Luč je imela v krščanski liturgiji vedno pomembno mesto. Ob sončnem vzhodu se je prva Cerkev zbirala, da bi slavila Gospoda in se mu zahvalila za dar novega dneva in za odrešenje, ob sončnem zahodu pa je sklenila dan z zahvalo za prejete darove, s kesanjem nad storjenimi grehi in s prošnjo za varstvo v bližnji noči.
Lucernarij je najbolj izviren in najstarejši del te večerne molitve. Njegovi začetki segajo nazaj do judovskega običaja, ko so pri večerni molitveni uri med zažiganjem kadila v templju prižigali tudi svetilke. A za kristjane je vse od začetka luč pomenila Kristusa, tisto luč, ki ne ugasne, ob kateri se rojeva upanje, ki sega onkraj teme zla in smrti. Obred lucernarija ob sobotah zvečer še posebej govori o bedenju Cerkve v pričakovanju Gospodovega dne, osmega dneva, ki ne mine, ker je dan vstalega Gospoda. On je za vedno premagal smrt in človeka dokončno zaznamoval z lučjo življenja.
Himna luči je najstarejša poznana krščanska himna, o kateri že sv. Bazilij piše, da je tako stara, da ne pozna njenega izvora. Je molitev h Kristusu, resnični luči, ki sije v teminah sveta in razsvetljuje – odrešuje vse ljudi. Ta himna je bila že v prvih stoletjih krščanstva uvodni in temeljni element večerne molitve, še danes pa predstavlja osrednji del bogoslužja luči v bizantinskih večernicah.
Besedilo:
Odpev: O radostna luč, večni odsvit si Očeta, sveti in nesmrtni Jezus Kristus.
Zbrani ob sončnem zahodu gledamo večerno luč,
slavimo Očeta in Sina in Svetega Duha.
Mi ti prepevamo, Božji Sin, rojen iz Device Marije:
ti, ki si resnična luč, si prevzel naše telo.
Pošlji svojega Duha v naša srca, da bomo prosili Očeta:
naj pride tvoja milost kakor rosa in kot pečat nebeških darov.
Mi ti prepevamo, vstali Kristus, ki si premagal teme groba:
jutranja zvezda, ki pride pred zarjo, in noč zasije kakor dan.
Ostani z nami, Gospod, kajti dan se že bliža zatonu;
razsvetli naše oči, da te spoznamo, varni vodnik na naši poti.
Naša molitev, Gospod, naj se dviga kakor kadilo;
naše dvignjene roke pred teboj, naj bodo kot večerna daritev.