljenje se uresničuje, ko nosimo rane skupaj, ko soočamo probleme skupaj, ko se poslušamo in se pogovarjamo. In milost je živeti v skupnosti, razumevati vrednost tega, da smo skupaj, da smo v skupnosti. To prosim za vas: da bi mogli biti vedno skupaj, biti vedno združeni; da bi šli naprej tako in z veseljem: bratje kristjani, otroci istega Očeta. In to prosim tudi zase.
Tretji prehod: z veseljem oznanjati evangelij
In tretji prehod: z veseljem oznanjati evangelij. Po tem, ko ju je Jezus ozdravil skupaj, sta anonimna protagonista evangelija, v katerih se lahko prepoznamo, začela razglašati novico po vsej tisti deželi, o tem sta govorila povsod. V tem dejstvu je nekaj ironije: Jezus jima je zabičal, naj nikomur ničesar ne povesta, onadva pa storita ravno nasprotno (prim. Mt 9,30-31). Vendar pa se iz pripovedi razume, da njun namen ni, da ne bi ubogala Gospoda; preprosto ne moreta zadržati zase navdušenja, da sta bila ozdravljena, veselja glede tega, kar sta doživela v srečanju z Njim. In to je še eno znamenje, ki je značilno za kristjana: veselje evangelija, ki je neustavljivo, »napolnjuje srce in celotno življenje ljudi, ki se srečajo z Jezusom« (Apostolska spodbuda Evangelii gaudium, 1); veselje evangelija osvobaja nevarnosti pred intimistično, resnobno in tožečo vero ter uvaja v dinamiko pričevanja.
Izstopimo in ponesimo luč, ki smo jo prejeli
Predragi, lepo vas je videti in videti, da z veseljem živite osvobajajoče oznanilo evangelija. Za to se vam zahvaljujem. Ne gre za prozelitizem – prosim, nikoli ne izvajajte prozelitizma –, ampak za pričevanje; ne gre za moralizem, ki obsoja, ampak za usmiljenje, ki objema; ne za zunanje bogoslužje, ampak za živeto ljubezen. Spodbujam vas, da hodite naprej po tej poti: kakor dva slepa iz evangelija, tudi mi obnovimo srečanje z Jezusom in brez strahu izstopimo iz samih sebe, da bi pričevali o Njem tistim, ki jih srečamo! Izstopimo in ponesimo luč, ki smo jo prejeli, izstopimo in razsvetlimo noč, ki nas pogosto obdaja! Bratje in sestre, potrebni so razsvetljeni, predvsem pa svetli kristjani, ki bi se z nežnostjo dotaknili slepote svojih bratov; ki bi z dejanji in besedami tolažbe prižigali luči upanja v temi. Kristjane, ki bi zasejali kali evangelija v suha polja vsakdanjosti, ki bi prinašali nežnost v samote trpljenja in revščine.
Jezus, verujemo, da je tvoja luč večja od vsake naše teme
Bratje in sestre, Gospod Jezus hodi mimo, hodi tudi po naših cestah Cipra, posluša vpitje naših slepot, želi se dotakniti naših oči, želi se dotakniti našega srca, da bi prišli na svetlo, se prerodili, ponovno vstali znotraj: to želi storiti Jezus. In tudi nam namenja vprašanje, ki ga je postavil slepima: »Ali verujeta, da morem to storiti?« (Mt 9,28) Ali verujemo, da more Jezus to storiti? Obnovimo svoje zaupanje Vanj! Recimo mu: Jezus, verujemo, da je tvoja luč večja od vsake naše teme; verujemo, da nas Ti moreš ozdraviti, da Ti moreš prenoviti naše bratstvo, da moreš pomnožiti naše veselje; in z vso Cerkvijo ti kličemo, vsi skupaj: Pridi, Gospod Jezus! [vsi ponovijo: »Pridi, Gospod Jezus!«] Pridi, Gospod Jezus! [vsi ponovijo: »Pridi, Gospod Jezus!«] Pridi, Gospod Jezus! [vsi ponovijo: »Pridi, Gospod Jezus!«]
Ekumenska molitev z migranti. Papež: od konflikta k občestvu, od sovraštva k ljubezni
Papež Frančišek je svoj obisk Cipra sklenil z ekumensko molitvijo z migranti. Izpostavil je, da nam po sanjah migrantov, govori Bog in nas poziva, naj se ne vdamo v svet, ki je poln razdeljenosti. Smo na poti od konflikta k občestvu, od sovraštva k ljubezni.
Ekumenska molitev je potekala v petek, 3. decembra, popoldne v župnijski cerkvi Svetega križa v Nikoziji. V središču so bili migranti. Štirje med njimi – Mariamie, Thamara, Maccolins in Rozh – so s papežem podelili svoje življenjske izkušnje. Poleg latinskega patriarha v Jeruzalemu Pierbattiste Pizzaballe in maronitskega patriarha Antiohije Béchare Boutrosa Raïja so bili prisotni predstavniki različnih krščanskih veroizpovedi, ki so navzoče na Cipru.
