Vsem je znan pregovor, da ima vsako oko svojega malarja, kar pomeni, da vidi stvari okrog sebe vsak človek nekoliko drugače in po svoje. Isto lahko rečemo tudi o ušesu, da ima tudi vsako uho svojega poslušalca, kar pomeni, da tudi sliši ljudi okrog sebe vsak človek nekoliko drugače in po svoje. In isto lahko rečemo tudi o jeziku, da ima tudi vsak jezik svojega govorca, kar pomeni, da tudi izpoveduje svoja mnenja in spoznanja vsak človek nekoliko drugače in po svoje.
In tako se nam zaradi teh treh različnosti in posebnosti dogaja, kakor se je zgodilo Babiloncem, ko jim je Gospod zmešal njihov jezik in jih razkropil po vsej zemlji (1 Mz 11,1-9): da pogosto tudi mi tako težko razumemo drug drugega in tako težko pridemo do skupnega pogleda in stališča. In se nam dogaja, skoraj kakor se je zgodilo srebrarjem na slavnem shodu v gledališču v Efezu: »Eni so kričali to, drugi drugo; kajti zbor je bil zmeden in večina ni vedela, zakaj so se sešli!« (Apd 19,32) …
Vsi iščemo resnico in pravico in red, temeljne vrednote vsake urejene družbe, srečujemo pa tudi zmedenosti in krivice in laži. Od kje tolikšna nasprotja v razumevanju položaja in tolikšna protislovja v iskanju izhoda in rešitve?
Med odgovori je tudi ta: Ker smo v svojih genih in spoznanjih preveč uperjeni samo drug proti drugemu, namesto da bi se skupno bojevali za tretjega, za presežnega in boljšega človeka, za presežno in boljšo družbo, za presežno in boljšo prihodnost, za blaginjo prihodnjih roditeljev in njihovih rodov.
Pot do bolj čiste resnice in bolj uravnotežene pravice je strma in dolga in pogrešamo veliko reči, predvsem pa se vidi in sliši, da pogrešamo čut za zakonitost in za pravni red, čut za pristojnosti in za razpored dolžnosti in pravic. Številne tudi javne razprave razodevajo notranje drže marsikoga, s katerimi brezčutno in brezobzirno prerašča in mori ljudi okrog sebe in tudi iskrenim predstavnikom upravnih teles in ustanov s prezirljivim zgražanjem soli pamet in deli nauke ter postavlja svoje samoljubne in zajedavske zahteve. Namesto da bi si postavil vprašanje: »Kdo me je postavil za sodnika?« (Lk 12,14).
Babiloncem, ki so objestno prekoračili svoje pristojnosti, je Gospod zmešal njihov jezik in jih razkropil po vsej zemlji, Jeruzalemčanom, ki so oznanjali velika Božja dela, pa je Gospod za binkošti poenotil njihove jezike in vse narode združil v veliko svetovno skupnost. Naj se, dragi sestre in bratje, tudi med nami oznanja in uresničuje več Božjega kraljestva in bomo tudi mi, z vedno bolj izostrenim čutom za zakonitost in za pravni red, s čutom za pristojnost in za razpored dolžnosti in pravic, vsi spoznavali vedno bolj čisto resnico in vedno bolj uravnoteženo pravico. »Pridi, Sveti Duh, napolni srca svojih vernih in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni!«
škof Jurij Bizjak v Sporočilih slovenskih škofij