Ob obisku sodelavcev ob 25-letnici Radia Ognjišče. | (foto: Rok Mihevc)
Smo v letu priprav na obhajanje 30. obletnice slovenske samostojnosti. Spominjamo se pomembnega dejstva, da nas je med prvimi priznal tudi Vatikan. Dejanje je bilo odločilnega pomena tudi za dvajset priznanj s strani ostalih, predvsem evropskih držav, ki so sledila.
Prisluhnite pogovoru s slovenskim veleposlanikom v Rimu, Tomažem Kunstljem.
13. januarja 2021 mineva 29 let od priznanja samostojne Republike Slovenije s strani Vatikana.Kako vidite pomen tega dejanja, ko pogledate nazaj?
“Pomen vatikanskega priznanja se mi zdi velik predvsem v kontekstu siceršnjega delovanja vatikanske diplomacije, ki nikoli ni med prvimi priznavala takšnih dogodkov po svetu. Vedno je bila zelo pozorna in obzirna, da ne bi svojim priznanjem morda kje situacije še poslabšala. V tem konkretnem primeru je Vatikan seveda ravnal popolnoma drugače kot sicer in bil zelo odločen, zelo jasen in je med prvimi priznal Slovenijo. Ocenjujem, da ne gre toliko za vprašanje spremembe doktrine samega Vatikana kot to, da sveti Janez Pavel II. prihaja iz Poljske. To pomeni, da je poznal življenje na drugi strani, poznal je življenje v nekdanjih socialističnih, komunističnih državah. To meni osebno predstavlja enega ključnih elementov. Tudi takrat državni tajnik kardinal Sodano je ob priliki povedal, da je, ko so ga številni državniki prepričevali, naj Vatikan ne prizna niti Slovenije niti Hrvaške, svojim evropskim sogovornikom odgovarjal, da sploh ne gre za vprašanje priznanja ali nepriznanja, ampak je ključno to, kdaj bo datum priznanja, saj se je papež v že odločil.”
Kateri pogoji morajo biti po Vašem mnenju izpolnjeni, da se v neko zadevo, kot je bilo priznanje Slovenije, vključi Vatikan? Vemo namreč, da vseh ne podpre.
“Mislim, da so pomembni številni mejniki na poti do slovenske državnosti in samostojnosti. Najprej gre seveda za plebiscit, katerega 30-letnico smo ravnokar obhajali, in za večino, s katero so Slovenke in Slovenci podprli samostojnost. Ta je bila tako velika, da sploh ni bilo nobenega dvoma. Drugi je demokratični proces, ki je pripeljal do vseh aktov pred razglasitvijo samostojnosti in neodvisnosti, kar pomeni, da ni šlo za kakšno eksplozivno politično operacijo nekih prevratnikov, ampak je šlo dejansko za narodno vrenje ki je na koncu pripeljalo do slovenske samostojnosti.”
Se je po Vašem mnenju moralna avtoriteta v 30 letih zmanjšala zaradi vseh odkritih afer? Ima vatikanska diplomacija še vedno enak potencial, kot takrat? Kako na to vpliva zdajšnji papež?
“Vatikanska diplomacija ima nedvomno še vedno izjemen vpliv. Morda so se nekoliko spremenile prioritete. Papež se izdatno ukvarja z vprašanji – od človekovih pravic, miru, razvojne pomoči tistim, ki so najbolj potrebni, ki so iz takšnih ali drugačnih razlogov zaradi podnebnih sprememb, zaradi konfliktov, oboroženih spopadov, brezobraznega, krutega izkoriščanja naravnih virov – ostali brez osnovnih življenjskih potrebščin. Tako se, mislim, spreminja nekako podoba delovanja Vatikana, vedno pa deluje po moji oceni v prid človeka.“
Gre verjetno za diplomatska dejanja, katerih namen je presegati zgolj dnevno družbeno politično dogajanja. Pri tem imam v mislih tudi srečanje slovenskega in italijanskega predsednika lani v Bazovici.
“Tudi sam sem prepričan, da pravzaprav tako Vatikan kot tisti politiki, ki prerastejo vlogo politikov in postanejo državniki, delajo tisto, kar je potrebno in prav, pa morda v nekih okoljih to ni najbolj priljubljeno in popularno. Strinjam se, da se papež loteva vsebin, ki so izredno boleče in jih je preprosto potrebno ustrezno nagovoriti, razrešiti in na nek način spremeniti ravnanje ljudi. Tudi predsednika Mattarella in Pahor sta z lanskim dejanjem v Bazovici in Trstu pravzaprav presegla travme težke zgodovinske preteklosti in drug drugemu pokazala solidarnost, da lahko samo na tak način lažje in lepše sobivamo. Mislim, da bi v letu, ko praznujemo trideseto obletnico slovenske samostojnosti, kazalo imeti nekaj več zdrave samozavesti in ponosa nad nastankom samostojne države in številnimi dosežki, ki so se zgodili. Po moji oceni se prevečkrat lotevamo tistega, kar nam ni najbolj uspelo, in pozabljamo vse tisto, kar je bilo zelo dobro, kar je zvišalo življenjsko raven ljudi, omogočilo preboj na številnih področjih – od znanosti, gospodarstva, kulture, športa – in s tem uveljavilo Slovenijo v svetu. Vedno moramo hlepeti po tem, da bi bili še boljši, bolj uspešni, po drugi strani pa mislim, da nam nekaj več samozavesti ne bo škodilo, da bi lepše živeli drug z drugim.”
Silvestra Sadar