Malim Bog razodeva kraljestvo ljubezni, pravičnosti in miru
Sveti oče se je zahvalil mladim migrantom za njihova pričevanja in dejal, da so ga zelo ganila. »Ne gre samo za čustvo, je mnogo več: je ganjenost, ki prihaja iz lepote resnice. Kot tista Jezusova, ko je rekel: “Slavim te, Oče, Gospod neba in zemlje, ker si to prikril modrim in razumnim, razodel pa otročičem” (Mt 11,25). Tudi jaz slavim nebeškega Očeta, da bi se to zgodilo danes tukaj, kot tudi po vsem svetu: malim Bog razodene svoje kraljestvo, kraljestvo ljubezni, pravičnosti in miru.«
Tako kot ti tudi Bog sanja svet miru
Potem, ko so zbrani prisluhnili pričevanjem, po papeževih besedah bolje razumejo preproško moč Božje besede, ki po apostolu Pavlu pravi: »Potemtakem niste več tujci in priseljenci, temveč sodržavljani svetih in domačini pri Bogu« (Ef 2,19). Te besede, ki so bile zapisane kristjanom v Efezu, ki se ne nahaja daleč od Cipra, so časovno oddaljene, vendar pa zelo blizu, saj so zelo aktualne in kakor napisane za nas danes: »Vi niste tujci, temveč sodržavljani.« »To je preroštvo Cerkve: skupnost, ki z vsemi človeškimi omejitvami uteleša sanje Boga,« je zatrdil papež Frančišek. »Kajti tudi Bog sanja kakor ti,« pri čemer se je obrnil na Mariamie, ki prihaja iz Demokratične republike Kongo in ki je sebe opisala kot »polna sanj«. »Tako kot ti tudi Bog sanja svet miru, kjer njegovi otroci živijo kot bratje in sestre.«
Smo bratje, prijatelji, verniki, bližnji
»Vaša navzočnost, bratje in sestre migranti, je zelo pomenljiva za to obhajanje. Vaša pričevanja so kakor zrcalo za nas, krščanske skupnosti,« je dejal in se obrnil na Thamaro iz Šrilanke, ki je pred tem rekla, da se jo pogosto sprašuje, kdo je. Papež je pripomnil, da se tudi nas pogosto vpraša: »Kdo si ti?« Žal se pogosto hoče reči: »Na kateri strani si? Kateri skupini pripadaš?« Vendar pa »nismo številke, posamezniki, ki jih je treba popisati; smo bratje, prijatelji, verniki, bližnji drug drugemu«.
Sovraštvo je onesnažilo tudi odnose med kristjani
Maccolins, ki prihaja iz Kameruna, pa je dejal, da ga je v življenju »ranilo sovraštvo«. Tako nas je spomnil, kot je dodal papež, da je »sovraštvo onesnažilo tudi naše odnose med kristjani. In to pušča znamenje, globoko znamenje, ki traja dolgo. Je strup, od katerega se je težko razstrupiti. Sovraštvo je izkrivljena miselnost, zaradi katere se ne prepoznavamo kot bratje, temveč kot nasprotniki, kot tekmeci, ko ne kot predmeti za prodajo in izkoriščanje.«
Smo skupnost na poti od konflikta k občestvu
Sveti oče se je zatem obrnil še na Rozha, ki je iz Iraka in se je opisal kot »oseba na poti«. Opominja nas, da »smo tudi mi skupnost na poti, smo na poti od konflikta k občestvu. Na tej poti, ki je dolga in sestavljena iz vzponov in padcev, se ne smemo bati razlik med nami, temveč se moramo bati naših zaprtosti in naših predsodkov, ki nam preprečujejo, da bi se zares srečali in skupaj hodili. Zaprtosti in predsodki nazaj gradijo med nami tisti zid ločitve, ki ga je Kristus podrl, to je sovraštvo (prim. Ef 2,14). Tako naša pot proti polni edinosti lahko hodi naprej v takšni meri, v kakršni vsi skupaj upiramo pogled v Njega, ki je “naš mir” in “naš vogelni kamen”. On, Gospod Jezus, je ta, ki nam prihaja naproti z obrazom odrinjenega in odvrženega brata. Z obrazom preziranega, zavrnjenega, vklenjenega, izkoriščanega brata. A tudi migranta, ki je na poti proti nečemu, proti upanju, proti bolj človeškemu sobivanju.«
Bog govori po vaših sanjah
»Tako nam Bog govori po vaših sanjah,« se je papež ponovno obrnil na zbrane migrante. »Nevarnost pa je, da pogosto ne pustimo, da bi sanjali, ampak raje spimo brez sanj. Veliko lažje je gledati na drugo stran. Na tem svetu smo se navadili na kulturo brezbrižnosti, ki gleda na drugo stran in nas uspava. A na tej poti ni mogoče sanjati. Bog pa govori po vaših sanjah. Bog ne govori po osebah, ki ne morejo ničesar sanjati, saj imajo vse ali je njihovo srce otrdelo. Bog tudi nas poziva, naj ne se sprijaznimo z razdeljenim svetom, razdeljenimi krščanskimi skupnostmi, ampak hodimo skozi zgodovino kot tisti, ki jih privlačijo Božje sanje: človeštvo brez zidov ločitev, osvobojeno sovraštva, brez tujcev, ampak samo sodržavljani. Različni, seveda, in ponosni na svoje posebnosti, ponosni, da smo drugačni. In te posebnosti so Božji dar. Različni in na to ponosni, a vedno spravljeni, vedno bratje.«
Priznanje človekovega dostojanstva je etični temelj
»Da bi ta otok, zaznamovan z bolečimi razdelitvami, lahko z Božjo milostjo postal laboratorij bratstva. In to bo lahko pod dvema pogojema. Prvi je dejansko priznanje dostojanstva vsake človeške osebe (prim. Fratelli tutti, 8). Naše dostojanstvo se ne prodaja, se ne najema, se ne more izgubiti. Imeti visoko dvignjeno glavo, saj sem vreden Božji otrok. Dejansko priznanje dostojanstva vsake človeške osebe: to je etični temelj, univerzalen temelj, ki je tudi v središču krščanskega družbenega nauka. Drugi pogoj je zaupna odprtost za Boga, Očeta vseh; in to je kvas, ki smo ga poklicani prinašati kot verniki (ibid., 272). Pod tema dvema pogojema je mogoče, da se sanje spremenijo v vsakodnevno pot, sestavljeno iz konkretnih korakov od konflikta k občestvu, od sovraštva k ljubezni, od bega k srečanju. Potrpežljiva pot, ki nam dan za dnem pomaga vstopiti v deželo, ki jo je Bog pripravil za nas, deželo, kjer na vprašanje “Kdo si?” lahko z jasnim obrazom odgovoriš: “Glej, tvoj brat sem. Me ne prepoznaš?”.«
Papež ob koncu govora: Rad bi povedal, kar mi leži na srcu
Papež Frančišek se je po prebranem govoru še enkrat obrnil na vse zbrane migrante ter spregovoril o »stvareh, kakršne so«.
»Vi ste prišli sem, a koliko vaših bratov in sester je ostalo na poti? Koliko obupanih jih začne pot v zelo težkih pogojih in niso mogli prispeti?« je dejal in pripomnil, da je to Sredozemsko morje postalo »veliko pokopališče«. »Ko gledam vas, gledam trpljenje, ki je na poti; mnogi, ki so bili ugrabljeni, prodani, izkoriščani … še vedno so na poti, ne vemo kje.« Po papeževih besedah je to »univerzalno suženjstvo«. »Mi pa gledamo, kaj se dogaja, in najslabše je, da se na to privajamo.« A to navajanje je »resna bolezen, za katero ni antibiotika«.
»Ko gledam vas, mislim na mnoge, ki so se morali vrniti nazaj, ker so jih zavrnili in so končali v lagerjih – dejanskih lagerjih, kjer se ženske prodaja, moške se muči in zasužnjuje,« pri čemer je papež pripomnil, da se sprašujemo, kako je lahko prišlo do nacističnih in stalinističnih lagerjev v prejšnjem stoletju. »Bratje in sestre, to se dogaja danes, v naši bližini! Mostovi suženjstva.«
»To pravim, ker je moja odgovornost pomagati odpreti oči. Prisilna migracija ni neka turistična navada. Lepo prosim!« je poudaril papež. »Greh v nas nas vodi, da tako mislimo – ah, ubogi ljudje, ubogi ljudje, in s tem vse odstranimo. To je vojne v tem trenutku, je trpljenje bratov in sester, o katerem mi ne moremo molčati. Tisti, ki so dali vse, kar so imeli, da so lahko prišli na čoln, ponoči, in potem … ne da bi vedeli, ali bodo kam prispeli. Ter mnogo zavrnjenih, ki končajo v lagerjih, pravih krajih mučenja in suženjstva. To je zgodovina te razvite civilizacije, ki jo imenujemo Zahod.«
Sveti oče je še spregovoril o bodečih žicah: »In potem … oprostite, ampak rad bi povedal, kar mi leži na srcu, da bomo vsaj molili drug za drugega, da nekaj naredimo … potem bodeče žice. To je vojna sovraštva, ki deli državo. Toda bodeče žice, ker so, se jih postavi, da se ne bi dovolilo vstopa beguncu, tistemu, ki pride prosit za svobodo, kruh, pomoč, bratstvo, veselje; ki beži pred sovraštvom in se znajde pred sovraštvom, ki se imenuje bodeča žica. Naj Gospod prebudi vest vseh nas, ko se soočamo s temi stvarmi.« Sklenil je z opravičilom: »In oprostite mi, da govorim o stvareh, kakršne so, vendar v tej kulturi brezbrižnosti ne moremo molčati in gledati stran.«
Photogallery
Vir: Vatican News – slovenska redakcija